Jedro

1.Tožnici, za katero ni sporno, da ima status nevladne organizacije na področju ohranjanja narave, ki deluje v javnem interesu, je treba priznati pravico, da vloži tožbo zoper sporno odločbo, četudi v upravnem postopku ni bila udeležena kot stranka in niti kot stranski udeleženec.

2.Ni dvoma, da se dovoljenje za odvzem iz narave lahko izda le, če organ ugotovi, da je vlagatelj zahteve za izdajo dovoljenja dokazal obstoj razloga oziroma namena, zaradi katerega se sme dovoliti odvzem iz narave. V tem okviru je treba ugotoviti še, ali iz okoliščin izhaja, da bo ta namen lahko realiziral. Slednje je pomembno tudi za presojo drugega dela testa, tj. ali tega namena, zaradi katerega se dovoljuje izjema, ni mogoče doseči drugače.

3.Tožena stranka je namesto, da bi presojala, ali je javnost mogoče izobraziti o dejstvih, o katerih naj bi jo stranka z interesom seznanjala na drug način in ne s prikazovanjem človeške ribice v ujetništvu, odločala o tem, ali je človeško ribico (za namen prikazovanja javnosti) mogoče pridobiti kako drugače, kot z odvzemom v naravi. To pa za odločitev sploh ni pravno relevantno. V tem delu je zato toženka zmotno uporabila predpis in relevantno dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovila.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Ugotovi se, da je bila odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35606-43/2022-2550-6 z dne 13. 9. 2022, ki je prenehala veljati 31. 10. 2023, nezakonita.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 25,00 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.Zahteva stranke z interesom za povračilo stroškov se zavrne.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo Zavodu A. (v nadaljevanju stranka z interesom) dovolila odvzem iz narave 8 osebkov vrste človeška ribica, in sicer 5 osebkov bele in 3 osebke črne podvrste, pod pogojem, da se iz narave odvzame le osebke, ki jih visoke vode same naplavijo iz podzemlja (1. točka izreka). Odločila je še, da dovoljenje velja do 31. 10. 2023 (2. točka izreka), da je ravnanje iz 1. točke izreka dovoljeno na površinskih vodotokih (brez izvirov) na območjih razširjenosti bele človeške ribice, predvsem reke Pivke in njenih pritokih ali Planinskem polju ter reki Dobličici s pritoki (3. točka izreka), da so dovoljeni načini in sredstva za izvršitev ravnanj iz točke 1 izreka pobiranje naplavljenih osebkov z roko ali mehko mrežo (4. točka izreka) in da je stranka z interesom dolžna ministrstvu najkasneje do 28. 2. 2024 posredovati poročilo o odvzemu osebkov, ki mora vsebovati seznam ujetih živali, ki vključuje naslednje podatke: vrsta/podvrsta in število živali, kraj, datum in način ujetja živali (5. točka izreka). Ugotovila je, da stroški v postopku niso nastali (6. točka izreka).

2.V obrazložitvi toženka ugotavlja, da je človeška ribica uvrščena na seznam poglavja A priloge 1 Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (v nadaljevanju Uredba) kot zavarovana živalska vrsta. Navaja, da bi bili iz narave odvzeti osebki preneseni v načrtovani informacijski center v Kranju in namenjeni izobraževanju in raziskavam. Pri presoji sprejemljivosti zahteve se opira na strokovno mnenje Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljevanju ZRSVN), iz katerega izhaja, da ob upoštevanju ukrepov, navedenih v tem mnenju, odvzem ne bo škodoval stanju populacije človeške ribice. Osebke, ki jih visoke vode naplavijo na površje, je mogoče odvzeti brez tveganja za stanje vrste, saj bi na prostem propadli. Zato je presodila, da so ne glede na splošno prepoved odvzema zaščitenih živali iz narave, podani razlogi iz 5. in 6. točke prvega odstavka 7. člena Uredbe, po katerih je dovoljen njihov odvzem iz narave za namene raziskovanja oziroma izobraževanja.

3.Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi uveljavlja bistveno kršitev postopka, ker ji ni bila omogočena udeležba v postopku. Poudarja, da po Direktivi sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (v nadaljevanju Habitatna direktiva) za človeško ribico velja strog režim varstva in da je treba izjeme razlagati ozko. Trdi, da stranka z interesom ne izpolnjuje splošno znanih pogojev za izvajanje raziskovalne ali izobraževalne dejavnosti. Ker nima statusa raziskovalne niti izobraževalne organizacije, se dovoljenje neutemeljeno opira na možni izjemi iz 5. in 6. alineje prvega odstavka 7. člena Uredbe. Trdi, da se po Smernicah o strogem varstvu živalskih vrst v interesu Skupnosti na podlagi direktive o habitatih (v nadaljevanju Smernice) dovoli odvzem iz narave za namene raziskovanja in izobraževanja le zaradi zavarovanja oziroma ohranjanja interesov vrste, česar tožnica v vlogi ni navajala. Sicer pa toženka obstoja teh pogojev sploh ni ugotavljala, čeprav bi morala. Razlogi izpodbijane odločbe so zgolj pavšalni. Navaja, da je dejanski namen odvzema osebkov iz narave obogatitev turistične ponudbe mesta Kranj z akvarijem za človeško ribico in prikazovanje javnosti v živalskem vrtu podobnem prostoru. Ker odvzem iz narave ne prispeva k nobenemu od ciljev Habitatne direktive, bi morala toženka, ne glede na mnenje ZRSVN in četudi bi stranka z interesom izpolnjevala statusne pogoje za izvajanje raziskovalne in izobraževalne dejavnosti, zahtevo zavrniti.

