Jedro

Jedro

Jedro

Ali zavezanec uporablja objekt ali ne, za vračanje premoženja v naravi po 32. in niti po ostalih določbah ZDen ni relevantno. Ustavljena pa je tudi sodna praksa, ki neporabe objekta ni obravnavala kot razlog za to, da se objekt, ki je bil postavljen na podržavljenem zemljišču in ni v lasti upravičenca, vrača v naravi.

Ali zavezanec uporablja objekt ali ne, za vračanje premoženja v naravi po 32. in niti po ostalih določbah ZDen ni relevantno. Ustavljena pa je tudi sodna praksa, ki neporabe objekta ni obravnavala kot razlog za to, da se objekt, ki je bil postavljen na podržavljenem zemljišču in ni v lasti upravičenca, vrača v naravi.

Ali zavezanec uporablja objekt ali ne, za vračanje premoženja v naravi po 32. in niti po ostalih določbah ZDen ni relevantno. Ustavljena pa je tudi sodna praksa, ki neporabe objekta ni obravnavala kot razlog za to, da se objekt, ki je bil postavljen na podržavljenem zemljišču in ni v lasti upravičenca, vrača v naravi.

Izrek

Izrek

Izrek

I.Tožba se zavrne.

I.Tožba se zavrne.

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Prvostopenjski organ je v izpodbijani 3. točki izreka odločbe odločil, da denacionalizacijskemu upravičencu A. A. za del podržavljene parc. št. 624 gozd, ob podržavljenju vpisane v vl. 100 k.o. ..., sedaj parc. št. 624/5 k.o. ..., pripada odškodnina v znesku 202,12 DEM v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga d.d., Ljubljana.

1.Prvostopenjski organ je v izpodbijani 3. točki izreka odločbe odločil, da denacionalizacijskemu upravičencu A. A. za del podržavljene parc. št. 624 gozd, ob podržavljenju vpisane v vl. 100 k.o. ..., sedaj parc. št. 624/5 k.o. ..., pripada odškodnina v znesku 202,12 DEM v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga d.d., Ljubljana.

1.Prvostopenjski organ je v izpodbijani 3. točki izreka odločbe odločil, da denacionalizacijskemu upravičencu A. A. za del podržavljene parc. št. 624 gozd, ob podržavljenju vpisane v vl. 100 k.o. ..., sedaj parc. št. 624/5 k.o. ..., pripada odškodnina v znesku 202,12 DEM v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga d.d., Ljubljana.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je bila podržavljena nepremičnina parc. št. 642 k.o. ..., 15. 1. 1963 dodeljena Gozdnemu gospodarstvu B., ki ga je 9. 11. 1989 brezplačno preneslo kmetijski zadrugi C. Z lokacijskim dovoljenjem z dne 2. 9. 1971 in gradbenim dovoljenjem z dne 6. 9. 1971 je bila investitorju D. na nepremičnini dovoljena gradnja delavske menze. Po izvršeni gradnji je bila opravljena delitev v parc. št. 642/1 k.o. ..., ki je bila A. A. že vrnjena z odločbo št. 321-56/92 z dne 12. 10. 2007, in 642/2 k.o. ... Na podlagi 16.a člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je nepremičnina prešla v last Občine Ž., ki je zavezanka za vračilo v naravi. Tekom postopka je bila opravljena delitev te parcele, in sicer v parc. št. 642/4 k.o. ..., ki se upravičencu vrača v naravi (1. točka izreka) in parc. št. 642/5 k.o. ... Na njej se nahajata po podržavljenju zgrajena objekta, tj. menza s kuhinjo in drvarnica ter pripadajoče funkcionalno zemljišče. Ker po 32. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) obstajajo ovire za vračilo te nepremičnine v naravi, je odločil, da se premoženje vrne v obliki odškodnine.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je bila podržavljena nepremičnina parc. št. 642 k.o. ..., 15. 1. 1963 dodeljena Gozdnemu gospodarstvu B., ki ga je 9. 11. 1989 brezplačno preneslo kmetijski zadrugi C. Z lokacijskim dovoljenjem z dne 2. 9. 1971 in gradbenim dovoljenjem z dne 6. 9. 1971 je bila investitorju D. na nepremičnini dovoljena gradnja delavske menze. Po izvršeni gradnji je bila opravljena delitev v parc. št. 642/1 k.o. ..., ki je bila A. A. že vrnjena z odločbo št. 321-56/92 z dne 12. 10. 2007, in 642/2 k.o. ... Na podlagi 16.a člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je nepremičnina prešla v last Občine Ž., ki je zavezanka za vračilo v naravi. Tekom postopka je bila opravljena delitev te parcele, in sicer v parc. št. 642/4 k.o. ..., ki se upravičencu vrača v naravi (1. točka izreka) in parc. št. 642/5 k.o. ... Na njej se nahajata po podržavljenju zgrajena objekta, tj. menza s kuhinjo in drvarnica ter pripadajoče funkcionalno zemljišče. Ker po 32. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) obstajajo ovire za vračilo te nepremičnine v naravi, je odločil, da se premoženje vrne v obliki odškodnine.

2.Iz obrazložitve izhaja, da je bila podržavljena nepremičnina parc. št. 642 k.o. ..., 15. 1. 1963 dodeljena Gozdnemu gospodarstvu B., ki ga je 9. 11. 1989 brezplačno preneslo kmetijski zadrugi C. Z lokacijskim dovoljenjem z dne 2. 9. 1971 in gradbenim dovoljenjem z dne 6. 9. 1971 je bila investitorju D. na nepremičnini dovoljena gradnja delavske menze. Po izvršeni gradnji je bila opravljena delitev v parc. št. 642/1 k.o. ..., ki je bila A. A. že vrnjena z odločbo št. 321-56/92 z dne 12. 10. 2007, in 642/2 k.o. ... Na podlagi 16.a člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je nepremičnina prešla v last Občine Ž., ki je zavezanka za vračilo v naravi. Tekom postopka je bila opravljena delitev te parcele, in sicer v parc. št. 642/4 k.o. ..., ki se upravičencu vrača v naravi (1. točka izreka) in parc. št. 642/5 k.o. ... Na njej se nahajata po podržavljenju zgrajena objekta, tj. menza s kuhinjo in drvarnica ter pripadajoče funkcionalno zemljišče. Ker po 32. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) obstajajo ovire za vračilo te nepremičnine v naravi, je odločil, da se premoženje vrne v obliki odškodnine.

3.Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil.

3.Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil.

3.Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil.

