Jedro

Opustitev vročitve pisnega izvedenskega mnenja strankam ne predstavlja kršitve nobene določbe ZKP, saj za razliko od prejšnjega sedanje besedilo 249. člena ZKP takšne dolžnosti sodišča izrecno ne predpisuje. To še ne pomeni, da z opustitvijo pravočasne seznanitve obrambe s takim dokazom obdolženčevih pravic obrambe ni mogoče kršiti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega J.C. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 500 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je J.C. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo eno leto. Obsojenec je dolžan plačati stroške kazenskega postopka in 400 EUR povprečnine. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojeni dolžan plačati 300 EUR povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije. V zahtevi navajajo, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo obsojenčevih ustavnih pravic in temeljnih svoboščin, s tem, ko obrambi ni zagotovilo dovolj časa za preučitev pisnega izvedenskega mnenja in pripravo na zaslišanje izvedenca. Sodišču druge stopnje očitajo napačno pravno stališče, da je kršitev pravice do obrambe potrebno presojati v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP. Ker kršitev ni imela za posledico zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po mnenju višjega sodišča ne gre za bistveno kršitev, ki bi zahtevala razveljavitev izpodbijane sodbe. Vložniki zahteve Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagajo, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo razsojo.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F., ki meni, da zahteva ni utemeljena. Pritrjuje zaključkom višjega sodišča, da obramba ni imela ustreznega časa za pregled izvedenskega mnenja. Vendar je lahko že pred tem pojasnila svoja stališča glede hitrosti vožnje v zvezi s prvim izvedenskim mnenjem, pri čemer so enaka vprašanja v novem izvedenskem mnenju za obsojenca ugodnejša. Zahteva pa tudi ne pojasni, katera odločilna dejstva so ostala nerazjasnjena in bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

4. Pisni odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v vlogi z dne 20.6.2008 vztraja pri navedbah v zahtevi.

B.

5. Kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru uveljavljana kršitev ni podana. Sodni izvedenec za raziskave prometnih nesreč dr. M.B. je bil z odredbo sodišča z dne 27.3.2007 postavljen na predlog zagovornika, podan na glavni obravnavi 26.3.2007. Pisno odredbo je sodišče vročilo strankam (prvi odstavek 249. člena ZKP) in izvedenca neposredno zaslišalo na glavni obravnavi 30.5.2007 ob navzočnosti obdolženčevega zagovornika. Glede na navedeno ne gre za dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opreti (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

6. Pravilno je stališče višjega sodišča, da je uveljavljano kršitev obdolženčeve pravice do obrambe potrebno presojati z vidika drugega odstavka 371. člena ZKP. V skladu s to določbo je bistvena kršitev določb kazenskega postopka med drugim podana, če je sodišče na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Ne gre pa sprejeti stališča višjega sodišča, da je sodišče prve stopnje s tem, da po vročitvi pisnega izvedenskega mnenja strankam ni prekinilo glavne obravnave za teden dni, kot je predlagal zagovornik, temveč le za 15 minut, kršilo pravice obrambe.

7. Po določbah Zakona o kazenskem postopku se dokazovanje po izvedencih v skladu z načelom neposrednosti izvaja z zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi (prvi odstavek 355. člena ZKP). Izvedensko mnenje se praviloma poda ustno na zapisnik, izjemoma se izvedencu lahko dovoli, da svoj pisni izvid oziroma mnenje poda pozneje, v roku, ki mu ga določi organ, ki vodi postopek (254. člen ZKP). Navedena zakonska izjema je v praksi zaradi težavnosti in zahtevnosti nalog, ki zahtevajo dalj časa za študij, analize in preizkuse, postala pravilo. Takšna praksa sodišč je privedla tudi do tega, da se pisno mnenje izvedenca praviloma vroči strankam, čeprav ZKP tega ne določa. S tem se strankam omogoči dovolj časa, da izvid in mnenje temeljito preučijo, preverijo in do njega zavzamejo stališče. Opustitev vročitve pisnega mnenja strankam ne predstavlja kršitve nobene določbe ZKP, saj za razliko od prejšnjega sedanje besedilo 249. člena ZKP takšne dolžnosti sodišča izrecno ne predpisuje. To še ne pomeni, da z opustitvijo pravočasne seznanitve obrambe s takim dokazom obdolženčevih pravic obrambe ni mogoče kršiti. Morebitno kršitev pa je potrebno presojati glede na okoliščine vsakega konkretnega primera posebej.

8. V obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča pravna jamstva iz 1. alineje 29. člena Ustave in s tem obdolženčeva pravica do obrambe ni bila kršena. Sodišče je zagovorniku vročilo odredbo, s katero je na njegov predlog postavilo novega izvedenca, in s katero je izvedencu naročilo, da poda pisno mnenje o poteku nastanka prometne nesreče, premikanju in hitrosti osebnega vozila in poškodovanih pešcev, da opiše veljavno prometno signalizacijo na kraju nezgode (predvsem omejitve hitrosti), da odgovori na vprašanja, ali je voznik osebnega vozila objektivno imel možnost videti prihajajoče pešce in na kakšni razdalji jih je lahko videl, da opredeli vidno polje voznika osebnega vozila, njegov reakcijski čas in druge potrebne parametre za ugotovitev, ali je imel objektivno voznik osebnega vozila možnost preprečiti nezgodo oziroma ob kakšni hitrosti bi jo lahko preprečil. Vročitev pisnega izvedenskega mnenja strankam pred narokom za glavno obravnavo objektivno ni bila mogoča, saj ga je sodišče prejelo dan pred narokom. Avtor tega izvedenskega dela, ki ga je bilo glede na uporabljene metode in izrazoslovje, poznavalcu obravnavane problematike, brez večjih težav mogoče razumeti že po prvem, četudi hitrejšem branju, je bil zaslišan na glavni obravnavi, na kateri je bil navzoč zagovornik, ki mu je lahko (in mu tudi je) postavljal vprašanja. Izvedenec je v svojem izvidu in mnenju obravnaval vprašanja, ki jih je že pred tem obravnaval prvi izvedenec za raziskave prometnih nezgod dr. N.Č., in so se ta vprašanja v postopku pretresala že pred narokom dne 30.5.2007. O teh vprašanjih je že bilo narejeno tudi prvo izvedensko mnenje, s katerim se je obramba lahko podrobneje seznanila. Tako je zagovornik lahko vedel, na kaj mora biti pri zaslišanju drugega izvedenca posebej pozoren in kaj natančno bo še potrebno razjasniti ter se je skladno s tem lahko tudi ustrezno pripravil v obdobju med 2.4.2007, ko je prejel odredbo o postavitvi izvedenca, in glavno obravnavo 30.5.2007. Glede na navedeno za zagovornika thema probandi, obravnavana na naroku 30.5.2007 ni mogla predstavljati nobenega presenečenja. Obrambi je bilo omogočeno, da je ob zaslišanju izvedenca le-temu postavljala vprašanja in je torej imela na glavni obravnavi možnost neposredno z izvedencem razčistiti vsa sporna ali nerazjasnjena vprašanja. Nenazadnje je bilo mogoče kasneje ugotovljene nejasnosti in nepravilnosti uveljavljati še v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, kar je obramba tudi storila. Zato je treba zavrniti trditev zahteve, da obsojencu ni bil zagotovljen primeren čas in možnost za pripravo obrambe ter da so bila zato kršena pravna jamstva iz 29. člena Ustave in s tem obsojenčeva pravica do obrambe.

9. Ker ni podana kršitev, na katero se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (tretji odstavek 92. člena ZKP).