4.Toženka na tožbo ni odgovorila.

5.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica namen izobraževanja zmotno enači s statusom raziskovalne ali izobraževalne ustanove, saj po 7. členu Uredbe to, ali ima vlagatelj zahteve priznan status raziskovalne ustanove ali ne, ni pomembno. Sicer pa ima stranka z interesom visoke mednarodno priznane kompetence na področju raziskovanja in varstva človeške ribice. Pojasnjuje, da z vzpostavitvijo informacijskega centra sledi ter razvija javni interes prav z izvajanjem programa ozaveščanja in izobraževanja javnosti o ogroženosti človeške ribice in virov pitne vode. Vsa sredstva, ki jih zbere s prikazovanjem človeške ribice javnosti, vlaga v njeno raziskovanje. Prepričana je, da je izpolnila vse tri pogoje, ki jih za odvzem iz narave določata 16. člen Habitatne direktive in 7. člen Uredbe.

6.V pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2025 tožnica toženki očita pomanjkljivo skrbnost in odgovornost.

7.Toženka v pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2025 navaja, da je izpodbijana odločba zakonita in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Poudarja, da je stranka z interesom izkazala raziskovalni in izobraževalni namen. Poleg tega je predlagala odvzem izplavljenih osebkov človeških ribic, ki so za populacijo sicer izgubljeni. Dovoljenje tako ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacije.

8.Stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 26. 11. 2025 navaja, da so očitki o opustitvi odgovora na tožbo irelevantni, predvsem pa povezani z dejstvom, da izpodbijano dovoljenje ni bilo realizirano.

9.Tožnica v pripravljalni vlogi z dne 8. 12. 2025 poudarja, da je za človeško ribico in še posebej črno človeško ribico škodljiv kakršenkoli odvzem iz narave. Tudi za naplavljene osebke je predpisana karantena in vrnitev v naravno okolje, od koder je naplavljena. Opozarja, da je stranka z interesom predlagala ulov z vršami in da toženka ni preverjala njenih referenc oziroma se do tega sploh ni opredelila, česar v tem upravnem sporu ni mogoče sanirati. Trdi, da je dovoljenje nezakonito že zato, ker ni bil napravljen preizkus po Smernicah oziroma Habitatni direktivi.

10.Toženka v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2025 temu nasprotuje. Navaja, da je stranka z interesom iz vloge izločila lov z vršami in na izvirih, v izreku dovoljenja pa je način tudi izrecno določen. Ne drži niti, da je iz narave odvzeto žival vedno treba vrniti v naravo, saj zakon določa izjeme od splošnega varstvenega režima. Trdi, da Habitatna direktiva ni neposredno uporabna, saj jo je treba prenesti v nacionalni pravni red, kar je bilo storjeno. Smernice so nezavezujoče, zato so navedbe tožnice s tem v zvezi nepomembne. Zavrača tudi trditve, da bi morala preverjati reference vlagatelja zahteve, saj se v ugotovitvenem postopku preverja le izpolnjevanje pogojev iz 7. člena Uredbe. Bistvena je izvedba t.i. trojnega testa, ki je bil izveden.

11.Stranka z interesom v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2025 navaja, da je bilo dovoljenje pogojeno z odvzemom naplavljenih osebkov in zavrača očitke tožnice o sprevrženem dejanju. Trdi, da je odvzem iz narave pod predpisanimi pogoji dovoljen, kar pomeni, da je pravna podlaga za sporno odločbo obstajala. Ker Smernice niso zavezujoče, njihovo morebitno neupoštevanje ne predstavlja kršitve postopka. Uredba tudi ne predpisuje, da je treba v postopku preverjati reference vlagatelja zahteve, pri čemer jih stranka z interesom oziroma njena ustanovitelja imata.

12.V dokaznem postopku je sodišče prebralo izpodbijano odločbo, dopis Ministrstva za okolje in prostor št. 090-321/2022-2550-4 z dne 1. 12. 2022 o posredovanju odločbe, sklep št. 35606-43/2022-2550-10 z dne 9. 1. 2023 o dovolitvi obnove postopka, odločbo št. 2015-15/2018-4 z dne 17. 8. 2018 o podelitvi statusa nevladne organizacije na področju ohranjanja narave, ki deluje v javnem interesu, strokovno mnenje ZRSVN št. 3562-0053/2022-4 z dne 23. 5. 2022 in sklep št. 35606-43/2022-2550-21 z dne 6. 5. 2025 o ustavitvi postopka. Prebralo je tudi Smernice, ki se v skladu z ustaljeno prakso SEU upoštevajo kot razlagalni pripomoček.

