Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnik uveljavlja priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi posledic bolezni. V določbah ZPIZ-2 za priznanje te pravice ni podlage. Taka podlaga je bila podana v določbah ZPIZ-1, ki pa so prenehale veljati z 31. 12. 2012, razen izjeme, določene v 403. členu ZPIZ-2, ki pa se na tožnika ne nanaša. Po tem členu namreč lahko do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov zavarovanci na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine za telesno okvaro le v primeru, ko je vzrok okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 13. 11. 2013 in z dne 16. 7. 2013 ter da se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro od 31. 1. 2011 dalje in da se mu zapadli zneski izplačajo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.
2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodba preuranjena, saj ga sodišče ni zaslišalo. Sodišču bi lahko pojasnil vzroke telesne okvare oziroma zdravstvene težave, ki so predvsem v povezavi s posledicami poklicne bolezni. Glede obstoja okoliščin poklicne bolezni bi moralo sodišče postaviti sodnega izvedenca ter opraviti vpogled v tožnikov zdravstveni karton. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pazi po uradni dolžnosti.
5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 13. 11. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 7. 2013. Tožena stranka je v predsodnem postopku zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro.
6. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar izhaja tudi iz dokumentacije v spisu, je bila zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro pri toženi stranki vložena 12. 6. 2013. 7. Glede na datum vložitve zahteve je pri presoji sporne zadeve potrebno uporabiti določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji). Navedeni predpis pa pravice do invalidnine za telesno okvaro v primeru, ko gre za posledice poškodbe izven dela oziroma bolezni več ne ureja. Iz tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2 namreč izhaja, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam TO, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89) pridobijo pravico do invalidnine za telesno okvaro le v primeru, ko je vzrok okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.
8. V dokumentaciji upravnega spisa se nahaja tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro z dne 12. 6. 2013. Tožnik v vlogi predlaga, da se mu prizna invalidnina za 60 % telesno okvaro, kot jo je v izvedenskem mnenju za potrebe drugega postopka ugotovil sodni izvedenec specialist ortoped A.A., dr. medicine, ki ugotavlja, da gre pri tožniku od 31. 1. 2011 dalje za 30 % telesno okvaro po poglavju VIII točka 1 b zaradi kifoze prsne hrbtenice po Scheurmannovi bolezni, nadalje za 30 % telesno okvaro po poglavju VII B točka 7.c - omejena gibljivost levega kolka za eno tretjino normalne gibljivosti. Po poglavju XI. točka 2 se za kolke kot organu na pare prizna še 10 %. Tožnik v tožbi in na naroku izrecno ni navajal, da bi telesna okvara nastala zaradi posledic poklicne bolezni, temveč šele v pritožbi kot vzrok telesne okvare navaja poklicno bolezen. Skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Tožnik izpolnitve pogojev iz navedene določbe niti ne zatrjuje. Pritožbenih novot zato ni mogoče upoštevati. Tudi glede neizvedbe dokazov na naroku ni uveljavljal kršitve določb postopka po prvem odstavku 286.b člena ZPP. Telesna okvara na katero se sklicuje tožnik, kot jo je ugotovil sodni izvedenec v drugem postopku, ki se je pred sodiščem končal s pravnomočno sodbo opr. št. VIII Ps 455/2011 z dne 5. 4. 2013, pa je posledica bolezni, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.
9. V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča v določbah ZPIZ-2 ni podlage za priznanje omenjene pravice. Taka podlaga je bila podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji), ki pa so prenehale veljati z 31. 12. 2012, razen izjeme, določene v že citiranem 403. členu ZPIZ-2, ki pa se na tožnika ne nanaša. 10. Ker materialni predpis več ne določa pravice do invalidnine za telesno okvaro kot posledico bolezni oziroma poškodbe izven dela, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo drugih predlaganih dokazov.
11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.