4.Tožnice se z odločitvijo ne strinjajo. V tožbi navajajo, da organ ni upošteval stanja na dan odločanja. Zgolj pavšalno je ugotovil, da na parceli stoji objekt, kar ne drži, saj v času vračanja na nepremični stojijo le še ostanki nekdanje delavske menze in pomožnega objekta. Stanja na dan 14. 3. 2023 sploh ni ugotavljal, kar bi bilo mogoče z ogledom in izvedencem. Od ustne obravnave do izdaje odločbe je minilo skoraj 10 let, pa že tedaj so na nepremičnini obstajali zgolj ostanki nekdanje delavske menze. Ta je danes dotrajana in propadla, brez oken in vrat, nevzdrževana in opuščena ter že več let ne služi namenu, za katerega je bila zgrajena. Zato nima nobene vrednosti in jo je treba zaradi varnosti kvečjemu porušiti in ovire za vračilo ne obstajajo. Trditveno in dokazno breme, da na zemljišču stoji objekt, je na zavezancu, česar ni dokazal. Drugi odstavek 32. člena ZDen se nanaša le na situacije, ko na zemljišču stoji objekt, ki je funkcionalen in vzdrževan v stanju, ki omogoča njegovo uporabo. Vsaka druga razlaga bi pomenila kršitev 14. in 22. člena Ustave.

4.Tožnice se z odločitvijo ne strinjajo. V tožbi navajajo, da organ ni upošteval stanja na dan odločanja. Zgolj pavšalno je ugotovil, da na parceli stoji objekt, kar ne drži, saj v času vračanja na nepremični stojijo le še ostanki nekdanje delavske menze in pomožnega objekta. Stanja na dan 14. 3. 2023 sploh ni ugotavljal, kar bi bilo mogoče z ogledom in izvedencem. Od ustne obravnave do izdaje odločbe je minilo skoraj 10 let, pa že tedaj so na nepremičnini obstajali zgolj ostanki nekdanje delavske menze. Ta je danes dotrajana in propadla, brez oken in vrat, nevzdrževana in opuščena ter že več let ne služi namenu, za katerega je bila zgrajena. Zato nima nobene vrednosti in jo je treba zaradi varnosti kvečjemu porušiti in ovire za vračilo ne obstajajo. Trditveno in dokazno breme, da na zemljišču stoji objekt, je na zavezancu, česar ni dokazal. Drugi odstavek 32. člena ZDen se nanaša le na situacije, ko na zemljišču stoji objekt, ki je funkcionalen in vzdrževan v stanju, ki omogoča njegovo uporabo. Vsaka druga razlaga bi pomenila kršitev 14. in 22. člena Ustave.

4.Tožnice se z odločitvijo ne strinjajo. V tožbi navajajo, da organ ni upošteval stanja na dan odločanja. Zgolj pavšalno je ugotovil, da na parceli stoji objekt, kar ne drži, saj v času vračanja na nepremični stojijo le še ostanki nekdanje delavske menze in pomožnega objekta. Stanja na dan 14. 3. 2023 sploh ni ugotavljal, kar bi bilo mogoče z ogledom in izvedencem. Od ustne obravnave do izdaje odločbe je minilo skoraj 10 let, pa že tedaj so na nepremičnini obstajali zgolj ostanki nekdanje delavske menze. Ta je danes dotrajana in propadla, brez oken in vrat, nevzdrževana in opuščena ter že več let ne služi namenu, za katerega je bila zgrajena. Zato nima nobene vrednosti in jo je treba zaradi varnosti kvečjemu porušiti in ovire za vračilo ne obstajajo. Trditveno in dokazno breme, da na zemljišču stoji objekt, je na zavezancu, česar ni dokazal. Drugi odstavek 32. člena ZDen se nanaša le na situacije, ko na zemljišču stoji objekt, ki je funkcionalen in vzdrževan v stanju, ki omogoča njegovo uporabo. Vsaka druga razlaga bi pomenila kršitev 14. in 22. člena Ustave.

5.Po mnenju tožnic toženka tudi napačno šteje, da je izvedeni postopek odmere funkcionalnega zemljišča dodaten argument za obstoj ovir za vrnitev nepremičnine v naravi. Zato je sklicevanje na sodbo II Ips 63/2019 napačno. Trdijo še, da bi moral organ ugotavljati, kako sta se objekta lastninila v korist E. Predpostaviti je mogoče, da sta imela ob uveljavitvi SPZ lastninsko pravico na zgradbi in na zemljišču različni osebi. Ex lege nastala stavbna pravica traja le, dokler na njej stoji stavba. S porušitvijo preneha tudi stavbna pravica. Prav takšno je dejansko stanje v obravnavani zadevi. Ostanki delavske menze, ki že več desetletij nimajo nobene funkcije, ne morejo predstavljati ovire za vračilo v naravi. Predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se nepremičnina vrne upravičencu v last in posest in podrejeno, da vrne zadevo organu v ponovni postopek. Uveljavljajo tudi povračilo stroškov postopka.

5.Po mnenju tožnic toženka tudi napačno šteje, da je izvedeni postopek odmere funkcionalnega zemljišča dodaten argument za obstoj ovir za vrnitev nepremičnine v naravi. Zato je sklicevanje na sodbo II Ips 63/2019 napačno. Trdijo še, da bi moral organ ugotavljati, kako sta se objekta lastninila v korist E. Predpostaviti je mogoče, da sta imela ob uveljavitvi SPZ lastninsko pravico na zgradbi in na zemljišču različni osebi. Ex lege nastala stavbna pravica traja le, dokler na njej stoji stavba. S porušitvijo preneha tudi stavbna pravica. Prav takšno je dejansko stanje v obravnavani zadevi. Ostanki delavske menze, ki že več desetletij nimajo nobene funkcije, ne morejo predstavljati ovire za vračilo v naravi. Predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se nepremičnina vrne upravičencu v last in posest in podrejeno, da vrne zadevo organu v ponovni postopek. Uveljavljajo tudi povračilo stroškov postopka.

5.Po mnenju tožnic toženka tudi napačno šteje, da je izvedeni postopek odmere funkcionalnega zemljišča dodaten argument za obstoj ovir za vrnitev nepremičnine v naravi. Zato je sklicevanje na sodbo II Ips 63/2019 napačno. Trdijo še, da bi moral organ ugotavljati, kako sta se objekta lastninila v korist E. Predpostaviti je mogoče, da sta imela ob uveljavitvi SPZ lastninsko pravico na zgradbi in na zemljišču različni osebi. Ex lege nastala stavbna pravica traja le, dokler na njej stoji stavba. S porušitvijo preneha tudi stavbna pravica. Prav takšno je dejansko stanje v obravnavani zadevi. Ostanki delavske menze, ki že več desetletij nimajo nobene funkcije, ne morejo predstavljati ovire za vračilo v naravi. Predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se nepremičnina vrne upravičencu v last in posest in podrejeno, da vrne zadevo organu v ponovni postopek. Uveljavljajo tudi povračilo stroškov postopka.

6.Toženka v odgovoru na tožbo opozarja, da za tožnice v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da na parc. št. 642/2 k.o. ... stojita objekta, ki ju ni zgradil upravičenec in nista bila predmet podržavljenja. Ob parcelaciji so nasprotovale velikosti funkcionalnega zemljišča. Objektoma bi bilo glede na sodbo II Ips 63/2019 treba določiti funkcionalno zemljišče tudi, če bi bila ruševini. Tožnice pa v pritožbi v zvezi s svojimi novimi trditvami, da niso podane ovire za vračanje, ker sta objekta ruševini in se ne štejeta več za objekta, nista predložili nobenega dokaza. Predlaga zavrnitev tožbe.

