Jedro

Z izplačilom odškodnine, ki jo je tožeča stranka izplačala svojemu zavarovancu na podlagi avtomobilskega kaska, je tožeča stranka vstopila v zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Položaj tožeče stranke je v razmerju do povzročitelja škode oziroma do tožene stranke kot zavarovalnice iz naslova zavarovanja odgovornosti torej enak kot je bil pred tem položaj samega zavarovanca tožeče stranke. Položaj povzročitelja škode se zato ne more poslabšati zaradi tega, ker je v položaj oškodovanca vstopila tožeča stranka iz naslova subrogacije.

Datum izplačila zavarovalnine s strani tožeče stranke svojemu zavarovancu ne more biti odločilen za pričetek teka zastaralnega roka zoper povzročitelja škode oziroma toženo stranko kot zavarovalnico, pri kateri je bila zavarovana njegova odgovornost. Za zastaranje odškodninske terjatve zavarovanca tožeče stranke zoper zavarovanca tožene stranke je potrebno upoštevati določbo 1. odst. 352. člena OZ, ki določa triletni zastaralni rok, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 9501/2008 z dne 13.3.2008 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 328,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2005 dalje.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki 131,79 EUR stroškov tega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 9501/2008 z dne 13.3.2008 v 1. in 3. odst. izreka in s tem toženi stranki naložilo plačilo 328,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2005 dalje ter izvršilnih stroškov v znesku 43,00 EUR. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 52,64 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka dalje.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP in napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi opr. št. VL 9501/2008 z dne 13.3.2008 v celoti razveljavi in tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Višje sodišče v Ljubljani je v pritožbenem postopku odločalo kot stvarno in krajevno pristojno sodišče na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2010-10 z dne 9.2.2010, izdanem na podlagi določbe 105.a člena in 1. odst. 60. člena Zakona o sodiščih.

Ker gre v konkretni zadevi za spor majhne vrednosti, je o pritožbi zoper sodbo skladno s 5. odst. 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločal sodnik posameznik.

Tožeča stranka je od tožene stranke uveljavljala regresni zahtevek za škodo, ki naj bi jo izplačala svojemu zavarovancu, povzročena pa naj bi bila s strani zavarovanca tožene stranke. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da naj bi bila 9.10.2004 v škodnem dogodku udeleženi vozili zavarovanca tožeče stranke A. R. in zavarovanca tožene stranke S. E.. Ker je tožena stranka izrecno uveljavljala ugovor zastaranja terjatve, je prvostopenjsko sodišče ta ugovor zavrnilo, sklicujoč se na okoliščino, da je tožeča stranka svojemu zavarovancu izplačala zavarovalnino dne 18.3.2005, zato do vložitve predloga za izvršbo dne 29.2.2008 po mnenju prvostopenjskega sodišča še ni iztekel zastaralni rok.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem tožene stranke v pritožbi, da je materialnopravno zmotno izhodišče sodišča prve stopnje, da je za pričetek zastaranja terjatve tožeče stranke relevanten datum plačila zavarovalnine. Z izplačilom odškodnine, ki jo je tožeča stranka izplačala svojemu zavarovancu na podlagi avtomobilskega kaska, je tožeča stranka vstopila v zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo (1. odst. 963. člena OZ). Položaj tožeče stranke je v razmerju do povzročitelja škode oziroma do tožene stranke kot zavarovalnice iz naslova zavarovanja odgovornosti torej enak kot je bil pred tem položaj samega zavarovanca tožeče stranke. Položaj povzročitelja škode se zato ne more poslabšati zaradi tega, ker je v položaj oškodovanca vstopila tožeča stranka iz naslova subrogacije. Kot je opozarjala tožena stranka že v pripravljalni vlogi z dne 11.3.2009 (2. odst. 4. točke), ureja tek zastaranja terjatve, ki jo ima tožeča stranka zoper povzročitelja škoda 6. odstavek 357. člena OZ, po katerem začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti odgovornemu za nastanek zavarovalnega primera že v trenutku, ko začne teči zastaranje zavarovančeve terjatve proti tretjemu. To pa pomeni, da datum izplačila zavarovalnine s strani tožeče stranke svojemu zavarovancu ne more biti odločilen za pričetek teka zastaralnega roka zoper povzročitelja škode oziroma toženo stranko kot zavarovalnico, pri kateri je bila zavarovana njegova odgovornost. Za zastaranje odškodninske terjatve zavarovanca tožeče stranke zoper zavarovanca tožene stranke je potrebno upoštevati določbo 1. odst. 352. člena OZ, ki določa triletni zastaralni rok, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Tožena stranka je s tem v zvezi zatrjevala, da je zavarovanec tožeče stranke bil seznanjen z obsegom škode najkasneje z izstavitvijo računov številka 2005/0258 (priloga A2) in številka 053/2005 (priloga A5), na katere se je sklicevala tožeča stranka pri utemeljevanju višine nastale škode. Teh dejstev tožeča stranka ni zanikala, zato jih je skladno z 2. odst. 214. člena ZPP šteti za priznana. To pa pomeni, da je od dneva, ko je bil zavarovanec tožeče stranke seznanjen z nastalo škodo in povzročiteljem (24.2.2005) do vložitve predloga za izvršbo (29.2.2008) že iztekel triletni zastaralni rok, v posledici česar je tožeča stranka, ki je vstopila v položaj svojega zavarovanca, izgubila pravico zahtevati izpolnitev obveznosti tako zoper zavarovanca tožene stranke kakor tudi zoper toženo stranko (1. odst. 335. člena OZ).

V posledici navedenega že navedeni materialnopravni razlogi kažejo na utemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, je dolžna povrniti nastale pravdne stroške tožene stranke. V tem okviru je pritožbeno sodišče toženi stranki kot potrebne pravdne stroške priznalo od priglašenih stroškov v postopku pred prvostopenjskim sodiščem plačano takso za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 20,00 EUR, stroške poštnine in fotokopij (4,17 EUR) in pričnine (8,00 EUR), od stroškov pritožbenega postopka pa plačano takso za pritožbo (28,52 EUR) in poštnino (1,1 EUR). Skupni stroški tožene stranke tako znašajo 131,79 EUR.