Jedro

Tožena stranka je zaradi zmanjšanja števila delavcev v aktualni enoti (kar je bilo posledica zmanjšanja prodajnih površin) iz 22 na 12 pravilno ugotavljala prenehanje potreb po delu primerljivih delavcev le na ravni enote. Ni bila dolžna izvesti primerjave med vsemi pri njej zaposlenimi prodajalci.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeči stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožnice, ki se glasi: „Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 11. 2015 nezakonita in se razveljavi; ugotovi se, da tožnici delovno razmerje 29. 12. 2015 ni prenehalo, temveč še traja, zato je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v zavarovanje in za vpis v matično evidenco ZPIZ, jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto prodajalec I, ji priznati vse druge pravice iz naslova delovnega razmerja, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 9. 2010 za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo; tožena stranka je dolžna tožnici obračunati bruto plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, od bruto plač 937,86 EUR odvesti davke in prispevke, neto zneske pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti mesečnih zneskov plač, to je 19. dne v posameznem mesecu dalje do plačila, plačati na tožničin TRR, v 8 dneh pod izvršbo.“ Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek druge tožnice, ki se glasi: „Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 11. 2015 nezakonita in se razveljavi; ugotovi se, da tožnici delovno razmerje 28. 1. 2016 ni prenehalo, temveč še traja, zato je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v zavarovanje in za vpis v matično evidenco ZPIZ, pozvati nazaj na delo na delovno mesto prodajalec II ter ji priznati vse druge pravice iz naslova delovnega razmerja, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 1. 2008 za celotno obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, v roku 8 dni pod izvršbo; tožena stranka je dolžna tožnici obračunati bruto plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve tožnice na delo, ji od bruto plače 929,52 EUR odvesti davke in prispevke, neto zneske pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plač, to je od 16. dne v posameznem mesecu dalje do plačila, plačati na tožničin TRR, v 8 dneh pod izvršbo.’’ Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnici, ki po skupnem pooblaščencu vlagata vsaka svojo pritožbo, vendar identične vsebine. Uveljavljata vse tri pritožbene razloge. Glede kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP navajata, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da temelji na dokazih, izvedenih s kršitvijo pravila o neposrednem izvajanju dokazov. Menita, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga. Šlo je le za zmanjšano površino prodajnega prostora, potreba po delu prodajalcev pa še obstoji. Tožena stranka je medsebojno primerjala izključno delavce v enoti A.. V navedbah je odpovedni razlog utemeljevala z dvema odpovednima razlogoma (organizacijski in finančni), čeprav se je v odpovedi sklicevala le na organizacijski razlog. Ugotavljanje presežnih delavcev na ravni organizacijske enote je dopustno le, če gre za njeno ukinitev. Zato bi morala tožena stranka presežne delavce ugotavljati na ravni delodajalca. V 9. členu pogodbe o zaposlitvi je navedeno, da sta tožnici zaposleni na delovnem mestu prodajalka I oziroma II, zaradi česar bi morala tožena stranka tožnici primerjati z vsemi primerljivimi sodelavci. Presežne delavce je treba ugotavljati na ravni celotne organizacije in v isto kategorijo uvrstiti vse delavce, ki so razporejeni na delovna mesta, za katera se ugotavlja prenehanje potreb po delu. V zadevi VIII Ips 194/2008 je bilo zavzeto stališče, da slabi poslovni rezultati posamezne enote sami po sebi ne pomenijo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi ter da je razlog za odpoved nastopil šele s končno odločitvijo o ukinitvi enote. Tožnici uveljavljata tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče upoštevalo pisne izjave prič B.B. in C.C., četudi sta tožnici opozorili na njihovo nedopustnost, da nista verodostojni dokaz v smislu 236.a člena ZPP, do česar se sodišče ne bi opredelilo. Četudi je nato obe priči tudi zaslišalo, je bila vsebina vnaprej pripravljenih pisnih izjav podlaga za njuni izpovedi. Napačna dokazna ocena je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je odločitev napačno oprlo tudi na nedoseganje planiranih rezultatov. Tožnici predlagata, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenim zahtevkom ugodi oziroma, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbi, v katerem predlaga njuni zavrnitvi.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljanih kršitev postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, četudi pritožba pravilno navaja, da deloma vsebuje tudi odvečno razlogovanje npr. o razlogih, ki niti niso predmet odpovedi (nedoseganje planov). Za presojo zakonitosti odpovedi je namreč odločilna obrazložitev odpovedi, ne pa navedbe strank, ki presegajo ta okvir. Vprašanje (ne)posrednega izvajanja dokazov nima zveze s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodbe ni možno preizkusiti zaradi pomanjkljivosti v obrazložitvi ali v izreku.

7. Vprašanje upoštevanja načela neposrednosti prav tako ni povezano s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je izvedena iz načela kontradiktornosti. Podana je, če je stranki kršena pravica do izjave. To, da sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožnic o neverodostojnosti pisnih izjav prič B.B. in D.D., ampak je tako njuni pisni izjavi, kot tudi izpovedbi teh dveh prič, upoštevalo pri oblikovanju dokazne ocene, ne predstavlja postopkovne kršitve. Glede pisnih izjav prič je ključno, da jih je sodišče na zahtevo strank tudi neposredno zaslišalo (236.a člen ZPP). To, da je pričam verjelo, pa je že stvar dokazne ocene in nima zveze z očitanima absolutno bistvenima kršitvama določb pravnega postopka. Upoštevanje pisnih izjav prič oziroma njunih izpovedi tudi ne predstavlja relativne bistvene kršitve pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče je dokazne zaključke tudi primerno obrazložilo, tako da tudi s tem v zvezi ni kršilo pravil postopka.

8. V izpodbijanih odpovedih je navedeno, da je kolegij vodstva E. z namenom zasledovanja cilja racionalizacije poslovanja in optimiziranja stroškov dela 14. 10. 2015 sprejel odločitev, da s 1. 11. 2015 stopi v veljavo nova organizacijska struktura enote A.. Glede na dejstvo, da se je kvadratura prodajnega prostora navedene organizacijske enote zmanjšala iz dveh etaž na eno, je za zagotavljanje nadaljnjega poslovanja enote potrebna optimizacija stroškov dela. Tako se glede na novo organizacijo dela število izvajalcev na delovnem mestu prodajalec zmanjša za 12. V odpovedi je še navedeno, da so bili pri izbiri, kateremu od delavcev se odpove pogodba, uporabljeni kriteriji, ki jih določa podjetniška kolektivna pogodba. Upoštevaje novo organizacijo dela je bilo ugotovljeno, da ne obstoji več potreba po delu na delovnem mestu, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da iz omenjenega sklepa z dne 14. 10. 2015 res izhaja, da je bila sprejeta odločitev o reorganizaciji enot, v katerih ni bil dosežen plan, ter da se v okviru enote A. pristopi k reorganizaciji in se zaradi selitve enot iz dveh etaž na eno zmanjšuje obseg poslovanja, skrči število oddelkov iz 11 na 6, zaradi česar se zmanjša potreba po delu prodajalcev iz 22 na 12. 10. Iz navedenega okvira za presojo zakonitosti odpovedi oziroma utemeljenosti odpovednega razloga (ki je bil predvsem v reorganizaciji in s tem povezani racionalizaciji) ne izhaja, da bi bilo potrebno ugotavljati tudi nedoseganje planiranih rezultatov.

11. Kolektivna pogodba tožene stranke v 77. členu določa, da se postopek določanja presežnih delavcev pri delodajalcu izvede na ravni maloprodajne enote, če gre za zmanjševanje števila delavcev v okviru posamezne organizacijske enote. Sporna organizacijska enota ni bila ukinjena, kot to napačno vztrajata tožnici in posledično neutemeljeno navajata, da bi morala tožena stranka izvesti primerjavo med vsemi delavci, ki delajo pri njej na delovnem mestu prodajalec, ne zgolj na ravni enote. Za takšno zavzemanje ni ne dejanske ne pravne podlage. Slednja bi bila podana, če kolektivna pogodba v letu 2014 ne bi bila spremenjena. Tožena stranka je zaradi zmanjšanja števila delavcev v aktualni enoti (kar je bilo posledica zmanjšanja prodajnih površin) z 22 na 12 pravilno ugotavljala prenehanje potreb po delu primerljivih delavcev le na ravni enote. Ni bila dolžna izvesti primerjave med vsemi pri njej zaposlenimi prodajalci. Tega ne spreminja sklicevanje tožnic na zadevo VIII Ips 194/2008 oziroma na stališča v tej zadevi, ki temeljijo na dejstvu ukinitve poslovne enote, za kar v konkretnem primeru ni šlo.

12. Na drugačno presojo tudi ne more vplivati 9. člen pogodbe o zaposlitvi, ki opredeljuje kraj opravljanja dela. Ta določba ne pomeni, da je bila tožena stranka dolžna v postopku odpovedi tožnici primerjati z vsemi delavci, zaposlenimi na delovnem mestu prodajalec, v vseh enotah tožene stranke, ki npr. od bivališča tožnic niso oddaljeni več kot tri ure vožnje v obe smeri. Za takšno razlago navedene pogodbene določbe ni nobene podlage. Sama opredelitev delovnega mesta (prodajalec I oziroma II) v pogodbi o zaposlitvi prav tako ne zadostuje za zaključek, da je treba kot potencialne presežne delavce primerjati vse prodajalce, zaposlene pri toženi stranki. Tožena stranka je v skladu z navedenim določilom kolektivne pogodbe postopek določanja presežnih delavcev izvedla na ravni enote, v kateri je zmanjšala število delavcev.

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločilo je še, da tožnica krije sama svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).