6.Toženka v odgovoru na tožbo opozarja, da za tožnice v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da na parc. št. 642/2 k.o. ... stojita objekta, ki ju ni zgradil upravičenec in nista bila predmet podržavljenja. Ob parcelaciji so nasprotovale velikosti funkcionalnega zemljišča. Objektoma bi bilo glede na sodbo II Ips 63/2019 treba določiti funkcionalno zemljišče tudi, če bi bila ruševini. Tožnice pa v pritožbi v zvezi s svojimi novimi trditvami, da niso podane ovire za vračanje, ker sta objekta ruševini in se ne štejeta več za objekta, nista predložili nobenega dokaza. Predlaga zavrnitev tožbe.

6.Toženka v odgovoru na tožbo opozarja, da za tožnice v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da na parc. št. 642/2 k.o. ... stojita objekta, ki ju ni zgradil upravičenec in nista bila predmet podržavljenja. Ob parcelaciji so nasprotovale velikosti funkcionalnega zemljišča. Objektoma bi bilo glede na sodbo II Ips 63/2019 treba določiti funkcionalno zemljišče tudi, če bi bila ruševini. Tožnice pa v pritožbi v zvezi s svojimi novimi trditvami, da niso podane ovire za vračanje, ker sta objekta ruševini in se ne štejeta več za objekta, nista predložili nobenega dokaza. Predlaga zavrnitev tožbe.

7.Stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

7.Stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

7.Stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

8.Sodišče je v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) o postopku obvestilo vlagateljici F. F. in G. G., ki se v odgovoru na tožbo pridružujeta trditvam tožnic.

8.Sodišče je v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) o postopku obvestilo vlagateljici F. F. in G. G., ki se v odgovoru na tožbo pridružujeta trditvam tožnic.

8.Sodišče je v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) o postopku obvestilo vlagateljici F. F. in G. G., ki se v odgovoru na tožbo pridružujeta trditvam tožnic.

9.Tožnice v pripravljalni vlogi z dne 18. 9. 2023 nasprotujejo navedbam toženke, da niso predložile dokaza, da sta objekta sedaj ruševini, ker je toženka tista, ki zatrjuje obstoj ovire, zato jo mora tudi dokazati. Trdijo, da je treba vprašanje, ali so podane ovire za vračilo v naravi, presojati po 19. členu ZDen. Ruševini delavske menze in drvarnice ne sodita v nobeno od kategorij po tej določbi in ovira za vračilo zemljišča v naravi ne obstaja.

9.Tožnice v pripravljalni vlogi z dne 18. 9. 2023 nasprotujejo navedbam toženke, da niso predložile dokaza, da sta objekta sedaj ruševini, ker je toženka tista, ki zatrjuje obstoj ovire, zato jo mora tudi dokazati. Trdijo, da je treba vprašanje, ali so podane ovire za vračilo v naravi, presojati po 19. členu ZDen. Ruševini delavske menze in drvarnice ne sodita v nobeno od kategorij po tej določbi in ovira za vračilo zemljišča v naravi ne obstaja.

9.Tožnice v pripravljalni vlogi z dne 18. 9. 2023 nasprotujejo navedbam toženke, da niso predložile dokaza, da sta objekta sedaj ruševini, ker je toženka tista, ki zatrjuje obstoj ovire, zato jo mora tudi dokazati. Trdijo, da je treba vprašanje, ali so podane ovire za vračilo v naravi, presojati po 19. členu ZDen. Ruševini delavske menze in drvarnice ne sodita v nobeno od kategorij po tej določbi in ovira za vračilo zemljišča v naravi ne obstaja.

10.Občina Ž. v pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2025 navaja, da objekta nista ruševini in da so te navedbe tožnic prepozne. Tožnice bi morale trditve in dokazne predloge s tem v zvezi podati v postopku na prvi stopnji. Da gre za ruševino so prvič navedle v pritožbi, pri čemer niso pojasnile, zakaj tega ugovora niso mogle uveljavljati med prvostopenjskim postopkom.

10.Občina Ž. v pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2025 navaja, da objekta nista ruševini in da so te navedbe tožnic prepozne. Tožnice bi morale trditve in dokazne predloge s tem v zvezi podati v postopku na prvi stopnji. Da gre za ruševino so prvič navedle v pritožbi, pri čemer niso pojasnile, zakaj tega ugovora niso mogle uveljavljati med prvostopenjskim postopkom.

10.Občina Ž. v pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2025 navaja, da objekta nista ruševini in da so te navedbe tožnic prepozne. Tožnice bi morale trditve in dokazne predloge s tem v zvezi podati v postopku na prvi stopnji. Da gre za ruševino so prvič navedle v pritožbi, pri čemer niso pojasnile, zakaj tega ugovora niso mogle uveljavljati med prvostopenjskim postopkom.

11.Tožnice so dne 10. 3. 2025 vložile pripravljalno vlogo.

11.Tožnice so dne 10. 3. 2025 vložile pripravljalno vlogo.

11.Tožnice so dne 10. 3. 2025 vložile pripravljalno vlogo.

12.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo vse listine v sodnem in upravnem spisu razen v dve "Avstroogrski specialki", štiri specialke Kraljevine Jugoslavije" in kopijo zajema zaslona (A6-A12), ker tožnica s tem dokazuje tožbeni razlog, ki ga v tožbi ni zatrjevala. Sodišče je zavrnilo tudi dokazovanje z izvedencem in ogledom na kraju samem, saj v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. in 52. člen ZUS-1). Tožnice niso pojasnile, zakaj naj ne bi imele možnosti predlagati teh dokazov v upravnem postopku. Vpogledalo pa je v fotografije objekta, ki jih je predložila stranka z interesom, čeprav v upravnem postopku niso bile predložene (C5). Stranke zoper dokazni sklep sodišča niso ugovarjale.

12.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo vse listine v sodnem in upravnem spisu razen v dve "Avstroogrski specialki", štiri specialke Kraljevine Jugoslavije" in kopijo zajema zaslona (A6-A12), ker tožnica s tem dokazuje tožbeni razlog, ki ga v tožbi ni zatrjevala. Sodišče je zavrnilo tudi dokazovanje z izvedencem in ogledom na kraju samem, saj v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. in 52. člen ZUS-1). Tožnice niso pojasnile, zakaj naj ne bi imele možnosti predlagati teh dokazov v upravnem postopku. Vpogledalo pa je v fotografije objekta, ki jih je predložila stranka z interesom, čeprav v upravnem postopku niso bile predložene (C5). Stranke zoper dokazni sklep sodišča niso ugovarjale.