13.Kot nepotrebno je zavrnilo dokazovanje z Aktom o ustanovitvi Zavoda A., z izpisom iz sodnega registra za Zavod A., z odločbo št. 6313-16/2023 - 5 z dne 13. 6. 2023 o vpisu v register zasebnih raziskovalcev, s sklepom št. ZS-13-4-11 z dne 27. 9. 2018 o izvolitvi v naziv, s člankom Reševanje izplavljenih človeških ribic, z dopisom Zavoda A. z dne 12. 1. 2024 županu s seznamom prispevkov Zavoda A. v Beli krajini in z osebno bibliografijo B. B., s katerimi stranke dokazujejo, ali stranka z interesom ima oziroma nima statusa raziskovalne ali izobraževalne organizacije oziroma ali imata njena soustanovitelja status raziskovalcev ter kakšne so njune reference na področju znanstveno raziskovalnega dela na področju človeške ribice. Nadalje je zavrnilo dokazovanje z izpisom za Zavod A. o številu zaposlenih, vpogledom podatkov za stranko na ..., prispevkom C., d.o.o. iz otvoritve na povezavi ..., gradivom tožnice "EU projekt Črna človeška ribica", s katerimi le-ta dokazuje, kakšen naj bi bil pravi namen odvzema človeške ribice iz narave, da niso obstajali pogoji za odvzem človeške ribice iz narave oziroma da imetnik dovoljenja ni izpolnjeval pogojev za uresničitev namena, zaradi katerega je bil odvzem dovoljen.

14.Sodišče namreč v tem upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnega upravnega akta in ne rešuje meritorno same upravne zadeve, torej ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč presodi le zakonitost dokončnega upravnega akta: ali je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in na podlagi tega dejanskega stanja, glede na materialno-pravno normo, pravilno odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi strank.

15.Zavrnilo je tudi dokazovanje z vlogo za priznanje statusa društva, ki deluje v javnem interesu z dne 4. 7. 2018, s katero stranka z interesom dokazuje, da je tožnica utemeljevala svoj status za pridobitev nevladne organizacije s projekti, na katerih je sodelovala s stranko z interesom, pobudo D., d.d. z dne 14. 5. 2014 za prikazovanje črne človeške ribice v enem od delov Postojnske jame in dopis Ministrstva za kmetijstvo in okolje, Direktorata za okolje št. 35601-14/2014/2 z dne 11. 9. 2014, v katerem odgovarja na ta dopis D., d.d., s katerima tožnica dokazuje, kako je leta 2014 Ministrstvo za kmetijstvo in okolje obravnavalo pobudo D., d.d. za predstavljanje črne človeške ribice v enem od delov jame, saj ne gre za dokazovanje dejstev v zvezi z izpodbijano odločbo.

16.Iz enakega razloga je zavrnilo dokazovanje s prvo stranjo odločbe št. 090-75/2025-2560-9 z dne 9. 6. 2025, dovoljenjem št. 35601-68/2015 - 4 z dne 10. 7. 2015, odločbo št. 090-5/2023-3 z dne 18. 3. 2023, in dopisom ZRSVN št. 090-0015/2025 z dne 4. 4. 2025, s katerimi tožnica dokazuje siceršnjo neskrbnost in neodgovornost toženke, prispevkom E. E. v reviji F. št. 06 z dne 10. 2. 2023, s katerim tožnica dokazuje, da naj bi bilo dovoljenje za zadrževanje človeške ribice v Zavodu A. izdano po 1. 5. 2004, vlogo z dne 24. 6. 2015 za pridobitev dovoljenja, dovoljenjem št. 35601-79/2009 z dne 28. 5. 2009, s katerim stranka z interesom dokazuje, da ima dovoljenje za zadrževanje v ujetništvu B. B., dovoljenjem št. 35601-36/01 z dne 15. 11. 2001, s katerim stranka z interesom dokazuje, da je imel dovoljenje za zadrževanje v ujetništvu G. G., zahtevkom za popravek članka "Človeška ribica: od akvarijskega eksponata do žive zgodbe o ogroženosti, s katerim stranka dokazuje nepravilnosti prispevka E. E. v reviji F., Člankom Črni močeril ne sodi v ujetništvo, s katerim stranka z interesom dokazuje, da je na kmetiji H. ob izviru Jelševnice, eno od treh do zdaj odkritih nahajališč črne ribice na svetu in da je tam urejen info center ter z ogledom dokumentarnega filma SOS Proteus na ..., s katerim stranka z interesom dokazuje, da so človeške ribice v Zavodu A. že večkrat odlagale jajčeca, nobeno pa ni bilo oplojeno, ker so bile odlovljene samo samice. Vsa navedena dejstva niso v zvezi z izpodbijano odločbo.

17.Sodišče je zavrnilo tudi dokaz z zaslišanjem I. I. in B. B., ki naj bi izpovedovala o lastnih referencah, o tem, da stranka z interesom izvaja raziskovalno in izobraževalno dejavnost, in o tem, da se je tožnica pri pridobitvi statusa nevladne organizacije sklicevala na projekte, ki jih je izvajala v sodelovanju s stranko z interesom, saj ta dejstva za odločitev niso pravno relevantna. Kolikor se zaslišanje teh oseb predlaga zaradi dokazovanja, da so obstajali pogoji za izdajo dovoljenja, pa je sodišče dokaz zavrnilo, ker ne ugotavlja dejanskega stanja, ampak presoja, ali je izpodbijana odločba, ki ne velja več, zakonita, kar pomeni tudi, ali je relevantno dejansko stanje pravilno ugotovila toženka.

18.Tožba je utemeljena.

19.Prvi odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Gre za eno od procesnih predpostavk, na obstoj katerih sodišče pazi po uradni dolžnosti.

