Jedro

Namen sanacije banke je predvsem zaščita upnikov banke in ne morebitnih interesov delniškega kapitala (11., 12. in 13. člen zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic, Ur.l. RS, št. 1/91-I in 46/93).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka uvedla sanacijski postopek v LB Komercialni banki ..., potem ko je Svet Banke Slovenije na 59. seji dne 25.1.1994 in na 60. seji dne 9.2.1994 obravnaval oceno finančnega stanja LB Komercialne banke ... ter možnosti in ekonomske upravičenosti njene sanacije, in ugotovil, da je sanacija banke možna in ekonomsko upravičena. Tožena stranka je med drugim odločila, da bo sanacijo banke izvajala Agencija Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic (v nadaljevanju: Agencija). Ugotovila je, da je znesek izgub v bilanci uspeha v obdobju od 1.1.1993 do 30.9.1993 4.961 mio SIT, znesek potencialnih izgub po stanju na dan 30.9.1993 pa je 11.931 mio SIT. V 2. odstavku II. točke izreka je zato odločila, da se v breme jamstvenega kapitala banke odpiše znesek izgube v višini 4.390 mio SIT, v 1. odstavku III. točke izreka pa, da Agencija izda in izroči banki za prevzem bilančnih terjatev banke obveznice v višini 11.547 mio SIT in za oblikovanje jamstvenega kapitala banke obveznice v višini 1.300 mio SIT ter izda in rezervira za prevzem potencialnih obveznosti banke obveznice v višini največ do 1.720 mio SIT. V 1. odstavku V. točke izreka pa je tožena stranka odločila, da z vročitvijo odločbe prenehajo funkcije vsem organom upravljanja banke, vsa pooblastila vodilnim delavcem banke, ki so jih imeli po statutu banke, ter pravice ustanoviteljev na podlagi kapitalskih vlog, ki so bile v celoti uporabljene za odpis izgube banke.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo in predlaga njeno delno odpravo in sicer v delu, ki se nanaša na 2. odstavek II. točke, 1. odstavek III. točke in 1. odstavek V. točke izreka odločbe. Navaja, da je odločba nezakonita, ker so mu bile z njo odvzete pravice ustanovitelja ne samo v obsegu, kot to določata 11. in 12. člen zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic, saj je tožena stranka "poleg tega dela jamstvenega kapitala prenesla na Agencijo še ostanek vplačanih kapitalskih vlog (preostanek jamstvenega kapitala)". Zato ima pravni interes, da varuje svoje zakonite pravice, in aktivno legitimacijo za vložitev tožbe. Poudarja, da mu odločba ni bila vročena ter da je zanjo izvedel šele iz sredstev javnega obveščanja in iz obvestila banke z dne 17.2.1994. Z vsebino odločbe se je lahko seznanil šele 23.2.1993, ko mu jo je na posebno zahtevo poslala LB Komercialna banka ... Njegova tožba je zato vložena pravočasno. Meni, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo bistveno posegla v pridobljene pravice in lastninska upravičenja delničarjev. Vložena sredstva delničarjev, med katere spada tudi tožnik, je brez zakonite podlage spremenila iz stvarnopravnih lastninskih pravic v civilnopravne kondikcijske terjatve brez upravljalskih upravičenj oziroma v podrejene terjatve do Agencije. Zaradi uvedbe sanacijskega postopka bo tožnikov položaj slabši tudi v primeru stečaja banke, ker bo pravico do udeležbe na stečajni masi lahko uveljavljal samo pri Agenciji, ne pa neposredno na stečajni masi, v katero je vložil sredstva. Ker postopki, kot so določeni v izpodbijani odločbi, bistveno kršijo njegove pravice, saj njegov kapitalski vložek spreminjajo v podrejeno terjatev sporne ali nikakršne vrednosti, na njegovo mesto delničarja z ustreznimi upravljalskimi upravičenji pa vstopa država, tožnik predlaga, naj sodišče odločbo tožene stranke v izpodbijanem delu odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, naj tožbo zavrne. Ugovarja namreč aktivno legitimacijo tožeče stranke, ker meni, da je stranka v postopku le LB Komercialna banka ..., ne pa tudi njeni ustanovitelji - delničarji. Neutemeljeni so tudi vsebinski ugovori tožeče stranke, saj je negativni jamstveni kapital banke znašal kar 7.481 mio SIT, dejanska izguba po bilanci uspeha v obdobju od 1.1.1993 do 30.9.1993 pa 573 mio SIT. Preostanka jamstvenega kapitala, ki ga tožeča stranka omenja v tožbi, dejansko ni, temveč je bil za obveznice Republike Slovenije zamenjan "manjkajoči" jamstveni kapital banke. Nepravilno je tudi stališče tožeče stranke, da ima kot delničar lastninska oziroma stvarnopravna upravičenja na banki, ki je pravna oseba. Družbeniki v kapitalski družbi imajo obligacijske in upravljalske pravice, ne pa stvarnih. Tožena stranka je nekdanjim delničarjem priznala celo več pravic, kot jih določa zakon o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic, saj jim je priznala podrejene terjatve do Agencije, ki pa so odvisne od uspeha sanacije. Določilo o prenehanju pravic ustanoviteljev na podlagi kapitalskih vlog je posledica dejstva, da so bile izgube in potencialne izgube v celoti odpisane v breme jamstvenega kapitala, in je skladno z 12. členom navedenega zakona. Delna odprava odločbe, kot to predlaga tožeča stranka, ni utemeljena, pa tudi ni možna, saj bi bila z delno odpravo odločbe, ki pomeni - ekonomsko gledano - celoto, popolnoma izničen njen smisel. Tožba ni utemeljena.

