Jedro

Če se po izvedbi dokaza izkaže, da založeni predujem ne zadošča, je obveznost do plačila manjkajoče razlike po tem, ko je strošek že nastal, na strani predlagatelja izvedenega dokaza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 4. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o izvedenini za izvedenca gradbene stroke za ustno podajanje mnenja na naroku dne 2.11.2009. Priznalo mu je bruto nagrado v višini 321,60 EUR in prispevek za PIZ v višini 19,30 EUR (točka 1. izreka). Manjkajoči znesek nagrade v višini 340,90 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki (točka 4. izreka). Tako je odločilo po ugotovitvi, da je izvedbo dokaza z izvedencem predlagala tožeča stranka in da je bil z njene stvari založeni predujem v višini 600,00 EUR že porabljen za izplačilo nagrade izvedencu za podajo pisnega izvedeniškega mnenja.

Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija ga le v točki 4. izreka, s katero je naloženo plačilo manjkajočega zneska njej. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sklepa tako, da naj manjkajoči znesek plača tožena stranka. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sklepa. Navaja, da ni imela pripomb na pisno mnenje izvedenca. Njegovo neposredno zaslišanje na naroku je predlagala tožena stranka. Sklicuje se na 152. in 153. čl. ZPP in meni, da bi moralo sodišče s stroški izvedenca za podajanje ustnega mnenja na naroku obremeniti toženo stranko.

Pritožba ni utemeljena.

Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je dokaz z izvedencem gradbene stroke predlagala tožeča stranka in zanj založila tudi zahtevani predujem, ki pa ni bil zadosten.

Sodišče odloči, ali naj izvedenec poda svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi ali tudi pisno pred obravnavo (1. odst. 253. čl. ZPP). V obravnavani zadevi iz ugotovitev prvega sodišča in podatkov spisa izhaja, da je postavljeni izvedenec izdelal pisno izvedeniško mnenje o tržni najemnini za stanovanje, v katerem so bivali toženci (red. št. 44). V zvezi s pripombami tožene stranke (red. št. 49) o okoliščinah, ki vplivajo na ugotovljeno najemnino (stanje stanovanja), ga je ustno pojasnil na naroku glavne obravnave dne 2.11.2009 (red. št. 52). Strankine pripombe na pisno izvedeniško mnenje, zahteve, naj poda dodatna pojasnila, ali da ga naj sodišče zasliši, ne pomenijo dokazne pobude oziroma novega dokaznega predloga, kot zmotno nakazuje pritožba. Za nov dokazni predlog bi šlo lahko kvečjemu takrat, če bi bila tema dokazovanja nova (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 191/2007 z dne 16.12.2009). V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Izvedenec je namreč le dodatno pojasnjeval okoliščine, ki jih je upošteval pri že podanem pisnem mnenju o višini najemnine. Zato prvemu sodišču ni bilo treba pred izvedbo zaslišanja izvedenca pozivati tožene stranke k plačilu predujma, za kar se zavzema pritožba. Pisno izdelano izvedensko mnenje ter ustno obrazložitev na obravnavi je pravilno obravnavalo kot celoto oziroma kot enoten dokaz. Taka je tudi sodna praksa (prim. sklep VSL II Cp 164/2005 z dne 25.5.2005, VSL sklep IV Cp 1453/2009 z dne 13.5.2009).

Tako se izkaže, da je tudi odločitev prvega sodišča o plačilu manjkajoče izvedenine, naložene tožeči stranki, pravilna in skladna s 153. čl. ZPP. Stroške za izvedbo dokaza mora namreč založiti stranka, ki ga je predlagala. Če se po izvedbi dokaza izkaže, da založeni predujem ne zadošča, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru, je obveznost do plačila manjkajoče razlike po tem, ko je strošek že nastal, na strani predlagatelja izvedenega dokaza.

Sklep je torej pravilen v materialnopravnem in procesnem pogledu, saj ni obremenjen s kršitvami ZPP, na katere opozarja pritožba niti s tistimi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato ga je v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 366. a člena ZPP), pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo.