Jedro

Ko skupni sporazum za priobčevanje fonogramov na komercialni radijski postaji ne velja več, se za odločitev višine nadomestila praviloma vseeno uporabijo njegove določbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 159,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi za, dnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede plačila za predvajanje fonogramov.

2. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki se ukvarja z uveljavljanjem pravic proizvajalcev fonogramov. Svoj zahtevek je sprva utemeljevala s tem, da bi morala znesek za januar 2012 prejeti že na temelju „Začasne tarife za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov v radijskih programih, ki nimajo statusa programa nacionalnega pomena“(1). Kasneje je navajala še druge tarife. Svoj zahtevek je opredelila kot razliko med tem, kar bi morala prejeti glede na ZT in prejetim zneskom v višini 34,50 EUR.

3. Tožena stranka je predvajala fonogramov na komercialnem radiu.

4. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je „Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v komercialnih radijskih programih v Republiki Sloveniji ter o višini nadomestil za njihovo uporabo“ (v nadaljevanju: SS)(2) veljal le do 31. 12. 2011. Presodilo je tudi, da ZT ni bila veljavna, da pa je bil med tožečo stranko in reprezentativnim združenjem uporabnikov sklenjen začasen dogovor,(3) da bodo uporabniki fonogramov v času pogajanj plačevali predujem (akontacijo) mesečnih nadomestil. Višina takšnega nadomestila naj bi ustrezala (mesečnemu) povprečju nadomestil za zadnje trimesečje v letu 2011. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da je znašalo z ZD dogovorjeno mesečno (povprečno) predplačilo nadomestila za toženo stranko 37,43 EUR.

5. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da v času, v katerem ni veljal niti SS, niti ZT, tožeča stranka vsekakor lahko zahteva plačilo za predvajanje fonogramov. Višino tega plačila po pravnem stališču prvostopenjske sodbe določa ZD (ki jo sicer prvostopenjska sodba označuje kot „Skupni sporazum“). Ker je tudi za november 2012 plačala 37,43 EUR, je zavrnila tožbeni zahtevek tožeče stranke.

6. Pritožba navaja, da prvostopenjsko sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tarife kot splošnega pravnega akta in tudi ne o veljavnosti ZT. V nadaljevanju pritožbe pa navaja različne razloge, zaradi katerih naj bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča nepravilna celo, če bi bilo prvostopenjsko sodišče pristojno za odločanje o veljavnosti ZT. Pritožba se zavzema za to, da bi bilo treba v tej zadevi kot merilo za določitev plačila uporabiti Skupni sporazum o pogojih in načinih uporabe varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF v lokalnih in regionalnih radijskih programih posebnega pomena ter o višini nadomestil za njihovo uporabo.(4) Tožeča stranka naj bi v teku pravdnega postopka navajala in predložila številna dokazila, s katerimi je izkazovala okoliščine za določitev običajnega honorarja oziroma primerne tarife po ZASP. Do njih se pritožbeno sodišče ni opredelilo, kar naj bi bila absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče naj bi neutemeljeno vezalo svojo odločitev glede višine nadomestila na plačila v preteklosti, ki so neustrezna, saj gre za nove prenose avtorski sorodnih pravic. Če bi sodišče določalo višino nadomestila v skladu s SS, potem bi moralo odmeriti višino glede na prihodek. Ta pa v letu 2012 ni bil enak kot v letu 2011. Prvostopenjsko sodišče naj bi v celoti prezrlo trditve tožeče stranke, da je bil znesek 37,43 EUR mesečno dogovorjen zgolj za čas pogajanj, in sicer kot akontacija, torej kot delno plačilo. V pritožbi potem navaja še trditve v prvostopenjskem postopku, ki jih je dala glede tega. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi nepravilno ugotovilo, da tožeča stranka zahteva razliko med predujmom in začasno tarifo za november 2012. V resnici zahteva plačilo za januar 2012. 7. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da naj bi Višje sodišče v Ljubljani v dveh zadevah (opr. št. I Cp 3472/2014 in V Cpg 1997/2014) že odločilo, da so zahtevki tožeče stranke neutemeljeni. Tožeča stranka naj bi zahtevala nesorazmerno plačilo, ki naj bi se nanašalo na kar 54,75 % njenih prihodkov. Za odločanje o zahtevkih tožeče stranke naj bi bilo pristojno sodišče splošne pristojnosti. O veljavnosti ZT naj bi sicer odločilo že Upravno sodišče RS v zadevi z opr. št. I U 344/2014. Tožeča stranka naj bi tudi ne postavila ustreznih trditev, kakšna naj bi bila tarifa in višina tarife. Zahtevala je le, naj jo sodišče postavi samo.

8. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (343. člen ZPP).

