Jedro

Tožnikovo delo je postalo nepotrebno zaradi organizacijskih sprememb pri toženi stranki (ukinitev tožnikovega delovnega mesta, do katerega je prišlo zaradi racionalizacije delovnega procesa pri toženi stranki). Ker je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno (tožnik je bil edini zaposlen na delovnem mestu „razvojnik logistike“), je potreba po njegovem delu pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi prenehala. Nekatera njegova opravila pa je prevzel tožnikov sodelavec, ki je poleg tega opravljal še svoje delo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in je izpodbijana odpoved zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, v katerem je predlagal odpravo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2015; ugotovitev, da mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ugotovitev; da ima pri toženi stranki še vedno sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da mu ni prenehalo z dnem odpovednega roka ter da mu še vedno traja, poleg tega pa je zavrnilo tudi njegov reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek. V II. točki izreka je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi, pa naloži v plačilo toženi stranki, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je že v tožbi zatrjeval, da vsaj od maja 2015 dalje ni opravljal del in nalog „razvojnik logistike“. To je v svoji izpovedbi potrdil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Tožnik je od takrat dalje opravljal dela in naloge kontrole naročil. V zvezi s tem je bila zaslišana tudi priča A.A., ki pa teh navedb tožnika ni potrdila, verjetno zaradi lojalnosti do tožene stranke. Tožena stranka bi morala ob zatrjevani reorganizaciji upoštevati dejanska dela in naloge, ki jih je opravljal tožnik, ne pa zgolj formalno ukiniti delovno mesto, ki ga tožnik več kot pol leta dejansko ni opravljal. Spreminjanje sistemizacije ne more biti delodajalčevo sredstvo za prekinitev delovnega razmerja njemu nezaželenih delavcev oziroma delavcev, ki bi jih moral zaposliti in imeti v delovnem razmerju na podlagi odločitve sodišča. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo zatrjevani reorganizaciji delovnega procesa pri toženi stranki, ki pa razen z ukinitvijo delovnega mesta „razvojnik logistike“, ki ga tožnik kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ni opravljal, ni z ničemer izkazana. Delo pri toženi stranki poteka tako sedaj, kot tudi v času, ko je bil tožnik še zaposlen pri njej. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil tožnikov bolniški stalež. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da naj direktor tožene stranke ne bi vedel ničesar o tem staležu, je nepravilna. Nelogično in neživljenjsko je, da direktor tožene stranke ob tako majhnem številu zaposlenih in za takšno delovno mesto, kot ga je opravljal tožnik, ne bi vedel, da je tožnik v bolniškem staležu. Nelogično je nadalje, da je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku hkrati zaposlila drugega delavca, čeprav je navajala, da naj bi imel novo zaposleni delavec bogate izkušnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti (pritožbenih navedb tožnika, s katerimi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, pritožbeno sodišče niti ni moglo preizkusiti, saj so te navedbe povsem pavšalne in neobrazložene). Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik s toženo stranko dne 23. 9. 2013 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto „razvojnik logistike“ (B1). Dne 15. 10. 2015 mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (A1), v kateri je obrazložila, da je bila zaradi spremenjenih razmer na trgu (cenovno agresivna konkurenca iz vzhodne Evrope - Češka, Poljska, Hrvaška), primorana reorganizirati delo in zmanjšati stroške. Zaradi konkurence (predvsem iz področja Hrvaške) je morala znižati cene svojih proizvodov (če je hotela ohraniti nabor kupcev), posledica tega ukrepa pa so bili slabi poslovni rezultati v letu 2015, pri čemer je tožena stranka podobno situacijo pričakovala tudi v naslednjih letih. Glede na zgoraj opisane okoliščine se je tožena stranka odločila racionalizirati organizacijo dela. Ugotovila je, da samostojnega dela na delovnem mestu „razvojnik logistike“, ki ga je opravljal tožnik, ne potrebuje več, zato je to delovno mesto ukinila, nekatera opravila s tega delovnega področja pa je prenesla na druge delavce. Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je bilo delovno mesto „razvojnik logistike“ dejansko ukinjeno (sklep z dne 12. 10. 2015 - B3) in da je bil posledično spremenjen tudi Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, plačah, prerazporeditvi delovnega časa in dodatkih tožene stranke (B4).