Ker tožena stranka ugovarja aktivno legitimacijo tožnika v tem sporu, je sodišče zavzelo najprej stališče do tega vprašanja. Po določbi 12. člena zakona o upravnih sporih je tožnik v upravnem sporu lahko vsak posameznik in vsaka pravna oseba, organizacija, skupina oseb, naselje ipd., ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena. Čeprav stranki v sporu nista povsem enotni o pravni naravi upravičenj, ki izhajajo iz delnic, obe soglašata glede tega, da je ena od funkcij delnice tudi pravica do udeležbe pri upravljanju delniške družbe. Že samo z odločitvijo o prenehanju pravic ustanoviteljev na podlagi kapitalskih vlog (1. odstavek V. točke izpodbijane odločbe) pa je tožena stranka posegla v pravice tožnika in ima ta zato, če meni, da je bila s tem njegova pravica kršena, možnost sprožiti upravni spor. Zato je tožnik v tem sporu lahko po mnenju sodišča aktivno legitimirana stranka tudi v primeru, če ne bi mogli govoriti o kršenju njegove neposredne osebne koristi zaradi med strankama spornega vprašanja, ali gre pri delnicah za stvarno pravico ali ne. Ustrezno sodno varstvo mora biti zagotovljeno ne samo osebi, zoper katero je tekel postopek, temveč - ob izpolnjevanju v zakonu o upravnih sporih določenih pogojev - tudi vsem, ki menijo, da jim je z aktom kršena njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist. Tožbe, ki jo je pravočasno vložila po navedenem aktivno legitimirana stranka, torej sodišče ne more zavreči. Tožnik s tožbo ne izpodbija same uvedbe sanacijskega postopka v LB Komercialni banki ... (v nadaljevanju: banka), temveč izrecno le tiste dele odločbe tožene stranke, za katere meni, da ga v nasprotju z zakonom spravljajo kot delničarja banke v bistveno spremenjen in za tožnika manj ugoden pravni položaj. Vendar po presoji sodišča njegovi tožbeni ugovori niso utemeljeni. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, katere sestavni del je tudi ocena finančnega stanja ter možnosti in ekonomske upravičenosti sanacije banke, ki jo je 9.2.1994 sprejel Svet Banke Slovenije, je namreč razvidno, da skupna vsota izgub in potencialnih izgub banke znaša 11.931 mio SIT, v katero je všteta tudi negativna razlika med tekočo izgubo banke (4.390 mio SIT) v znesku - 573 mio SIT, kar pomeni, da je bil ob ugotavljanju skupne vsote izgub in potencialnih izgub banke že upoštevan predvideni odpis izgube v breme jamstvenega kapitala banke (2. odstavek II. točke izreka odločbe). Dolžnost odpisa izgube v breme jamstvenega kapitala banke določa 11. člen zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 1/91-I in 46/93, v nadaljevanu: zakon). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da so se kapitalske vloge v celoti uporabile za odpis izgube. Tožnik v tožbi sicer zatrjuje, da je tožena stranka prenesla "ostanek vplačanih kapitalskih vlog (preostanek jamstvenega kapitala)" na Agencijo, vendar ne pove, na čem temelji ta njegova trditev in zanjo tudi ne predlaga nikakršnih dokazov, zato je sodišče ne more sprejeti. Ob navedeni svoji ugotovitvi pa je imela tožena stranka zakonsko podlago za odločitev, da z vročitvijo odločbe prenehajo (med drugim) tudi pravice ustanoviteljev na podlagi kapitalskih vlog, ki so bile v celoti uporabljene za odpis izgube banke (1. odstavek V. točke izreka). 1. odstavek 12. člena zakona namreč določa, da z vročitvijo odločbe o uvedbi sanacijskega postopka v banki prenehajo tudi pravice ustanoviteljev (delničarjev) na podlagi kapitalskih vlog, ki so bile v skladu z določbami 11. člena zakona uporabljene za odpis izgub in potencialnih izgub banke. Tako ni utemeljen ugovor tožnika, da mu je tožena stranka odvzela pravice ustanovitelja oziroma delničarja nezakonito.

Dalje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka z modelom sanacije, ki ga je uporabila v izpodbijani odločbi (med drugim tudi v preostalem izpodbijanem delu odločbe, 1. odstavku III. točke izreka), ustrezno zaščitila pravice vseh upnikov banke, kar mora biti v prvi vrsti in ne glede na morebitne interese delniškega kapitala, tudi namen sanacije. S tem je tožena stranka pravilno uporabila tudi določbe 13. člena zakona, saj je bila sanacija opravljena s prevzemom potencialnih izgub banke skupaj z ustreznim delom pasive (3. točka 13. člena), kar je v izpodbijani odločbi urejeno z obveznostjo izdaje in izročitve obveznic banki oziroma izdaje in rezervacije obveznic za prevzem potencialnih obveznosti banke (1. odstavek III. točke izreka).

Ker je izpodbijana odločba po navedenem zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe tega zakona je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.