12.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo vse listine v sodnem in upravnem spisu razen v dve "Avstroogrski specialki", štiri specialke Kraljevine Jugoslavije" in kopijo zajema zaslona (A6-A12), ker tožnica s tem dokazuje tožbeni razlog, ki ga v tožbi ni zatrjevala. Sodišče je zavrnilo tudi dokazovanje z izvedencem in ogledom na kraju samem, saj v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. in 52. člen ZUS-1). Tožnice niso pojasnile, zakaj naj ne bi imele možnosti predlagati teh dokazov v upravnem postopku. Vpogledalo pa je v fotografije objekta, ki jih je predložila stranka z interesom, čeprav v upravnem postopku niso bile predložene (C5). Stranke zoper dokazni sklep sodišča niso ugovarjale.

13.Tožba ni utemeljena.

13.Tožba ni utemeljena.

13.Tožba ni utemeljena.

14.Ne držijo trditve Občine Ž., da tožnice v tožbi uveljavljajo nova dejstva. Tožnice so to, da naj bi bila objekta ruševini, prvič navedle v vlogi z dne 21. 10. 2022, ki pa je prvostopenjski organ ni vročil ostalim strankam postopka. S to ugotovitvijo je sodišče stranke seznanilo na glavni obravnavi in jim vlogo tudi predočilo. Ker stranka z interesom s to trditvijo v upravnem postopku pred izdajo odločbe ni bila seznanjena, se tedaj o njej ni mogla izreči ter ni mogla predložiti dokazov o tem, da objekta še stojita oziroma, da ne gre le za njihove ostanke. Zato je sodišče dopustilo dokaz z vpogledom v fotografije predložene k odgovoru na tožbo, s katerimi Občina Ž. dokazuje, da objekta na dan izdaje odločbe nista bila ruševini oziroma ostanki objektov, saj ji ni mogoče pripisati krivde za to, da jih ni predložila v postopku na prvi stopnji. Do vložitve te vloge namreč za tožnice obstoj objektov ni bil sporen.

14.Ne držijo trditve Občine Ž., da tožnice v tožbi uveljavljajo nova dejstva. Tožnice so to, da naj bi bila objekta ruševini, prvič navedle v vlogi z dne 21. 10. 2022, ki pa je prvostopenjski organ ni vročil ostalim strankam postopka. S to ugotovitvijo je sodišče stranke seznanilo na glavni obravnavi in jim vlogo tudi predočilo. Ker stranka z interesom s to trditvijo v upravnem postopku pred izdajo odločbe ni bila seznanjena, se tedaj o njej ni mogla izreči ter ni mogla predložiti dokazov o tem, da objekta še stojita oziroma, da ne gre le za njihove ostanke. Zato je sodišče dopustilo dokaz z vpogledom v fotografije predložene k odgovoru na tožbo, s katerimi Občina Ž. dokazuje, da objekta na dan izdaje odločbe nista bila ruševini oziroma ostanki objektov, saj ji ni mogoče pripisati krivde za to, da jih ni predložila v postopku na prvi stopnji. Do vložitve te vloge namreč za tožnice obstoj objektov ni bil sporen.

14.Ne držijo trditve Občine Ž., da tožnice v tožbi uveljavljajo nova dejstva. Tožnice so to, da naj bi bila objekta ruševini, prvič navedle v vlogi z dne 21. 10. 2022, ki pa je prvostopenjski organ ni vročil ostalim strankam postopka. S to ugotovitvijo je sodišče stranke seznanilo na glavni obravnavi in jim vlogo tudi predočilo. Ker stranka z interesom s to trditvijo v upravnem postopku pred izdajo odločbe ni bila seznanjena, se tedaj o njej ni mogla izreči ter ni mogla predložiti dokazov o tem, da objekta še stojita oziroma, da ne gre le za njihove ostanke. Zato je sodišče dopustilo dokaz z vpogledom v fotografije predložene k odgovoru na tožbo, s katerimi Občina Ž. dokazuje, da objekta na dan izdaje odločbe nista bila ruševini oziroma ostanki objektov, saj ji ni mogoče pripisati krivde za to, da jih ni predložila v postopku na prvi stopnji. Do vložitve te vloge namreč za tožnice obstoj objektov ni bil sporen.

15.Med strankama je sporno, ali obstajajo ovire za vračilo parc. št. 624/5 k.o. ... v naravi po 32. členu ZDen. Drugi odstavek tega člena določa, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Taka je tudi obširna in ustaljena sodna praksa Vrhovnega in naslovnega sodišča.

15.Med strankama je sporno, ali obstajajo ovire za vračilo parc. št. 624/5 k.o. ... v naravi po 32. členu ZDen. Drugi odstavek tega člena določa, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Taka je tudi obširna in ustaljena sodna praksa Vrhovnega in naslovnega sodišča.

15.Med strankama je sporno, ali obstajajo ovire za vračilo parc. št. 624/5 k.o. ... v naravi po 32. členu ZDen. Drugi odstavek tega člena določa, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (obstoječe gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Taka je tudi obširna in ustaljena sodna praksa Vrhovnega in naslovnega sodišča.

16.Sodišče uvodoma zavrača trditev tožnic iz pripravljalne vloge z dne 18. 9. 2023, češ, da naj bi se moralo to, ali je podana ovira za vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen, presoditi po pravilih iz 19. člena ZDen. Ovire za vračanje v naravi po 19. členu ZDen so druge, kot ovira po 32. členu ZDen. Da naj bi imele kaj skupnega, iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 317/2016, na katerega se sklicujejo, ne izhaja. V tej zadevi Vrhovno sodišče ovir iz 32. člena ZDen ni v ničemer povezalo ali pogojevalo z obstojem ovir iz 19. člena ZDen, ampak je presodilo, da je stališče sodišča druge stopnje, da imajo parkirišča in zelenice status zazidanega stavbnega zemljišča, ki se po drugem odstavku 32. člena ZDen ne vrača v naravi, pravilno. Drži pa, da je zapisalo, da je za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen odločilno stanje v času vračanja, kar ni sporno. Pri tem poudarek Vrhovnega sodišča, ki ga tožnice posebej izpostavljajo, tj. da zazidano stavbno zemljišče predstavljajo tudi zelenice, parkirišča, parki, igrišča, rekreacijske površine in podobno, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, nima nič skupnega z obravnavano zadevo. Določba 19. člena ZDen je v tem postopku upoštevna le v tem, da je v 5. točki prvega odstavka 19. člena ZDen določeno, da nepremičnine poleg razlogov iz 1. do 4. točke ni mogoče vrniti v naravi tudi v drugih primerih, ki jih določa ta zakon.