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik od maja 2015 dalje sicer opravljal tudi nekatere dodatne naloge (povezane s planiranjem odpreme oziroma s področja obdelave naročil in priprave dela), kar pa ne pomeni, da je tožnik opravljal le delo drugega delovnega mesta (kot je to v postopku zatrjeval). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil tožnik glede na opis del in nalog njegovega delovnega mesta „razvojnik logistike“ dolžan opravljati tudi druga primerna dela po nalogu direktorja, prav takšna dela pa mu je od maja 2015 naložil v izvedbo direktor tožene stranke. Tožnik je sicer zatrjeval, da je po maju 2015 v celoti nadomeščal A.A. (in v zvezi s tem predlagal zaslišanje navedenega sodelavca), vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe zakonitega zastopnika, predvsem pa na podlagi izpovedbe A.A. zaključilo, da je A.A. opravljal svoje delo obdelave naročil in priprave dela tudi po maju 2015 (enako kot ga je opravljal že pred navedenim obdobjem). Iz dokaznega postopka sicer izhaja (izpoved A.A.), da je tožnik v času A.A. odsotnosti opravil kakšno A.A. zadolžitev, vendar pa to ne pomeni, da tožnik svojega dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 9. 2013 ni opravljal. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 9. 2013 v spornem obdobju sploh ni več opravljal. V zvezi s tem se tožnik neutemeljeno sklicuje na izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke, saj tudi iz te izpovedbe ne izhaja, da tožnik od maja 2015 dalje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ne bi opravljal. 8. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju utemeljeno zaključilo tudi, da je tožena stranka uspela dokazati, da je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi (prva alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožnikovo delo je postalo nepotrebno, to dejstvo pa je bilo posledica organizacijskih sprememb pri toženi stranki (ukinitev tožnikovega delovnega mesta, do katerega je prišlo zaradi racionalizacije delovnega procesa pri toženi stranki). Ker je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno (tožnik je bil edini zaposlen na delovnem mestu „razvojnik logistike“), potreba po njegovem delu pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi je prenehala, nekatera njegova opravila pa je prevzel tožnikov sodelavec, ki je poleg tega normalno opravljal še svoje delo (izpovedba zakonitega zastopnika), je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča obstajal utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku.

9. Tožnik je sicer v postopku navajal in to ponavlja tudi v pritožbi, da naj bi bil razlog za sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi njegov bolniški stalež (tožnik naj bi bil v bolniškem staležu v septembru 2015, pri čemer dokazov za to v spis niti ni vložil), vendar pa izvedeni dokazi niso potrdili te njegove navedbe. Zakoniti zastopnik tožene stranke je v svoji izpovedbi pojasnil, da niti ne ve točno, kdaj je bil tožnik v bolniškem staležu, nikakor pa izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila posledica tega staleža. Izpovedal je še, da tudi v primeru, če bi bil tožnik v bolniškem staležu, zaradi tega ni prišlo do zastojev pri delu tožene stranke. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da tožnik izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dobil zaradi bolniškega staleža. 10. Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da je tožena stranka v času, ko mu je podala sporno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaposlila drugega delavca, saj to izhaja iz izvedenih dokazov. Ob tem pa je treba ugotoviti, da je tožena stranka drugega delavca zaposlila za določen čas na delovnem mestu „vodja prodaje“ (B6, izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke), torej na drugem delovnem mestu od tistega, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tožnik in za drugačen čas trajanja pogodbe o zaposlitvi (tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas). Poleg tega iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi ta delavec opravljal tožnikovo delo. Glede na to tudi dejstvo zaposlitve drugega delavca ne more vplivati na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da ZDR-1 ne nalaga več delodajalcu, da delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot je to določal tretji odstavek 89. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

11. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.