1.Iz takega zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Tožnica v tožbi sama pojasni, da je izpodbijano odločbo pridobila kot informacijo javnega značaja, ker v postopku ni bila udeležena kot stranski udeleženec.

2.Načeloma velja pravilo, da mora oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če pa je upravni postopek že končan, ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Sicer pa lahko v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim ji ni bila priznana pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta (drugi odstavek 17. člena ZUS-1).

3.Tožnica je obnovo postopka tudi zahtevala, pri čemer je toženka 9. 1. 2023 izdala sklep št. 35606-43/2022-2550-10, s katerim je obnovo dovolila v obsegu, da se postopka kot stranski udeleženec udeležuje tudi tožnica in zadržala izvršitev odločbe št. 35606-43/2022-2550-6 z dne 13. 9. 2022, katere nezakonitost tožnica uveljavlja v tem postopku. Dne 6. 5. 2025 je postopek ustavila, ker je dovoljenje 31. 10. 2023 prenehalo veljati.

4.Zastavlja se torej vprašanje, ali je tožnica aktivno legitimirana za tožbo, saj v postopku, v katerem je bila izdana sporna odločba, ni bila udeležena. S tem v zvezi je treba upoštevati neposredno učinkujoče določbe Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju Aarhuška konvencija) oziroma razlago Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju: SEU) s tem v zvezi. Svet je namreč 17. februarja 2005 sprejel Sklep o sklenitvi Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, v imenu Evropske skupnosti, v katerem je določeno, da se Aarhuška konvencija odobri v imenu Skupnosti (člen 1). Aarhuška konvencija je s tem del prava Unije, SEU, čigar sodbe učinkujejo "erga omnes" in "ex tunc", pa je pristojno za njeno razlago.

5.V zvezi s členom 9(2) Aarhuške konvencije je SEU v zadevi C-826/18 zavzelo stališče, da ima

vključena javnost

v zadevah iz člena 6(1)(a) in (b) te konvencije,

pravico do pravnega sredstva (tožbe), čeprav ni bila udeležena v upravnem postopku

5.. Glede na to ni dvoma, da določba člena 9(2) Aarhuške konvencije neposredno učinkuje. Ta določa, da pogodbenica a) pri odločanju o dovoljenju za predlagane dejavnosti, naštete v prilogi I, uporablja določbe tega člena; b) v skladu s svojo notranjo zakonodajo

uporablja določbe tega člena tudi pri odločanju o predlaganih dejavnostih, ki niso naštete v Prilogi I

in bi lahko pomembno vplivale na okolje

5.. Po členu 5(2) Aarhuške konvencije imajo nevladne organizacije, ki spodbujajo varstvo okolja in izpolnjujejo vse zahteve, ki jih določa notranja zakonodaja, status "vključene javnosti".

6.Zato mora sodišče najprej presoditi, ali se izpodbijana odločba nanaša na dejavnosti po členu 6 (1)(a) ali 6 (1)(b) te konvencije.

7.Z odločbo, ki je predmet spora, je bilo izdano dovoljenje za odvzem zavarovane živalske vrste, ki je zavarovana z Uredbo in na podlagi določbe 12. člena Habitatne direktive. To pomeni, da predmet izpodbijane odločbe ni nobena od dejavnosti iz člena 6(1)(a), tj. iz priloge I Aarhuške konvencije oziroma iz priloge I ali II Direktive 2011/92

ali priloge I Direktive 2010/75.

7. Ne gre niti za projekt iz priloge 1 Uredbe o presoji vplivov na okolje, s katero je Republika Slovenija prenesla v svoj pravni red Direktivo 2011/92 in določa projekte, za katere je presoja vplivov na okolje bodisi obvezna (2. člen), bodisi se izvede predhodni postopek (3. člen) ali iz priloge 1 Uredbe o vrsti dejavnosti in naprav, ki povzročajo industrijske emisije.

8.SEU je že zavzelo stališče, da med dejavnosti iz člena 6(1)(b) sodijo dovoljenja po členu 6(3) Habitatne direktive,

saj so izdana na podlagi presoje, ali lahko v okoliščinah posamezne zadeve pride do pomembnega vpliva na okolje

8.. Pojasnilo je, da mora imeti vključena javnost možnost, da se v okviru pravnega sredstva iz člena 9(2) te konvencije sklicuje na pravila nacionalnega prava, s katerimi

se izvaja zakonodaja Unije na področju okolja

8., med njimi pravila nacionalnega prava, ki izhajajo iz člena 6 Direktive 92/43,

in na okoljska pravila prava Unije, ki imajo neposreden učinek

8..

9.Sodišče sodi, da mora enako veljati za dovoljenja, ki se nanašajo na odstopanje od strogega varstvenega režima, ki je zahtevan za živalske vrste iz priloge IV(a) Habitatne direktive, ki torej pomenijo odstop od pravila iz člena 12 te direktive. Odstop je dovoljen le v okoliščinah iz člena 16 Habitatne direktive, ki je implementirana v nacionalni pravni red z Zakonom o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON) in Uredbo. Gre namreč za odločanje, ki bi lahko imelo pomemben vpliv na posebej zaščiten del narave, tj. zaščitene živali, in za pravila, s katerimi se izvaja zakonodaja Unije na področju varstva narave, ki je del okolja. Pri tem sodišče še dodaja, da je človeška ribica prednostna živalska vrsta, za ohranitev katerih je Evropska unija še posebej odgovorna, saj se nahaja tudi v prilogi 2A Uredbe (osmi odstavek 2. člena Uredbe).