9. Najprej bo pritožbeno sodišče odgovorilo na zadnji pritožbeni razlog. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi (str 3 = l. št. 42) v resnici trdila, da zahteva plačilo razlike med akontacijo in tistim, kar naj bi bila domnevno upravičena zahtevati za mesec januar 2012. V tem delu je pritožba utemeljena, vendar takšna zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne vpliva na pravilnost odločitve.

10. Ker tožeča stranka ni plačevala nadomestila prostovoljno, je pravni temelj za njen zahtevek lahko v 1. odstavku 168. člena ZASP in v 1. odstavku 131. člena OZ.

11. Če reprezentativno združenje uporabnikov in kolektivna organizacija ne dosežeta sporazuma glede višine nadomestila, mora nadomestilo določiti sodišče samo. Pravni temelj za takšno stališče je v 1. odstavku 130. člena ZASP. Nadomestilo je glede na 1., 2. in 3. odstavek 168. člena ZASP posredno tudi odločilno merilo pri določanju odškodnine, civilne kazni in višine neupravičene obogatitve (1. odstavek 190. člena OZ).

12. Očitno je, da je SS prenehal veljati 31. 12. 2011 (glej SS, št. IX (1)). Kmalu po prenehanju njegove veljavnosti je tožeča stranka sama sprejela ZT in dosegla njeno objavo v Uradnem listu RS. Da ZT nikoli ni začela veljati, je pritožbeno sodišče že odločilo v zadevi z opr. št. VSL V Cpg 1997/2014, zato bo pritožbeno sodišče na obširne pritožbene razloge v zvezi z veljavnostjo ZT odgovorilo le še zelo na kratko.

13. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, Urad RS za intelektualno lastnino je dne 21. 1. 2014 izdalo sklep št. 31223-15/2013-3/101. S tem sklepom je ugotovilo, da je Zavod IPF (tožeča stranka) z ZT kršil 4. odstavek 156. člena ZASP.

14. To odločbo je Zavod IPF izpodbijal v upravnem sporu, v katerem je bila tožeča stranka (enako kot v tem sporu). Upravno sodišče RS je z odločbo I U 344/2014-17 z dne 9. 9. 2014 tožbo zavrnilo. ZT torej ne velja. Odločba Upravnega sodišča RS je že pravnomočna, nanjo je pritožbeno sodišče vezano tudi v tem sporu (1. odstavek 13. člena ZPP).

15. Očitno je, da torej po 31. 12. 2011 ni več veljal noben skupni sporazum ali enostransko določena tarifa. Zahtevek tožeče stranke je torej glede višine oprt le še naravnost na 1. odstavek 130. člena ZASP. Primerno nadomestilo mora določiti sodišče samo. Nanj so vezani tudi drugi zahtevki, kot je že bilo pojasnjeno. Da bi bil zahtevek tožeče stranke iz materialnopravnih razlogov neutemeljen, pa pritožbeno sodišče v zadevah z opr. št. VSL I Cp 3472/2014 in V Cpg 1997/2014 ni odločilo. Obe se namreč nanašata na drugačno dejansko stanje, kot je v tej zadevi. Odgovor na pritožbo se torej moti glede pomena obeh odločb. 16. Drugače kot prvostopenjsko sodišče pritožbeno sodišče ne meni, da bi bilo v ZD dogovorjeno predplačilo za uporabljanje fonogramov že vse, kar lahko tožeča stranka zahteva. Tožeča stranka lahko zahteva plačilo, ki je v povezavi s prihodki tekočega poslovnega leta, saj je v tem letu tudi zaradi predvajanja fonogramov dosegala prihodke. Kot temelj za odločitev o višini zahtevka pride v poštev sedaj sicer več veljavni SS (enako v odločbah VSL V Cpg 1555/2015 in V Cpg 1509/2015). Tarifa iz SS je vezana prav na prihodke (št. III navedenega SS). Če je nekoč že obstajal SS, to pomeni, da se je reprezentativno združenje uporabnikov z nadomestilom iz tega SS strinjalo. Sodišče bo težko samo določilo boljše merilo kot je tisto, s katerim sta se nekoč obe stranki že prostovoljno strinjali. Takšnemu načinu določanja višine nadomestila je zato treba dati prednost pred drugimi in ga je praviloma treba vzeti kot primernega tudi za čas po prenehanju veljavnosti SS. Drugače bi bilo sicer lahko na primer v primeru naknadno nastalih nastalih nepreprečljivih, neodpravljivih in neogibnih okoliščin (prim. 240. člen OZ).

