Jedro

Tožena stranka je v odpovedi navajala ekonomske okoliščine (dejstva) v utemeljitev ekonomskega razloga. S tem je utemeljila tudi organizacijski razlog. Zato sta sodišči druge in prve stopnje s tem, ko sta presojali oba razloga (ekonomskega in organizacijskega), ostali v okviru dejanskih razlogov iz odpovedi.

Ker gre v obravnavanem primeru za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tožena stranka ni bila dolžna uporabljati kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 102. člena ZDR-1 oziroma 31. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji..

Tožnica zmotno izhaja iz dejstva, da naj bi jo tožena stranka izbrala izmed vseh zaposlenih brez utemeljitve objektivnih kriterijev in ji nato odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pri tem spregleda, da ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi v posledici ukinitve delovnega mesta, ki ga je zasedala, ker je bilo naloge tega delovnega mesta najlaže prerazporediti med preostale zaposlene.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožnici 16. 12. 2013 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga iz prvega odstavka 81. člena in prve alineje drugega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), in sicer da je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov. Zato je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter zahtevek, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). V odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpovedni razlog ni bil konkretiziran in ga je tožena stranka podrobno pojasnjevala šele v sodnem postopku. Poleg tega je sodišče ugotavljalo obstoj organizacijskega razloga, ki v odpovedi ni bil naveden. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče tudi ni presojalo pogoja iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1, torej obstoja utemeljenega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Izraža nestrinjanje s presojo, da je podan resničen ekonomski odpovedni razlog. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je bila ekonomska situacija pri njej nevzdržna in je terjala uporabo skrajnega ukrepa odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnici ni bila dana možnost dokazovati nasprotno, da pri toženi stranki niso bili podani negativni ekonomski trendi. Sodišče bi moralo v okviru presoje utemeljenosti poslovnega razloga presojati tudi, ali bi lahko tožena stranka upad dohodkov sanirala s kakšnim milejšim ukrepom namesto odpovedi. Ker je sodišče zavrnilo izvedbo dokazov za ugotavljanje plač zaposlenih oziroma stroškov dela, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je sodišče presojalo obstoj organizacijskega razloga, ki v odpovedi ni naveden. V odpovedi tudi ni navedeno, na podlagi katerih kriterijev je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi prav tožnici. Izbira tožnice ni utemeljena z nobenimi objektivnimi kriteriji. Kriterij, da naj bi bilo tožničino delo najlažje razporediti, ne izključuje diskriminacije tožnice pri izbiri; tožena stranka v zvezi z diskriminacijo ni zadostila niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da mora delodajalec upoštevati kriterije iz Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju KPND; Ur. l. RS, št. 18/1991 in naslednji) samo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga večjemu številu delavcev.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica v reviziji neutemeljeno navaja, da ji v postopku ni bilo omogočeno dokazovanje dejstev, ki jih je zatrjevala, in izpodbijati dejstev tožene stranke, ker je sodišče zavrnilo njene dokazne predloge. Velja načelna dolžnost sodišč, da izvajajo predlagane dokaze, saj zavrnitev utemeljujejo le upravičeni razlogi. Ti razlogi so npr. nesubstancirani dokazni predlogi strank, izvedba dokazov za ugotavljanje dejstev, ki niso pravno relevantna, ki niso predmet dokazovanja, glede katerih je stranka prekludirana, za ugotovitev dejstev, ki so že dokazana, itd. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, ker je tožnica predlagala izvedbo dokazov za ugotavljanje dejstev, ki za presojo niso bila pomembna (zaslišanje A. A., ki bi vedela izpovedati o tem, da so bila knjigovodska knjiženja neažurna, da ni vedela o ekonomskih težavah in da je bila tudi ona po njenem mnenju odpuščena iz osebnih razlogov), kar sta sodišči nižje stopnje tudi ustrezno obrazložili.

8. Ni utemeljen očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni obrazložen, zato revizijski preizkus v tem delu ni mogoč. Tožnica v reviziji namreč samo na splošno navaja, da so odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče, v nasprotju z listinami, pri čemer niti ne navede, katera dejstva naj bi to bila, niti iz katerih listin naj bi izhajala protispisnost. 10. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu področni sekretar v Splošnem sektorju. Tožena stranka ji je dne 16. 12. 2013 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

11. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

12. Ni utemeljen očitek, da je obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi pavšalna in ne vsebuje dejanskega razloga odpovedi. Drugi odstavek 87. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je v odpovedi sklicevala na upad prihodkov zaradi odvisnosti od razmer na trgu finančnih instrumentov, ki ga ne more sanirati z dvigom tarife, zato mora za izravnan prikaz prihodkov in odhodkov poseči na odhodkovno stran v okviru zmanjševanja stroškov dela. To pomeni, da je v odpovedi navajala ekonomske okoliščine (dejstva) v utemeljitev ekonomskega razloga. Nadalje je obrazložila, da je morala zaradi slabe ekonomske situacije racionalizirati organizacijo poslovanja na način, da je tožničine delovne naloge, ki jih je v odpovedi izrecno navedla, razporedila na tri že zaposlene delavke. S tem je utemeljila tudi organizacijski razlog. Drugačne revizijske navedbe, da naj bi iz odpovedi izhajal samo ekonomski razlog, niso utemeljene. Zato sta sodišči s tem, ko sta presojali oba razloga (ekonomskega in organizacijskega), ostali v okviru dejanskih razlogov iz odpovedi. Tudi po presoji revizijskega sodišča je tožena stranka izpolnila obveznost iz drugega odstavka 87. člena ZDR-1 ter dovolj konkretno navedla in obrazložila okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem ni mogoče ugotovitvi bistvenih kršitev določb postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