16.Sodišče uvodoma zavrača trditev tožnic iz pripravljalne vloge z dne 18. 9. 2023, češ, da naj bi se moralo to, ali je podana ovira za vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen, presoditi po pravilih iz 19. člena ZDen. Ovire za vračanje v naravi po 19. členu ZDen so druge, kot ovira po 32. členu ZDen. Da naj bi imele kaj skupnega, iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 317/2016, na katerega se sklicujejo, ne izhaja. V tej zadevi Vrhovno sodišče ovir iz 32. člena ZDen ni v ničemer povezalo ali pogojevalo z obstojem ovir iz 19. člena ZDen, ampak je presodilo, da je stališče sodišča druge stopnje, da imajo parkirišča in zelenice status zazidanega stavbnega zemljišča, ki se po drugem odstavku 32. člena ZDen ne vrača v naravi, pravilno. Drži pa, da je zapisalo, da je za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen odločilno stanje v času vračanja, kar ni sporno. Pri tem poudarek Vrhovnega sodišča, ki ga tožnice posebej izpostavljajo, tj. da zazidano stavbno zemljišče predstavljajo tudi zelenice, parkirišča, parki, igrišča, rekreacijske površine in podobno, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, nima nič skupnega z obravnavano zadevo. Določba 19. člena ZDen je v tem postopku upoštevna le v tem, da je v 5. točki prvega odstavka 19. člena ZDen določeno, da nepremičnine poleg razlogov iz 1. do 4. točke ni mogoče vrniti v naravi tudi v drugih primerih, ki jih določa ta zakon.

16.Sodišče uvodoma zavrača trditev tožnic iz pripravljalne vloge z dne 18. 9. 2023, češ, da naj bi se moralo to, ali je podana ovira za vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen, presoditi po pravilih iz 19. člena ZDen. Ovire za vračanje v naravi po 19. členu ZDen so druge, kot ovira po 32. členu ZDen. Da naj bi imele kaj skupnega, iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 317/2016, na katerega se sklicujejo, ne izhaja. V tej zadevi Vrhovno sodišče ovir iz 32. člena ZDen ni v ničemer povezalo ali pogojevalo z obstojem ovir iz 19. člena ZDen, ampak je presodilo, da je stališče sodišča druge stopnje, da imajo parkirišča in zelenice status zazidanega stavbnega zemljišča, ki se po drugem odstavku 32. člena ZDen ne vrača v naravi, pravilno. Drži pa, da je zapisalo, da je za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen odločilno stanje v času vračanja, kar ni sporno. Pri tem poudarek Vrhovnega sodišča, ki ga tožnice posebej izpostavljajo, tj. da zazidano stavbno zemljišče predstavljajo tudi zelenice, parkirišča, parki, igrišča, rekreacijske površine in podobno, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, nima nič skupnega z obravnavano zadevo. Določba 19. člena ZDen je v tem postopku upoštevna le v tem, da je v 5. točki prvega odstavka 19. člena ZDen določeno, da nepremičnine poleg razlogov iz 1. do 4. točke ni mogoče vrniti v naravi tudi v drugih primerih, ki jih določa ta zakon.

17.Upoštevaje tožbene ugovore je tako za odločitev pomembno, ali na zemljišču stojita objekta, ali pa sta bila do dneva izdaje izpodbijane odločbe odstranjena oziroma so na njih zgolj ostanki podrtih objektov in zato ovire po 32. členu ZDen ne obstajajo.

17.Upoštevaje tožbene ugovore je tako za odločitev pomembno, ali na zemljišču stojita objekta, ali pa sta bila do dneva izdaje izpodbijane odločbe odstranjena oziroma so na njih zgolj ostanki podrtih objektov in zato ovire po 32. členu ZDen ne obstajajo.

17.Upoštevaje tožbene ugovore je tako za odločitev pomembno, ali na zemljišču stojita objekta, ali pa sta bila do dneva izdaje izpodbijane odločbe odstranjena oziroma so na njih zgolj ostanki podrtih objektov in zato ovire po 32. členu ZDen ne obstajajo.

18.Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa izhaja, da je organ na podlagi orto foto posnetka ugotovil, da sta na zemljišču 642/2 k.o. ... zgrajena dva objekta, del pa je dvorišče s cesto. Poleg tega je bila na kraju samem 17. 6. 2014 opravljena ustna obravnava in ogled. Ugotovljeno je bilo, da sta na zemljišču glavni objekt, kuhinja z menzo, ki ne obratuje in pomožni objekt garaža, drvarnica. Vlagateljice so tedaj trdile, da je vse objekte zgradil upravičenec, vendar dokazov za to niso predložile. Po načinu gradnje in uporabljenem materialu je bilo nato ugotovljeno, da so bili objekti, z izjemo delavskega doma na sosednji parceli, zgrajeni po podržavljenju. Organ ugotavlja še, da tak sklep izhaja tudi iz lokacijskega in gradbenega dovoljenja, ki ju je leta 1971 izdala Skupščina občine Ž., s katerima je bila gradnja dovoljena investitorju D. Glede na to je odločil, da se parc. št. 642/2 k.o. ... razdeli v dve nepremičnini tako, da bosta na eni objekta s funkcionalnim zemljiščem. Iz zapisnika ustne obravnave ne izhaja, da bi tedaj vlagateljice ugovarjale, da sta objekta"ruševini". Izhaja le to, da se nista strinjali z velikostjo funkcionalnega zemljišča. Zato je bilo odmerjeno z izvedencem geodetske stroke. GURS je 25. 2. 2020 izdala odločbo, s katero se je nepremičnina razdelila v parceli 642/4 in 642/5 k.o. ...

18.Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa izhaja, da je organ na podlagi orto foto posnetka ugotovil, da sta na zemljišču 642/2 k.o. ... zgrajena dva objekta, del pa je dvorišče s cesto. Poleg tega je bila na kraju samem 17. 6. 2014 opravljena ustna obravnava in ogled. Ugotovljeno je bilo, da sta na zemljišču glavni objekt, kuhinja z menzo, ki ne obratuje in pomožni objekt garaža, drvarnica. Vlagateljice so tedaj trdile, da je vse objekte zgradil upravičenec, vendar dokazov za to niso predložile. Po načinu gradnje in uporabljenem materialu je bilo nato ugotovljeno, da so bili objekti, z izjemo delavskega doma na sosednji parceli, zgrajeni po podržavljenju. Organ ugotavlja še, da tak sklep izhaja tudi iz lokacijskega in gradbenega dovoljenja, ki ju je leta 1971 izdala Skupščina občine Ž., s katerima je bila gradnja dovoljena investitorju D. Glede na to je odločil, da se parc. št. 642/2 k.o. ... razdeli v dve nepremičnini tako, da bosta na eni objekta s funkcionalnim zemljiščem. Iz zapisnika ustne obravnave ne izhaja, da bi tedaj vlagateljice ugovarjale, da sta objekta"ruševini". Izhaja le to, da se nista strinjali z velikostjo funkcionalnega zemljišča. Zato je bilo odmerjeno z izvedencem geodetske stroke. GURS je 25. 2. 2020 izdala odločbo, s katero se je nepremičnina razdelila v parceli 642/4 in 642/5 k.o. ...

