Jedro

Ker je obdolženec storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/I KZ zaradi grobih kršitev dveh temeljnih cestnoprometnih predpisov (vožnja skozi rdečo luč na semaforju in vožnja v vinjenem stanju), po prometni nezgodi pa je bil pravnomočno kaznovan zaradi podobne kršitve (izsiljevanje prednosti) tudi pri sodniku za prekrške, državni tožilec v pritožbi utemeljeno opozarja, da izrečena pogojna obsodba ne bo dosegla namena kaznovanja. Zato je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo kazen pet mesecev zapora.

Izrek

Pritožbi pomočnika okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu po I. odstavku 325. člena KZ izreče kazen 5 (pet) mesecev zapora.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/I KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba in v njej določeni kazen eno leto in štiri mesece zapora ter preizkusna doba treh let. Po členu 39 KZ mu je bila izrečena tudi stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za deset mesecev.

Sodišče ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, dolžan pa je plačati povprečnino v višini 40.000,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se je pritožil pomočnik okrožnega državnega tožilca zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče zaporno kazen.

Višji državni tožilec iz Ljubljane je v pisnem mnenju predlagal ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Pogojno obsodbo izreče sodišče če, glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Enako kot državni tožilec v pritožbi, tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da v obravnavani kazenski zadevi niso bili izpolnjeni našteti pogoji za izrek takšne opozorilne sankcije. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru kot olajševalne okoliščine upoštevalo, da obdolženec doslej še ni bil obsojen in da telesne poškodbe, ki jih je utrpela oškodovanka, niso trajnega značaja. Med obteževalnimi okoliščinami pa ni moglo spregledati obdolženčevega obnašanja po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo alkohola v njegovi krvi ter predkaznovanost pri sodniku za prekrške. Prav ima pritožnik, da je sodišče prve stopnje precenilo olajševalne in dalo premajhno težo obteževalnim okoliščinam. Da telesne poškodbe voznice niso bile trajnega značaja, ni mogoče šteti kot olajševalno okoliščino, pač pa bi jih bilo v obratnem primeru (če bi torej utrpela posebno hude telesne poškodbe) mogoče šteti kot obteževalno. Takšno okoliščino pa nedvomno predstavlja dejstvo, da sta bila razen oškodovanke zaradi ravnanja obdolženca ogrožena tudi njena sopotnika, od katerih je bil eden tudi telesno poškodovan ter je noč preživel v bolnišnici. Nedvomno pa je bila premalo upoštevana tudi teža storjenega kaznivega dejanja, saj spadata obe kršitvi cestnoprometnih predpisov, tedaj vožnja skozi rdečo luč na semaforju in vožnja pod vplivom alkohola, v sklop najhujših kršitev, za katere je že v okviru kaznovanja za prekršek zakonodajalec predvidel najvišje možne kazni. Zaradi tega je potrebno že s tega zornega kota oceniti ravnanje obdolženca kot težje in bolj nevarno kaznivo dejanje. Pri tem obdolženec tudi po storjenem kaznivem dejanju ni z ničemer izkazal, da svoje dejanje obžaluje, saj se za zdravstveno stanje oškodovanke ni zanimal, njegovo ravnanje ob obisku oškodovankinega moža pa je bilo neprimerno in celo nesramno. Ker tudi podatki sodnika za prekrške izkazujejo, da je bil obdolženec po storjenem kaznivem dejanju pravnomočno kaznovan zaradi enakega prekrška (izsiljevanje prednosti), bo pri njem le z izrekom zaporne kazni upravičeno pričakovati, da v bodoče s takšnimi in podobnimi ravnanji ne bo več nadaljeval. Ob tem pa se vendarle ni mogoče strinjati s tistim delom pritožbenih izvajanj državnega tožilca, v katerem opozarja na ponavljajoče se kršitve cestnoprometnih predpisov obdolženca, kar naj bi pomenilo nekakšno stalnico v njegovem življenju. Enako kot za kazniva dejanja namreč tudi za prekrške velja, da jih je mogoče storilcu očitati le v primeru, če je bil zanje pravnomočno kaznovan. Podatki sodnika za prekrške sicer potrjujejo, da je bilo zoper obdolženca sproženih večje število postopkov zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov, vendar je bil razen že omenjenega pravnomočno kaznovan le za lažja prekrška, storjena v letih 1991 in 1992 ter zato zgolj na podlagi teh podatkov ni mogoče zaključiti, da gre za skrajno brezbrižnega voznika, kot to meni državni tožilec.

Sodišče druge stopnje glede na povedano ocenjuje, da je pritožba državnega tožilca utemeljena v tej smeri, da zgolj pogojno obsodbo kot kazenska sankcija opominjevalne narave ni ustrezna sankcija, zato je pritožbi ugodilo tako, da je obdolžencu ob pravilnem vrednotenju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin izreklo kazen petih mesecev zapora, s katero bo dosežen namen kazenskopravnega varstva.

Pri tem je tudi ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje nima napak ali pomanjkljivosti, na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP).

Ker je po podatkih kazenskega spisa obdolženec brez premoženja in zaposlitve ter ga preživljajo sorodniki, ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.