10.Glede na navedeno je treba tožnici, za katero ni sporno, da ima status nevladne organizacije na področju ohranjanja narave, ki deluje v javnem interesu,

10.priznati pravico, da vloži tožbo zoper sporno odločbo, četudi v upravnem postopku ni bila udeležena kot stranka in niti kot stranski udeleženec.

11.Tožnica navaja, da je odločbo pridobila 1. 12. 2022, kar izhaja tudi iz dopisa toženke št. 090-32172022-2550-4 z dne 1. 12. 2022. Temu toženka in stranka z interesom tudi nista ugovarjali. Ker je bila tožba vložena priporočeno po pošti 27. 12. 2022, tj. v roku 30. dni od pridobitve odločbe, jo sodišče obravnava kot pravočasno.

12.O tem, ali se izpodbijana odločba, zoper katero je bila dovoljena obnova, vzdrži v veljavi, ali pa se odpravi ali razveljavi, v času, do katerega je bilo dovoljenje za odvzem človeških ribic iz narave veljavno, ni bilo odločeno. Ker je bila izdana za čas do 31. 10. 2023, ne velja več. Glede na to, da je tožnica s tožbo zahtevala (zgolj) odpravo (že neveljavne) odločbe, ne pa ugotovitve njene nezakonitosti, jo je sodišče upoštevaje sodno prakso Vrhovnega sodišča

ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče,

12.s sklepom I U 1778/2022 z dne 19. 2. 2025 zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo. Zoper sklep se je 6. 3. 2025 pritožila tožnica, ki je istega dne vložila vlogo, v kateri je spremenila tožbeni predlog tako, da se odtlej glasi, naj sodišče ugotovi, da je odločba št. 35606-43/2022-2550-6 z dne 13. 9. 2022 nezakonita.

13.Po pritožbi tožnice je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 110/2025 z dne 9. 7. 2025 sklep I U 1778/2022 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču, da opravi nov postopek. Odločitev je utemeljilo s tem, da je tožnica zastopnica javnega interesa, zato ji legitimacijo v smislu tretjega odstavka 17. člena ZUS-1 daje 137. člen ZON, po katerem ima nevladna organizacija pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih. Poudarilo je, da navedena določba ZUS-1, ki je utemeljena na konceptu objektivnega upravnega spora, temelji na sodni presoji aktov z namenom ohranjanja objektivne zakonitosti in celovitosti pravnega reda. Zato se poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist tožnika v takšnih primerih ne zahteva ali ugotavlja in to, da tožnica po poteku roka, za katerega je bilo dovoljenje dano, ni spremenila tožbenega predloga, ne vpliva na njen pravni interes. To stališče namreč po presoji Vrhovnega sodišča velja le, če tožnik izpodbija akt, ki posega v njegov pravni položaj, za kar v obravnavanem primeru ne gre.

14.Stranka z interesom je v odgovoru na pritožbo spremembi tožbe oziroma tožbenega predloga nasprotovala, ker ga je tožnica spremenila po koncu obravnave. Navedeno drži, vendar je bil sklep I U 1778/2022 razveljavljen. V upravnem sporu pa sprememba tožbenega predloga ne pomeni spremembe tožbe. Tako lahko tožnik ves čas do odločitve sodišča prve stopnje svojo tožbeno zahtevo spremeni in prilagodi morebitnim drugačnim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani.

15.Ker je zadeva vrnjena v ponovni postopek, je torej tožbeni predlog pravočasno spremenjen. Četudi ne bi bil, pa to po prej navedenem stališču Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ne bi bilo pomembno in bi bilo sodišče po tem stališču dolžno odločati o ugotovitvenem zahtevku celo, če ga ne bi postavila.

16.Sodišče nadalje kot neutemeljeno zavrača trditev toženke iz vloge z dne 25. 11. 2025, da naj bi tožnica izgubila pravni interes za tožbo zato, ker bi lahko vložila pravna sredstva zoper sklep o ustavitvi upravnega postopka. Po 270. členu ZUP namreč organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. Taka odločitev v primeru odločbe, ki je prenehala veljati, ni več mogoča. Za razliko od upravnega spora pa organ v postopku obnove in niti v nobenem drugem postopku s pravnimi sredstvi ne more ugotavljati, ali je bila odločba nezakonita. Zato tožnica tudi, če bi zoper sklep uveljavljala pravna sredstva, z njimi ne bi mogla doseči vsebinske obravnave zadeve. Glede na to pa tožnici, ki v tej zadevi, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, zastopa javni interes, pravnega interesa za to tožbo ni mogoče odreči.

17.Med strankama je torej sporno, ali je bila izpodbijana odločba nezakonita ali zakonita.

18.V postopku te presoje je relevantno, ali obstajajo razlogi za nezakonitost, ki jih določa 27. člen ZUS-1, tj. 1. ali v postopku za izdajo upravnega akta zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen; 2. ali se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka); 3. ali dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju; 4. ali obstajajo razlogi, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega.

