Jedro

Naročnik mora opravljeno delo reklamirati že ob prevzemu (in ne šele po prevzemu, pa čeprav nemudoma), saj v primeru opustitve notifikacije izvajalec za napake ne odgovarja več. Ker tožena stranka ni trdila, da bi napake reklamirala že ob prevzemu, so brezpredmetne pritožbene navedbe, da sodišče ni izvajalo dokazov o tem, da je tožena stranka napake reklamirala takoj po prevzemu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 96/12151 z dne 16.9.1996 v veljavi za znesek 449.823,00 SIT s pripadki, glede zneska 75.300,00 SIT s pripadki pa je navedeni sklep razveljavilo in zahtevek v tem delu zavrnilo. Toženo stranko je obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožeči. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da je zamudo in napake tožeči stranki javila nemudoma. Zaradi neizkušenosti je s tožnikom komunicirala telefonično in nima pisnih dokazov o reklamaciji, zato bi sodišče moralo zaslišati predlagani priči. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je predstavnik tožene stranke T. opravljena dela prevzel kvalitativno in kvantitativno, kar je dokazovala z dobavnico z dne 20.6.1995 (priloga A5), ki jo je T. podpisal. Iz pogodbe med strankama (priloga A4) je razvidno, da je bil imenovani s strani tožene stranke zadolžen za nadzor nad deli (8. člen pogodbe), torej je bil pooblaščen za količinsko in kakovostno primopredajo del, kot je določeno v 9. členu pogodbe. Tožena stranka tega, da je T. dela prevzel in podpisal dobavnico, ni zanikala. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 1. odst. 614. čl. določa, da je naročnik dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti izvajalca. Po pregledu in prevzemu del izvajalec ni več odgovoren za napake, ki bi jih bilo mogoče opaziti pri normalnem pregledu (3. odst. 614. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni šlo za skrite napake, saj iz izvedenskega mnenja, ki ga je predložila tožena stranka (priloga B2), izhaja, da gre za napake, ki jih je mogoče ob primerni skrbnosti ugotoviti z običajnim pregledom (drugačna oblika stopnic, izvedba oken, razlike v barvi, poškodbe lesa itd.). Te ugotovitve toženka v pritožbi ne izpodbija. Iz podpisane dobavnice ne izhaja, da bi predstavnik tožene stranke ob prevzemu del reklamiral kakršne koli napake, niti ni toženka tega zatrjevala. Tudi v 9. členu pogodbe med strankama je določeno, da se o primopredaji del sestavi zapisnik, v katerem se opredelijo morebitne pomanjkljivosti. Tožena stranka takega zapisnika ni predložila, niti se ni nanj sklicevala. Glede na zgoraj citirane zakonske določbe ter ugotovljeno dejansko stanje je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da bi njen predstavnik napake pravočasno reklamiral, saj bi jih glede na citirane določbe ZOR moral reklamirati že ob prevzemu del (in ne nemudoma po prevzemu, kot obrazlaga sodišče prve stopnje), saj v primeru opustitve notifikacije izvajalec za napake ne odgovarja več. Ker tožena stranka ni trdila, da bi napake reklamirala že ob prevzemu v skladu s 3. odst. 614. čl. ZOR, so brezpredmetne pritožbene navedbe, da sodišče ni izvajalo dokazov o tem, da je tožena stranka napake reklamirala takoj po prevzemu. V pripravljalni vlogi z dne 23.3.1999 (list. št. 15), s katero je tožena stranka predlagala zaslišanje prič T. in V., je navajala, da naj bi navedeni priči povedali, kako je tožena dne 4.6.1995 telefonično opozorila tožnika na zamudo roka ter kako so v času po prevzemu pogodbe ter tudi med samo montažo opozarjali tožnika na napake. Navedbe v zvezi z zamudo za obravnavano zadevo niso relevantne, saj tožena stranka iz tega naslova ni uveljavljala nobenega zahtevka, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Glede na v prejšnjem odstavku povedano tudi ni pomembno, ali in kako je tožena stranka reklamirala napake po prevzemu izvedbe, saj bi jih morala reklamirati ob samem prevzemu. Glede reklamiranja med samim izvajanjem del (pred prevzemom) pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšne reklamacije, četudi so bile opravljene, izgubijo svoj pravni učinek, če naročnik pozneje brez pripomb prevzame opravljeno delo, ne da bi ponovil reklamacije. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 236. čl. določa, da mora tisti, ki predlaga dokazovanje s pričami, poprej navesti, o čem bo priča izpovedala, na podlagi teh navedb pa sodišče oceni, ali bi dokazovanje s pričami sploh pripomoglo k razjasnitvi stvari. Zato odločitev sodišča prve stopnje, da ne bo zaslišalo predlaganih prič, ni vplivala na odločitev o utemeljenosti zahtevka, saj tožena ni postavila ustreznih pravnorelevantnih trditev, katere naj bi s pričami dokazovala. Četudi bi predlagani priči potrdili, kar je zatrjevala tožena stranka, to ne bi pripeljalo do zavrnitve tožbenega zahtevka. Ker tožena ni izkazala, da bi pravočasno reklamirala napake, je tudi povsem brezpredmetno, kolikšna je bila višina škode ter druge okoliščine v zvezi z napakami samimi. Iz vsega povedanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravno pravilna. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).