13. Stališče tožnice, da bi morala tožena stranka že v odpovedi navajati dokaze v utemeljitev ekonomskega razloga in jih tudi priložiti odpovedi, ni utemeljeno. Navedeno stališče nima podlage v določbi 87. člena ZDR-1, ki določa vsebino in obliko odpovedi. Citirani člen ZDR-1 namreč ne nalaga delodajalcu, da že v odpovedi navede dokaze in jih tudi priloži odpovedi.

14. Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano – 370. člen ZPP) izhaja, da je pri toženi stranki v letu 2013 prišlo do upada prihodkov, na katerega ni imela vpliva, zato je z namenom izravnanega izkaza prihodkov in odhodkov posegla na odhodkovno stran z zmanjševanjem stroškov dela. Pred tem je poskušala z dvigom tarife, vendar Vlada RS ni podala soglasja. Zato je izvedla reorganizacijo in razporedila delovne naloge tožničinega delovnega mesta med ostale zaposlene delavke, ki ga sedaj opravljajo poleg svojega dela. S spremembo Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest z dne 19. 2. 2014 je iz sistematizacije črtala tožničino delovno mesto. S tem je prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ker je torej tožena stranka zardi slabih ekonomskih rezultatov izvedla reorganizacijo, razdelila naloge med druga delovna mesta, revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici (ki ni navidezen). Drugačen dokazni zaključek od tistega, za katerega se je zavzemala tožnica, in sicer da tožena stranka ni izkazovala upada prihodkov, ne pomeni spregleda njenih navedb v postopku, ampak zaključek na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev v skladu z 8. členom ZPP.

15. Revizijske navede o možnosti prihranka na drugih področjih v izogib odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici za presojo niso pomembne. Že sodišči nižje stopnje sta pravilno pojasnili, da sodišče (razen izjemoma) ne presoja in ocenjuje poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki se je v tem primeru odločil za razporeditev nalog med druge zaposlene. Zato tudi ni utemeljen očitek o bistveni kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokaza s pridobitvijo podatkov o plačah oziroma stroških dela in podatkov o izplačevanju dodatkov za projektno delo.

16. Ker gre v obravnavanem primeru za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, tožena stranka ni bila dolžna uporabljati kriterijev za določitev presežnih delavcev iz 102. člena ZDR-1 oziroma 31. člena KPND. Določba 89. člena ZDR-1 ureja odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov in izrecno določa, kdaj gre za večje število delavcev. Tudi določba 31. člena KPND uporabo kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev izrecno predvideva le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev.

17. Tožnica zmotno izhaja iz dejstva, da naj bi jo tožena stranka izbrala izmed vseh zaposlenih brez utemeljitve objektivnih kriterijev in ji nato odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pri tem spregleda, da ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi v posledici ukinitve delovnega mesta, ki ga je zasedala, ker je bilo naloge tega delovnega mesta najlaže prerazporediti med preostale zaposlene. Ker je edina zasedala to delovno mesto, uporaba kriterijev iz 31. člena KPND niti ni mogoča. Njeno zavzemanje za to, da naj bi tožena stranka izmed vseh zaposlenih (ne glede na to, katera delovna mesta so zasedali) uporabila kriterije za določitev presežnih delavcev in potem izbranemu odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga nima podlage v ZDR-1. Njeno razlogovanje, da naj zaradi neuporabe kriterijev ne bi imela zagotovljenega pravnega varstva, ni utemeljeno, ker je imela na voljo sodno varstvo, ki ga je tudi izkoristila. Zato je sodišče tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za pridobitev aktov o sistematizaciji pri toženi stranki zaradi dokazovanja primerljivosti delovnih mest. 18. Tožnica v reviziji zatrjuje tudi, da naj bi ji bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz diskriminatornega razloga zaradi zdravstvenih težav (6. člen in 9. alineja 90. člena ZDR-1). Sodišči naj bi spregledali, da je dokazno breme na toženi stranki (drugi odstavek 84. člena ZDR-1), pri čemer naj slednja ne bi uspela dokazati, da ni kršila načela enakega obravnavanja. Zato naj bi v tem delu zmotno uporabili materialno pravo.

19. Očitek ni utemeljen. Tožena stranka je z izpovedbami prič dokazala, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz diskriminatornega razloga in na drugi strani dokazala tudi utemeljenost poslovnega odpovednega razloga.

20. Kršitev ustavnih (2., 14., 22., 23., 25., 49. in 66. člen URS) in konvencijskih (6. člen EKČP) pravic se vsebinsko prekriva z uveljavljenimi procesnimi in materialnimi ugovori, na katere je revizijsko sodišče že odgovorilo.

21. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Ker gre v zvezi z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno, za spor po 41. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, je revizijsko sodišče v skladu z določbo petega odstavka tega člena odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.