19.Zato je sodišče kot nerelevantne zavrnilo vse dokazne predloge, s katerimi stranke dokazujejo dejstva, ki jih organ ni ugotavljal oziroma presojal, in tiste, ki s tem dovoljenjem niso v nobeni zvezi, ampak se nanašajo na druge osebe, druga dovoljenja, druge postopke in druge dogodke. Iz istega razloga tovrstnih trditev, ki jih je tožnica navedla predvsem v vlogi z dne 20. 10. 2025, toženka in stranka z interesom pa sta nanje odgovarjali, tudi ni povzemalo.

20.Člen 12 Habitatne direktive določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da vzpostavijo sistem strogega varstva živalskih vrst iz Priloge IV(a) na njihovem naravnem območju razširjenosti, ki prepoveduje: (a) vse oblike namernega ujetja ali ubitja osebkov teh vrst v naravi; (b) namerno vznemirjanje teh vrst, zlasti med razmnoževanjem, vzrejo mladičev, zimskim spanjem in selitvijo; (c) namerno uničevanje ali odvzem jajc iz narave; (d) poškodovanje ali uničenje razmnoževališč ali počivališč. Po členu 16(1) lahko države članice,

če ni druge zadovoljive možnosti

in

če odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevne vrste

na njihovem naravnem območju razširjenosti, odstopijo od določbe tega člena, med drugim zaradi (d)

raziskovanja in izobraževanj

20., zaradi doseljevanja in ponovnega naseljevanja teh vrst ter za to potrebne vzrejo, vključno z umetnim razmnoževanjem rastlin. Človeška ribica sodi med živalske vrste iz priloge IV(a) Habitatne direktive.

21.Evropska komisija je 9. 12. 2021 objavila obvestilo o Smernicah, v katerih navaja, da je treba pri odločanju o odobritvi odstopanj opraviti tri preizkuse, in sicer ali obstaja eden ali več razlogov, navedenih v členu 16(1) Habitatne direktive, ali obstaja zadovoljiva alternativa (op. sodišča: za dosego razloga) in ali je zagotovljeno, da odstopanje ne bo škodovalo ohranjanju populacij v ugodnem stanju ohranjenosti. Drži stališče toženke in stranke z interesom, da Smernice niso zavezujoče, vendar morajo nacionalna sodišča glede na stališče SEU upoštevati sicer nezavezujoča priporočila komisije, zlasti kadar prispevajo k razlagi nacionalnih določb, sprejetih za njihovo izvajanje, ali kadar dopolnjujejo zavezujoče določbe Skupnosti.

21.Pri tem se Smernice večinoma opirajo na sodno prakso SEU, katerega sodbe učinkujejo "erga omnes in ex tunc".

22.Po presoji sodišča citirane določbe Habitatne direktive učinkujejo neposredno, za njihovo razlago pa Smernice niti niso potrebne, saj to, kar je navedeno v Smernicah, jasno izhaja že iz same direktive. Poleg tega iz nacionalnega predpisa izhaja enako.

23.V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni ZON je v tretjem odstavku 14. člena določal, da je rastline ali živali prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga, ubijati, poškodovati, odvzemati iz narave ali vznemirjati. Izjeme, ko je odvzem iz narave dovoljen oziroma lahko "opravičen", res določa 14.a člen, na katerega se sklicujeta toženka in stranka z interesom v svojih zadnjih vlogah, ki pa je bil v zakon vnesen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o ohranjanju narave (ZON-F), ki bo pričel veljati 15. 12. 2025. Vendar je bil odvzem živali iz narave izjemoma dovoljen tudi pred navedeno spremembo zakona. V obravnavani zadevi je relevanten prvi odstavek 26. člena ZON, po katerem se ugodno stanje rastlinskih ali živalskih vrst, ki so varovane na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb, zagotavlja z varstvom njihovih habitatov in z varstvenim režimom, ki ga določi vlada s predpisom iz 81. člena tega zakona. Ta predpis je Uredba, ki v prvem odstavku 5. člena določa, da je prepovedano zavestno poškodovati, zastrupiti, usmrtiti, odvzeti iz narave, loviti, ujeti ali vznemirjati živali živalskih vrst iz poglavja A priloge 1 te uredbe. Človeška ribica se nahaja na seznamu iz te priloge.

1.Izjeme od tega pravila so določene v 7. členu Uredbe. Toženka kot podlago za svojo odločitev navaja 5. in 6. alinejo prvega odstavka 7. člena Uredbe, po katerih ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave, ne glede na prepovedi iz 5. člena te uredbe lahko dovoli usmrtitev, odvzem iz narave, ujetje, vznemirjanje, zastrupitev ali poškodovanje živali živalskih vrst iz 5. člena te uredbe, <em>če ni druge zadovoljive možnosti</em> in ta ravnanja <em>ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije</em>, zaradi: - selektivnega in omejenega ujetja, opremljanja z oznakami ter oddajniki ali posega, ki lahko povzroči poškodovanje, ali <em>odvzema živali za namene raziskovanja</em> (5. alineja), - selektivnega in omejenega ujetja ali <em>odvzema živali za namene izobraževanja</em> (6. alineja).