18.Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa izhaja, da je organ na podlagi orto foto posnetka ugotovil, da sta na zemljišču 642/2 k.o. ... zgrajena dva objekta, del pa je dvorišče s cesto. Poleg tega je bila na kraju samem 17. 6. 2014 opravljena ustna obravnava in ogled. Ugotovljeno je bilo, da sta na zemljišču glavni objekt, kuhinja z menzo, ki ne obratuje in pomožni objekt garaža, drvarnica. Vlagateljice so tedaj trdile, da je vse objekte zgradil upravičenec, vendar dokazov za to niso predložile. Po načinu gradnje in uporabljenem materialu je bilo nato ugotovljeno, da so bili objekti, z izjemo delavskega doma na sosednji parceli, zgrajeni po podržavljenju. Organ ugotavlja še, da tak sklep izhaja tudi iz lokacijskega in gradbenega dovoljenja, ki ju je leta 1971 izdala Skupščina občine Ž., s katerima je bila gradnja dovoljena investitorju D. Glede na to je odločil, da se parc. št. 642/2 k.o. ... razdeli v dve nepremičnini tako, da bosta na eni objekta s funkcionalnim zemljiščem. Iz zapisnika ustne obravnave ne izhaja, da bi tedaj vlagateljice ugovarjale, da sta objekta"ruševini". Izhaja le to, da se nista strinjali z velikostjo funkcionalnega zemljišča. Zato je bilo odmerjeno z izvedencem geodetske stroke. GURS je 25. 2. 2020 izdala odločbo, s katero se je nepremičnina razdelila v parceli 642/4 in 642/5 k.o. ...

19.Drugostopenjski organ je obrazložitev organa prve stopnje dopolnil. Obstoj stavb je dodatno utemeljil z odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne enote Kranj z dne 25. 2. 2020, s katero je bila ukinjena parc. št. 642/2 k.o. ... in sta nastali novi parc. št. 642/4 in 642/5 k.o. ... Navaja, da ji je priložen orto foto posnetek s podatki o starih in novih parcelah ter pisni podatki parcelah z dne 6. 6. 2022, iz katerih izhaja, da sta na parceli stavbi 122 in 124. Trditve tožnic zavrača kot neprepričljive že zato, ker so aktivno sodelovale v postopku določanja funkcionalnega zemljišča in zanje ni bilo sporno, da na parc. št. 642/2 k.o. ... stoji objekt, ki ga ni zgradil upravičenec in so šele v zadnjem času začele navajati, da je objekt delavske menze ruševina. Navaja še, da za to, da naj bi bila objekta ruševini, ki ju ni več mogoče obravnavati kot objekt, niso predložile nobenega dokaza, niti npr. fotografije. Sklicuje se na sodbo I U 487/2011, iz katere izhaja, da so ruševine ostanki nekdanjega objekta, pritožnice pa navajajo, da je delavska menza dotrajana, brez oken, vrat, nevzdrževana in opuščena. Sodi, da glede na merila te sodbe objekta nista ruševini.

19.Drugostopenjski organ je obrazložitev organa prve stopnje dopolnil. Obstoj stavb je dodatno utemeljil z odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne enote Kranj z dne 25. 2. 2020, s katero je bila ukinjena parc. št. 642/2 k.o. ... in sta nastali novi parc. št. 642/4 in 642/5 k.o. ... Navaja, da ji je priložen orto foto posnetek s podatki o starih in novih parcelah ter pisni podatki parcelah z dne 6. 6. 2022, iz katerih izhaja, da sta na parceli stavbi 122 in 124. Trditve tožnic zavrača kot neprepričljive že zato, ker so aktivno sodelovale v postopku določanja funkcionalnega zemljišča in zanje ni bilo sporno, da na parc. št. 642/2 k.o. ... stoji objekt, ki ga ni zgradil upravičenec in so šele v zadnjem času začele navajati, da je objekt delavske menze ruševina. Navaja še, da za to, da naj bi bila objekta ruševini, ki ju ni več mogoče obravnavati kot objekt, niso predložile nobenega dokaza, niti npr. fotografije. Sklicuje se na sodbo I U 487/2011, iz katere izhaja, da so ruševine ostanki nekdanjega objekta, pritožnice pa navajajo, da je delavska menza dotrajana, brez oken, vrat, nevzdrževana in opuščena. Sodi, da glede na merila te sodbe objekta nista ruševini.

19.Drugostopenjski organ je obrazložitev organa prve stopnje dopolnil. Obstoj stavb je dodatno utemeljil z odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne enote Kranj z dne 25. 2. 2020, s katero je bila ukinjena parc. št. 642/2 k.o. ... in sta nastali novi parc. št. 642/4 in 642/5 k.o. ... Navaja, da ji je priložen orto foto posnetek s podatki o starih in novih parcelah ter pisni podatki parcelah z dne 6. 6. 2022, iz katerih izhaja, da sta na parceli stavbi 122 in 124. Trditve tožnic zavrača kot neprepričljive že zato, ker so aktivno sodelovale v postopku določanja funkcionalnega zemljišča in zanje ni bilo sporno, da na parc. št. 642/2 k.o. ... stoji objekt, ki ga ni zgradil upravičenec in so šele v zadnjem času začele navajati, da je objekt delavske menze ruševina. Navaja še, da za to, da naj bi bila objekta ruševini, ki ju ni več mogoče obravnavati kot objekt, niso predložile nobenega dokaza, niti npr. fotografije. Sklicuje se na sodbo I U 487/2011, iz katere izhaja, da so ruševine ostanki nekdanjega objekta, pritožnice pa navajajo, da je delavska menza dotrajana, brez oken, vrat, nevzdrževana in opuščena. Sodi, da glede na merila te sodbe objekta nista ruševini.

20.Drugostopenjski organ tudi pravilno opozarja, da vlagateljice niso nasprotovale temu, da se jim nepremičnina vrne v obliki obveznic. Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da so v svojih vlogah z dne 1. 9. 2016, 5. 9. 2016, 19. 9. 2016 in 12. 12. 2017 izražale stališča le glede velikosti funkcionalnega zemljišča, to pa zato, ker večje kot bi bilo, manjša bi bila parc. št. 642/4 k.o. ..., ki se je upravičencu vrnila v naravi. Pri tem sta dediča po pok. H. H. za nepremičnino z objektoma izrecno uveljavljala vračilo v obliki obveznic, I. I. pa je predlagala, da se upravičencu v naravi dodeli nadomestno zemljišče. Šele v vlogi z dne 21. 10. 2022 so tožnice, kot dedinje I. I., prvič postavile zahtevek za vračilo te nepremičnine v naravi z utemeljitvijo, da ruševine na parc. št. 642/5 k.o. ... ni mogoče šteti za stavbo in s tem za objekt, saj ni (v celoti) pokrita in zaprta z okni in vrati ter kot taka ni namenjena bivanju ali opravljanju dejavnosti in je zato ni mogoče šteti za obstoječo gradbeno parcelo. Za svojo trditev, da ne gre za objekt, nista predložili nobenega dokaza niti nista predlagali dokazovanja z izvedencem ali (ponovnim) ogledom.

