Jedro

Med delovne deportirance po ZZVN ni mogoče uvrstiti oseb, ki jih je na delo poslal takratni nemški Delovni urad na nemškem zasedbenem območju in pri katerih obstajajo v času dela oziroma zaposlitve vsi elementi delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1447/99-7 z dne 8.5.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, nadalje ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 6.9.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka ob reviziji odpravila odločbo Upravne enote H. z dne 29.9.1998 ter odločila, da tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke. Po stališču tožene stranke za delovne deportirance ni mogoče šteti oseb, ki jih je na delo izven območja ali na območja Republike Slovenije poslal Delovni urad (Arbeitsamt) ali Borza dela s svojimi podružnicami, prav tako pa tudi ne oseb, ki jih je nemški okupator po nacistični zakonodaji določil za enoletno obvezno delo (Pflichtjahr), kot tudi ne oseb, ki so delale pri organizaciji TODT. Tem osebam je bil ta čas vštet v pokojninsko dobo, če so ga uveljavljale. Tožnica je bila poslana na enoletno obvezno delo na T. in na D. v Avstriji, zato ji ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja v smislu določil Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97 in 43/99, nadalje ZZVN). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev razložilo s tem, da pogoje za pridobitev statusa delovnega deportiranca, kot žrtve vojnega nasilja, določajo 1., 2. in 3. člen ZZVN. Po 1. členu citiranega zakona gre status žrtve vojnega nasilja državljanu Republike Slovenije, ki je bil v vojni izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 2. členu tega zakona lahko pridobi status delovnega deportiranca, ob izpolnjenih pogojih iz 1. člena tega zakona, tista oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale na prisilno delo, po 3. členu ZZVN pa je moral prisilni ukrep trajati najmanj tri mesece. V kategorijo delovnih deportirancev, ki so jih okupacijske sile proti njihovi volji zaradi političnih, nacionalnih ali verskih razlogov poslale na prisilno delo, pa ni mogoče uvrstiti oseb, ki so bile določene za enoletno obvezno delo. Kot izhaja iz upravnih spisov tožnica na delo ni bila poslana zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Določena je bila le za enoletno obvezno delo, na kar kaže tudi dejstvo, da je z delom prenehala nekaj dni pred potekom enega leta. Prav tako pa tudi ni izkazano, da bi bila tožnica izpostavljena neposrednim nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja.

Tožnica v pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila delovna deportiranka, saj je bila poslana na prisilno delo brez svoje želje. Torej je bila žrtev vojnega nasilja, ki ga brez vojne ne bi bilo. To dejstvo je dokazala že pred izdajo odločbe upravnega organa prve stopnje, ki ji je status in pravice žrtve vojnega nasilja priznal. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zavedla sodišče prve stopnje, ko je navedla, da I.H., ki je bila, tako kot ona, vajenka pri F.V. in je bila prav tako kot ona poslana na prisilno delo, nima priznanega statusa žrtve vojnega nasilja - delovne deportiranke. To ni res, kar izhaja iz odločbe z dne 29.9.1998, s katero je Upravna enota H. ugodila zahtevku I.H. za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in obvestila stranki, da je bila ta odločba v postopku revizije potrjena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZZVN. Žrtev vojnega nasilja - delovna deportiranka po 1. odstavku 2. člena ZZVN je oseba, ki je bila v vojni izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja ali njegovih sodelavcev tako, da je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslana na prisilno delo. V obravnavanem primeru, tudi po presoji pritožbenega sodišča, tožnica ni izkazala navedenih okoliščin.

Tožnico je na delo na T. in na D. poslal nemški Delovni urad. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da med delovne deportirance ni mogoče uvrstiti oseb, ki jih je na delo poslal takratni nemški Delovni urad na nemškem zasedbenem območju in pri katerih obstajajo v času dela oziroma zaposlitve vsi elementi delovnega razmerja. Na drugačno odločitev tudi ne more vplivati pritožbena navedba, ki ni izkazana s pravnomočno listino, da je upravni organ prve stopnje ugodil istovrstnemu zahtevku druge stranke in da je bila taka odločba v postopku revizije potrjena.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da ni podan razlog, zaradi katerega tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.