2.Iz navedenega izhajajo enaki pogoji za izjemo, kot so določeni v Habitatni direktivi in kot so sedaj določeni v 14.a členu ZON, na katerega se sklicujeta toženka in stranka z interesom. Organ mora, če naj odobri izjemo od pravila iz 5. člena, ugotoviti: 1. obstoj katerega od izrecno naštetih razlogov, 2. da tega razloga oziroma namena (cilja), zaradi katerega se dovoljuje izjema, ni mogoče doseči drugače (tj., če ni druge zadovoljive možnosti) in 3. da odobrena izjema ne bo škodila ohranitvi ugodnega stanja populacije.

3.Ker četrti odstavek 7. člena Uredbe tega izrecno ne zahteva, toženka v izreku izpodbijane odločbe ni navedla namena, za katerega je bila izjema, tj. odvzem iz narave sploh dovoljena. Tožnica tega ne uveljavlja kot kršitev, ampak v zadnji vlogi očita zgolj to, da naj bi stranka z interesom predlagala ulov z vršami. Vendar sodišče ugotavlja, da je ta očitek irelevanten, saj je v izreku izpodbijane odločbe izrecno določeno, da so dovoljeni načini in sredstva za izvršitev ravnanj iz 1. točke izreka: pobiranje naplavljenih osebkov z roko ali mehko mrežo.

4.Sodišče tako pri presoji zakonitosti predmetne odločbe glede namena, za katerega je bil odvzem iz narave dovoljen, izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe. V njih je navedeno, da je stranka z interesom zaprosila za izdajo dovoljenja za namen raziskovanja in izobraževanja, in sicer želi v Kranju urediti informacijski center za človeško ribico, v katerega bi bili preneseni iz narave odvzeti osebki, v katerem bi izvajala izobraževanje javnosti o človeški ribici in njenem varstvu, raziskave glede zadrževanja človeške ribice v ujetništvu ter raziskave vpliva prikazovanja javnosti in potrebnih pogojih za zadrževanje v ujetništvu.

5.Ni dvoma, da se dovoljenje za odvzem iz narave lahko izda le, če organ ugotovi, da je vlagatelj zahteve za izdajo dovoljenja dokazal obstoj razloga oziroma namena, zaradi katerega se sme dovoliti odvzem iz narave. V tem okviru je treba ugotoviti še, ali iz okoliščin izhaja, da bo ta namen lahko realiziral. Slednje je pomembno tudi za presojo drugega dela testa, tj. ali tega namena, zaradi katerega se dovoljuje izjema, ni mogoče doseči drugače. Ne zadostuje torej, da organ namen posplošeno povzame iz vloge oziroma Uredbe in niti iz strokovnega mnenja iz 8. člena Uredbe, na katerega se sicer sklicuje toženka. ZRSVN ni tisti, ki o zadevi odloča, ampak zgolj pripravi svoje mnenje. Organ je tisti, ki je dolžan to mnenje presoditi in na podlagi izvedenih dokazov argumentirano pojasniti, ali obstaja razlog, zaradi katerega je izjema dovoljena; v tem primeru torej, da se bodo živali odvzele iz narave za namen izobraževanja in raziskovanja.

6.Ne drži, da predpis zahteva, da mora oseba, ki namerava izvajati te dejavnosti, dokazati, da izpolnjuje "splošno znane pogoje za izvajanje raziskovalne in izobraževalne dejavnosti", kot trdi tožnica. Zato sodišče tega, ali je stranka z interesom vzgojnoizobraževalni zavod po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, visokošolski zavod po Zakonu o visokem šolstvu ali raziskovalna organizacija po Zakonu o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti ni ugotavljalo in dokazov s tem v zvezi ni izvajalo niti tožnice ni pozivalo, naj pojasni, katere dokaze naj po potrebi po uradni dolžnosti izvede sodišče, kot je to nesubstancirano predlagala v tožbi.

7.Gotovo pa so status vlagatelja zahteve oziroma njegove reference eden od pokazateljev oziroma dokazov, iz katerih izhaja, da se odvzem iz narave predlaga zaradi raziskovanja oziroma izobraževanja. Toženka je s tem v zvezi ugotovila, da je glavna dejavnost stranke z interesom raziskovanje in varstvo človeške ribice v Zavodu A., izobraževanje in ozaveščanje o njeni ogroženosti ter pomenu varovanja podzemne vode. Tožnica temu v bistvenem niti ne nasprotuje in v tožbi navaja, da ceni aktivnosti ustanoviteljev Zavoda A., ki potekajo pod geslom SOS Proteus, v okviru katerega že več kot desetletje pobereta in oskrbita občasno naplavljene osebke človeške ribice in jih po oskrbi vrneta v njihov habitat. Prav tako tožnica ne nasprotuje ugotovitvam organa, da je stranka z interesom v Zavodu A. v ujetništvu vzgojila prvo generacijo človeških ribic, kar vse pomeni, da stranka z interesom razpolaga s kadri, ki so strokovno usposobljeni za raziskovanje človeških ribic.

8.Vendar iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bil informacijski center, v katerem bi se odvzeti primerki namestili, sploh zgrajen, ampak da je šele načrtovan. Nadalje toženka ni utemeljila, da ima tožnica na voljo dovolj ljudi, ki bi ga upravljali in v njem izvajali izobraževanje, tj. da so izpolnjeni pogoji, ob katerih bi bilo namen mogoče realizirati.