20.Drugostopenjski organ tudi pravilno opozarja, da vlagateljice niso nasprotovale temu, da se jim nepremičnina vrne v obliki obveznic. Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da so v svojih vlogah z dne 1. 9. 2016, 5. 9. 2016, 19. 9. 2016 in 12. 12. 2017 izražale stališča le glede velikosti funkcionalnega zemljišča, to pa zato, ker večje kot bi bilo, manjša bi bila parc. št. 642/4 k.o. ..., ki se je upravičencu vrnila v naravi. Pri tem sta dediča po pok. H. H. za nepremičnino z objektoma izrecno uveljavljala vračilo v obliki obveznic, I. I. pa je predlagala, da se upravičencu v naravi dodeli nadomestno zemljišče. Šele v vlogi z dne 21. 10. 2022 so tožnice, kot dedinje I. I., prvič postavile zahtevek za vračilo te nepremičnine v naravi z utemeljitvijo, da ruševine na parc. št. 642/5 k.o. ... ni mogoče šteti za stavbo in s tem za objekt, saj ni (v celoti) pokrita in zaprta z okni in vrati ter kot taka ni namenjena bivanju ali opravljanju dejavnosti in je zato ni mogoče šteti za obstoječo gradbeno parcelo. Za svojo trditev, da ne gre za objekt, nista predložili nobenega dokaza niti nista predlagali dokazovanja z izvedencem ali (ponovnim) ogledom.

20.Drugostopenjski organ tudi pravilno opozarja, da vlagateljice niso nasprotovale temu, da se jim nepremičnina vrne v obliki obveznic. Sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da so v svojih vlogah z dne 1. 9. 2016, 5. 9. 2016, 19. 9. 2016 in 12. 12. 2017 izražale stališča le glede velikosti funkcionalnega zemljišča, to pa zato, ker večje kot bi bilo, manjša bi bila parc. št. 642/4 k.o. ..., ki se je upravičencu vrnila v naravi. Pri tem sta dediča po pok. H. H. za nepremičnino z objektoma izrecno uveljavljala vračilo v obliki obveznic, I. I. pa je predlagala, da se upravičencu v naravi dodeli nadomestno zemljišče. Šele v vlogi z dne 21. 10. 2022 so tožnice, kot dedinje I. I., prvič postavile zahtevek za vračilo te nepremičnine v naravi z utemeljitvijo, da ruševine na parc. št. 642/5 k.o. ... ni mogoče šteti za stavbo in s tem za objekt, saj ni (v celoti) pokrita in zaprta z okni in vrati ter kot taka ni namenjena bivanju ali opravljanju dejavnosti in je zato ni mogoče šteti za obstoječo gradbeno parcelo. Za svojo trditev, da ne gre za objekt, nista predložili nobenega dokaza niti nista predlagali dokazovanja z izvedencem ali (ponovnim) ogledom.

21.Sodišče sodi, da sta organa glede na navedene argumente, utemeljeno štela, da na nepremični parc.št. 642/5 k.o. ... stojita objekta, ki nista v lasti upravičencev. Nenazadnje jih geometer, če jih ne bi bilo, ne bi kot stavbi št. 122 in št. 124 prikazal v elaboratu geodetske storitve z dne 30. 10. 2017, ki vsebuje ureditev meje, parcelacijo, določitev zemljišča pod stavbo in evidentiranje meje. Prav tako je obstoj obeh objektov opisan v odločbi in sklepu geodetske uprave št. 02112-1808/2017 - 20 z dne 25. 2. 2020. Da na nepremičnini stojita objekta, ki nista ruševini, izhaja tudi iz fotografij, ki jih je predložila stranka z interesom.

21.Sodišče sodi, da sta organa glede na navedene argumente, utemeljeno štela, da na nepremični parc.št. 642/5 k.o. ... stojita objekta, ki nista v lasti upravičencev. Nenazadnje jih geometer, če jih ne bi bilo, ne bi kot stavbi št. 122 in št. 124 prikazal v elaboratu geodetske storitve z dne 30. 10. 2017, ki vsebuje ureditev meje, parcelacijo, določitev zemljišča pod stavbo in evidentiranje meje. Prav tako je obstoj obeh objektov opisan v odločbi in sklepu geodetske uprave št. 02112-1808/2017 - 20 z dne 25. 2. 2020. Da na nepremičnini stojita objekta, ki nista ruševini, izhaja tudi iz fotografij, ki jih je predložila stranka z interesom.

21.Sodišče sodi, da sta organa glede na navedene argumente, utemeljeno štela, da na nepremični parc.št. 642/5 k.o. ... stojita objekta, ki nista v lasti upravičencev. Nenazadnje jih geometer, če jih ne bi bilo, ne bi kot stavbi št. 122 in št. 124 prikazal v elaboratu geodetske storitve z dne 30. 10. 2017, ki vsebuje ureditev meje, parcelacijo, določitev zemljišča pod stavbo in evidentiranje meje. Prav tako je obstoj obeh objektov opisan v odločbi in sklepu geodetske uprave št. 02112-1808/2017 - 20 z dne 25. 2. 2020. Da na nepremičnini stojita objekta, ki nista ruševini, izhaja tudi iz fotografij, ki jih je predložila stranka z interesom.

22.Sicer pa so tožnice na glavni obravnavi na poziv sodišča, naj konkretizirajo, kaj pomeni trditev, da gre za ostanke nekdanjih objektov oziroma ruševine, pojasnile, da to pomeni, da sta objekta dotrajana, brez oken in vrat, nevzdrževana in opuščena in ne, da na zemljišču stojijo zgolj ostanki obeh podrtih objektov. To pa niso dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je objekt odstranjen. Po 28. točki prvega odstavka 3. člena Gradbenega zakona (GZ-1) je namreč odstranitev izvedba del, <em>s katerimi se odstranijo, porušijo ali razgradijo vsi nadzemni in podzemni deli objekta.</em>

23.Sodišče s tem v zvezi kot neutemeljeno zavrača tudi razlago tožnic, da se drugi odstavek 32. člena ZDen nanaša na situacije, ko na zemljišču stoji objekt, ki je funkcionalen, vzdrževan v stanju, ki omogoča njegovo uporabo, ker naj bi zgolj vrnitev take nepremičnine posegla v interese zavezanca in da bi vsaka drugačna razlaga pomenila kršitev 14. in 22. člena Ustave. Kot so na poziv sodišča dodatno pojasnile, naj bi to izhajalo iz splošnega pravila ZDen, da se neka nepremičnina ne vrača le, če se objekt, ki stoji na nacionaliziranem zemljišču uporablja. Vendar ZDen takega splošnega pravila ne vsebuje. To, ali zavezanec uporablja objekt ali ne, za vračanje premoženja v naravi po 32. in niti po ostalih določbah ZDen ni relevantno. Ker to velja za vse zavezance in upravičence, niso neenakopravno obravnavani. Ustaljena pa je tudi sodna praksa, ki neuporabe objekta ni obravnavala kot razlog za to, da se objekt, ki je bil postavljen na podržavljenem zemljišču in ni v lasti upravičenca, vrača v naravi. Nenazadnje se tožnice ne sklicujejo na konkretno sodno prakso, iz katere bi izhajalo drugače.