17. Pritožba ne trdi, da je prišlo do kakšnih nepredvidljivih okoliščin, zaradi katerih bi v tem SS izražena tarifa ne mogla biti več uporabna. Tudi ne trdi, v čem bi se „aktualno stanje“, kot se izraža, v čemerkoli bistvenem razlikovalo od tistega v času veljavnosti SS.

18. Ne glede na drugačno materialnopravno presojo pritožbenega sodišča kot je bila presoja prvostopenjskega sodišča glede tarife, s katero se določi primerno nadomestilo, je odločitev prvostopenjskega sodišča vseeno pravilna. Tožeča stranka bi morala pravočasno postaviti dovolj trditev in predlagati dokaze glede prihodkov tožene stranke. Tega pa ni storila. V vlogi z dne 9. 2. 2015 (l. št. 65 in nasl., trditve so bile na l. št. 66) je predlagala, da se nadomestilo odmeri od prihodkov tožene stranke in je glede tega navajala tudi različne inozemske tarife, ki vse odmerjajo nadomestilo za predvajanje fonogramov glede na prihodke, enako kot SS (pripravljalna vloga, str. 5 in nasl. = l. št. 69 in nasl.). Tožeča stranka je predlagala le postavitev izvedenca za določitev prihodkov tožene stranke, kar pa je nedovoljen informativni dokaz (pripravljalna vloga, str. 5 = l. št. 69).

19. Čeprav se je torej tožeča stranka zavzemala za uporabo katere od tarif iz inozemstva, ki so vse vezane na prihodke, kar sicer velja tudi za tarifo po sicer ne več veljavnem SS, in je torej sama vedela, kakšne trditve mora postaviti, trditev glede prihodkov ni postavila pravočasno, predlagala pa je nedovoljen dokaz. Tako je ravnala ne glede na to, da so podatki o prihodkih javni in dostopni preko registra AJPES. Že zato sodišče ustreznega nadomestila, posredno pa tudi prikrajšanja tožeče stranke zaradi neplačila, ni moglo niti izračunati. Tožeča stranka v tej pravdi torej ne bi mogla uspeti niti, če bi bil pravni temelj za odmero nadomestila sicer ne več veljavni SS.

20. Tožeča stranka trditev, da je bila akontacija plačil dogovorjena zgolj za čas pogajanj in sicer za čas od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012, poračun akontacij pa se naj bi opravil kasneje, ni postavila v vlogi z dne 23. 1. 2015 (l. št. 60 in nasl.). Takšne trditve so bile postavljene šele v vlogi z dne 9. 2. 2015 (l. št. 65 in nasl., trditve so bile na l. št. 66). Pritožba navaja torej napačen datum postavitve trditev, kar pa na izid pritožbenega postopka nima nobenega vpliva.

21. Prvostopenjsko sodišče ni spregledalo pravnega stališča tožeče stranke, da bi se lahko višina plačila odmerjala tudi na temelju SS PP. S tem, ko se je odločilo za to, da je primerno plačilo tisto, ki bi ga tožeča stranka lahko zahtevala na temelju ZD, je izrazilo svoje pravno stališče in smiselno zavrnilo njen predlog za uporabo drugačne tarife. Sicer pa tudi pritožbeno sodišče meni, da ne pride v poštev uporaba SS PP.

22. Že v preteklosti je tožeča stranka očitno jasno razlikovala med komercialnimi in nekomercialnimi radijskimi postajami. Glede prvih je veljal SS (sprejet 2006), glede drugih je veljal drug skupni sporazum, ki je bil sprejet v letu 2008. Sedaj veljavni SS PP je v letu 2013 zgolj nadomestil prejšnjega. Očitno so bile okoliščine v zvezi s predvajanjem fonogramov pri nekomercialnih radijskih postajah dovolj drugačne od tistih pri komercialnih radijskih postajah, da je bila tožeča stranka pripravljena za vsako od obeh vrst radijskih postaj že v letih 2006, 2008 in 2013 skleniti poseben skupni sporazum. Ker ima prednost pred kakšnimi drugim sporazumom še nadaljnja uporaba bistvenih določil starega, ne več veljavnega skupnega sporazuma, ni razloga za uporabo SS PP.

23. Ker pritožnica ni uspela s pritožbo, pritožbenemu sodišču ni potrebno ponovno odločiti o stroških prvostopenjskega postopka.

24. Pač pa mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo v višini 110,40 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), do povrnitve 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in do 22 % DDV od vsote prej navedenih dveh postavk. Tožena stranka je torej upravičena do povrnitve 159,00 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ. Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 8/2012. Ta tarifa se bo v nadaljevanju označevala s kratico „ZT“.

Op. št. (2): Ur. l. RS 83/2006. Op. št. (3): Začasni dogovor se bo v nadaljevanju označeval s kratico „ZD“.

Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 51/2013; v nadaljevanju naveden kot „SS PP“.