Jedro

Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je namen regulacijske začasne odredbe v tem, da do izdaje končne sodne odločbe začasno uredi razmerje med pravdnima strankama, se izdaja predmetne začasne odredbe izkaže kot nepotrebna, saj bo tožnik s svojim tožbenim zahtevkom na ugotovitev stvarne služnosti v celoti uspel, ker sta toženca tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo dejansko pripoznala (prvi odstavek 316. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika) za izdajo začasne odredbe, vsebina katere izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

2. Zoper citirani sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico za toženo stranko (v nadaljevanju: toženca).

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelilo do v predlogu zatrjevane predpostavke iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki jo je tožnik uveljavljal v četrtem odstavku V. točke predloga za izdajo začasne odredbe, to je do okoliščine, da bo uveljavitev tožnikove terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena, kar potrjuje dejstvo, da sta toženca dne 4. 10. 2017 tudi dejansko asfaltirala sporno služnostno pot. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je sklenilo, da tožnik ni izkazal, v kakšni meri bi mu škoda brez izdaje začasne odredbe nastala, oziroma da bi bila ta škoda težko nadomestljiva. Za izdajo začasne odredbe namreč zadostuje, da predlagatelj izkaže nastanek vsakršne škode. V tej zvezi pritožba še dodaja, da tožnik v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe še ni mogel vedeti, kolikšna bo nastala mu škoda in da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni pojasnilo, na kakšen način je mogoče nadomestiti škodo iz naslova opravljanja gospodarske dejavnosti. Tudi v zvezi s tretjim alternativnim pogojem iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ pritožba izpostavlja, da gre za navajanje negativnih dejstev, ki jih tožnik ne more dokazovati, pri čemer niti sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česar je zaključilo, da bi tožencema z izdajo začasne odredbe nastala kakršnakoli škoda in predvsem, da bi bila ta škoda večja od tiste, ki grozi tožniku. Zgolj predlog za vzpostavitev prejšnjega stanja namreč še ne posega v lastninsko pravico tožencev, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, saj slednja z odstranitvijo spornih robnikov ne bi utrpela nobene škode.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

6. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk, in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (prvi in drugi odstavek 272. člena ZIZ). Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ).

7. Sodišče prve stopnje je uvodoma pravilno pojasnilo, da tožnik v danem primeru predlaga izdajo t.i. ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe, pri čemer je pogoje za izdajo slednje potrebne presojati strogo in restriktivno ter pri tem upoštevati interese obeh pravdnih strank.

8. Iz odgovora na tožbo izhaja, da toženca tožniku priznavata vtoževano služnostno pravico po njunih nepremičninah, ki so predmet tega tožbenega zahtevka, zaradi česar je obravnavana tožba "preuranjena in brez pravne podlage".

9. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je namen regulacijske začasne odredbe v tem, da do izdaje končne sodne odločbe začasno uredi razmerje med pravdnima strankama, se izdaja predmetne začasne odredbe izkaže kot nepotrebna, saj bo tožnik s svojim tožbenim zahtevkom na ugotovitev stvarne služnosti v celoti uspel, ker sta toženca tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo dejansko pripoznala (prvi odstavek 316. člena ZPP).

10. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje še dodaja, da tožnik ni izkazal dodatnega pogoja za izdajo začasne odredbe po 1. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve sicer onemogočena ali precej otežena, saj sta toženca, kot že rečeno, terjatev pripoznala. Ob tem pa sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je tožnik navedeni pogoj za izdajo začasne odredbe utemeljeval na okoliščini, da je izdaja začasne odredbe nujna, da se tožencema prepreči asfaltiranje služnostne poti, kar pa sta slednja že storila dne 4. 10. 2017, kot to navaja pritožba sama. S tem pa je tudi odpadel predmetni razlog za izdajo začasne odredbe, saj ta ne bi več dosegla zastavljenega cilja. Prav tako tožnik ni pojasnil zakaj bi mu asfaltiranje služnostne poti onemogočilo vožnjo z vsemi vozili ter tako v tej smeri ni podal zadostne trditvene podlage, ki bi omogočala presojo predloga iz tega razloga. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj odsotnost razlogov o navedenih dejstvih ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP).

11. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage (212. člen ZPP) v zvezi z dodatnim pogojem iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, to je, da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepeči (uporaba sile ali) nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik je namreč zgolj pavšalno zatrjeval, da zaradi del tožencev na služnostni poti ne more opraviti transporta bagerja in posledično ne more opravljati dela z njim, pri tem pa ni pojasnil, kakšna škoda mu zaradi tega nastaja (npr. izgubljen dobiček) in v kakšni višini ter zakaj je ta škoda težko nadomestljiva. Trditveno in dokazno breme v zvezi z zakonskimi pogoji za izdajo začasne odredbe je na tožnikovi (predlagateljevi) strani, zato nekonkretizirana obrazložitev sodišča prve stopnje, da je izgubo pri opravljanju gospodarske dejavnosti mogoče nadomestiti (ne pove pa sodišče prve stopnje kako, npr. z vložitvijo odškodninske tožbe), ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP).

12. Smiselno enako velja tudi za naslednji dodatni pogoj za izdajo začasne odredbe iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, saj tožnik ni podal zadostne trditvene podlage (212. člen ZPP) v smeri, da toženca z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Toženca bi namreč z izdajo začasne odredbe, ki meri na vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo robnikov in asfalta utrpela materialno škodo in hud poseg v njuno lastninsko pravico, kot je to pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, tožnik pa, kot že rečeno, nasprotno ni izkazal hujših neugodnih posledic, ki jih s posegom tožencev na služnostni poti trpi. Kot izhaja iz odgovora na tožbo sta namreč toženca služnostno pot asfaltirala v v višini robnikov, pri tem pa sta ob njih asfaltirala tudi 30 cm širok pas (bankino), kar pomeni, da lahko tožnik odslej nemoteno vozi po predmetni služnostni poti.

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).