24.Glede na to sklicevanje na zadevo II Ips 63/2019, katere vsebino je drugostopenjski organ napačno povzel, niti ni relevantno. V tej zadevi je Vrhovno sodišče presojalo, ali je po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine dopustno določanje pripadajočega zemljišča k objektu, ki ne ustreza več pojmu stavbe. Pri tem iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče uvodoma povzema, ne izhaja, da naj bi šlo ostanke podrte stavbe, ampak da je <em>šlo za objekt, v katerem že vrsto let ne živi nihče, je v slabem stanju in ni primeren za bivanje.</em> To, da gre za "ruševino", je ugovarjal nasprotni udeleženec,³ kar je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da tudi če gre za stavbo, ki trenutno ni primerna za prebivanje in se ne uporablja, to ne pomeni, da se k takšni stavbi ne sme določiti pripadajočega zemljišča.⁴

25.Iz citiranega sklepa torej izhaja, da se tudi objektom, ki so dotrajani, določa stavbno zemljišče. Sodišče pa se strinja s tožnicami, da to nima povezave z vprašanjem, ali na konkretnem zemljišču stojijo objekti. Omemba te sodbe pri tem ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločitve, saj ne gre za nosilni razlog drugostopenjske odločitve. Nosilni razlog za zavrnitev pritožbe je prepričanje drugostopenjskega organa, da na zemljišču stojita objekta, ki ju ni zgradil upravičenec, to prepričanje pa je argumentirano in pravilno utemeljil.

26.Ob tem se kot nepomembno za odločitev izkaže tudi zatrjevanje tožnic, da bi moral organ ugotavljati, kako je bilo z lastninjenjem objektov, ker naj bi imel E. na stavbi lastninsko pravico, ki naj bi s porušitvijo prenehala.

27.V pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2025 so tožnice navedle še, da ne drži, da sta bila objekta postavljena po podržavljenju. Predložile so vojaške zemljevide, iz katerih naj bi izhajalo, da sta na istem mestu že leta 1891 ter tudi 1932 in 1933 stala dva objekta podobnih dimenzij, ki jih je zgradil A. A. ali pa že njegov oče in nikakor šele D. Trdili sta, da je treba objekte vrniti v naravi, ker so bili objekti na lokaciji v lasti denacionalizacijskega upravičenca pred podržavljenjem. Na obravnavi je pooblaščenec tožnic pojasnil, da s tem zatrjuje, da so po podržavljenju zgrajeni objekti, zgrajeni na temelju starih. Tožnice torej smiselno zatrjujejo, da naj bi prišlo zgolj do rekonstrukcije. Rekonstrukcija je namreč po 35. točki prvega odstavka 3. člena GZ-1 spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta, pri čemer se spreminjajo njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ali izvedejo druge izboljšave, <em>pri čemer se mora ohraniti vsaj del konstrukcijskih elementov obstoječega objekta, in se gabariti objekta praviloma ne povečajo, lahko pa se zmanjšajo.</em>

28.Okvir sodne presoje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi (drug odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), to je obseg želenega sodnega varstva in s tem tožbeni predlog, tožnik postavi s tožbenimi navedbami. Tožbeni predlog ni tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku, o katerem odloča Upravno sodišče samo v sporu polne jurisdikcije oziroma pri odločanju o adhezijskem zahtevku. Ne opredeljuje ga le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Navedeno pomeni, da tožnik z navedbami o spornih dejanskih in pravnih vprašanjih na eni strani in s formalnim predlogom za odločitev na drugi strani določi obseg sodne kontrole konkretnega upravnega akta.⁵

29.Tožbo je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1).

30.Tožbo, v kateri mora tožnik med drugim navesti tudi, zakaj toži, mora torej vložiti v navedenem prekluzivnem roku, ki ni podaljšljiv. Po preteku tega roka tega, kar s tožbo zahteva (tožbeni predlog), ne more več spreminjati oziroma širiti na način, da zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval, ali da poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani.⁶ Uveljavljanje novega tožbenega razloga po poteku navedenega zakonsko določenega roka ni dopustno. Pri navajanju novega tožbenega razloga namreč ne gre za odpravljanje pomanjkljivosti sicer pravočasno vložene tožbe ali dopolnjevanje procesnega gradiva po pozivu sodišča, kar je po 31. in 45. členu ZUS-1 sicer dopustno, temveč gre za novo navedbo o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.⁷ Nov tožbeni razlog tako širi s tožbo uveljavljan vsebinski obseg izpodbijanja upravnega akta, zaradi česar gre (v vsebinskem smislu) za novo tožbo, ki je, kot rečeno, po preteku 30 dni od vročitve izpodbijanega akta ni več mogoče vložiti, za presojo pravočasnosti novega tožbenega razloga pa tudi ne more biti relevantno, ali so imele tožnice za zamudo morebitne upravičene razloge.

31.Ko je sodišče tožnice opozorilo, da tega tožbenega razloga v tožbi niso uveljavljale, so pojasnile, da tega dejstva prej niso mogle navesti, ker so zemljevide pridobile šele, ko so iskale dokumentacijo v zvezi z vračanjem lovskih koč. Sodišče sodi, da ne gre novo dejstvo, ampak za nov tožbeni razlog. V tožbi so namreč tožnice uveljavljale, da je nepremičnino (tj. zemljišče) treba vrniti v naravi, ker so na njej le še ostanki objektov. Da naj bi bilo treba objekte (kar je kontradiktorno temu, da naj bi bili odstranjeni) vrniti, ker naj bi stali na temeljih že pred podržavljenjem obstoječih objektov, niso navajale. Zato sodišče tega ugovora ne presoja.

32.Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

33.Odločitev o stroških postopka tožnikom temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Glej I Up 63/2006 z dne 29. 10. 2008, I Up 1344/2003 z dne 26. 5. 2005, X Ips 375/2007 z dne 26. 5. 2010, I U 1147/95 z dne 19. 2. 1999, II U 294/2013 z dne 22. 1. 2014, U 964/2003 z dne 7. 12. 2004 in druge.

2Ki določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti: 1 če služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški; 2. če je neločljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav ali drugih sredstev javnih podjetij s področja energetike, komunale, prometa in zvez, ki so po zakonu izvzeta iz privatizacije; 3. če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice, ali če je fevdalnega izvora; če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin; 5. v drugih primerih, ki jih določa ta zakon.

3Glej II Ips 63/2019, tč. 8 in 10.

4Glej II Ips 63/2019, tč.8.

5Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 295/2016 z dne 7. 12. 2016, X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017, I Up 16/2017 z dne 15. 2. 2017.

6Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

7Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019, X Ips 1/2022 z dne 11. 5. 2022, tč. 11 in 12.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 32, 32/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.