9.Ne more biti vseeno niti za kakšno izobraževanje naj bi sploh šlo. Sodišče se strinja s tožnico, da mora izobraževanje in raziskovanje slediti cilju Habitatne direktive, tj. varstvu prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst in ohranjanju naravnih habitatov. Ker bi šlo v obravnavanem primeru za prikazovanje živali v živalskem vrtu podobnem prostoru, to, kdaj nameravana dejavnost pomeni raziskave in izobraževanje, ki sledijo cilju varstva prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, smiselno izhaja iz 4. člena Uredbe o živalskem vrtu in živalskem vrtu podobnem prostoru. Ta v 4. členu dovoljuje prikazovanje živali, če imetnik dovoljenja sodeluje<em> pri raziskavah, ki so v korist</em>: - ohranitvi najmanj ene vrste, - učenju ustreznih veščin ohranjanja narave - izmenjavi informacij o ohranjanju vrst ali - gojitvi v ujetništvu za doseljevanje ali ponovno naseljevanje vrst v naravo ali spodbuja izobraževanje. Zaradi izobraževanja in ozaveščanja javnosti pa je prikazovanje živali dovoljeno le <em>v zvezi z ohranjanjem biotske raznovrstnosti</em> zlasti tako, da nudi informacije o razstavljenih vrstah in njihovih habitatih.

10.Sodišče se strinja s tožbenimi navedbami, da so razlogi, s katerimi je odločitev utemeljila toženka, presplošni in ne izkazujejo pogojev, ob katerih je mogoče dovoliti odvzem zaščitene živalske vrste iz narave. Toženka namreč v zvezi s tem navaja le, da so podatki, pridobljeni z raziskovanjem, pomembni tako z raziskovalnega, kot tudi z naravovarstvenega vidika. Ne pojasni pa, zakaj naj bi bili podatki, pridobljeni z raziskovanjem pogojev zadrževanja človeške ribice v ujetništvu, pomembni, tj. zakaj naj bi bilo treba raziskati vplive prikazovanja osebkov človeške ribice javnosti oziroma kako naj bi se s tem zagotovilo ohranjanje biotske raznovrstnosti. Načeloma se namreč prostoživeče živali lahko zadržuje v ujetništvu in jih prikazuje javnosti le pod prej navedenimi pogoji.

11.V zvezi s preizkusom naslednjega pogoja za odvzem iz narave, tj. ali je razlog odvzema mogoče doseči drugače, je SEU zavzelo izrecno stališče, da se s členom 16(1) Habitatne direktive od držav članic zahteva, <em>naj natančno in ustrezno obrazložijo neobstoj druge zadovoljive možnosti za dosego ciljev</em>, navedenih v utemeljitev zadevnega odstopanja. Ta obveznost obrazložitve ni izpolnjena, če odločba o odstopanju ne vsebuje niti navedbe o neobstoju druge zadovoljive rešitve niti napotil na tehnična, pravna in znanstvena priporočila, upoštevna v zvezi s tem. Glede na navedeno morajo pristojni nacionalni organi v okviru dovolitve odstopanj, kakršna so ta v postopku v glavni stvari, dokazati, da ob upoštevanju, zlasti najbolj upoštevnih znanstvenih in tehničnih spoznanj ter glede na okoliščine v zvezi z zadevnim posebnim položajem, ne obstaja nobena druga zadovoljiva rešitev, s katero bi bilo ob spoštovanju prepovedi, določenih v Habitatni direktivi, omogočeno doseganje želenega cilja.¹²

12.Toženka v razlogih izpodbijane odločbe teh zahtev ni izpolnila, saj obstoja drugega od pogojev za odvzem človeške ribice iz narave, tj. da razloga oziroma namena (cilja), zaradi katerega se dovoljuje izjema, ni mogoče doseči drugače, sploh ni ugotavljala. Prepisala je mnenje ZRSVN, ki je neobstoj drugih možnosti utemeljil s tem, da osebkov človeške ribice ni mogoče pridobiti nikjer drugje kot v naravi. ZRSVN ugotavlja, da je stranka z interesom sicer imetnik že več osebkov človeške ribice, ki pa so namenjeni nadaljnjim raziskavam in jih zato ni mogoče preseliti v informacijski center, kjer bi služili prikazovanju javnosti. Za to ni primerna niti v Zavodu A. prva v ujetništvu vzgojena generacija človeških ribic, ker še niso dovolj velike.

13.S tem je toženka zmotno uporabila predpis. Namesto, da bi presojala, ali je javnost mogoče izobraziti o dejstvih, o katerih naj bi jo stranka z interesom seznanjala na drug način in ne s prikazovanjem človeške ribice v ujetništvu, je odločala o tem, ali je človeško ribico (za namen prikazovanja javnosti) mogoče pridobiti kako drugače, kot z odvzemom v naravi. To pa za odločitev sploh ni pravno relevantno. V tem delu je zato toženka zmotno uporabila predpis in relevantno dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovila.

14.Glede na navedeno so po 4. in 2. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1 obstajali razlogi za odpravo odločbe, saj je toženka dovoljenje za odvzem iz narave izdala, ne da bi ugotovila, ali so izpolnjeni za to predpisani pogoji. Ker odprava zaradi prenehanja veljavnosti odločbe ni mogoča, pa je sodišče ugodilo zahtevku tožnice, naj ugotovi, da je bila nezakonita. Ker toženka ni ugotovila, da bi bila izkazana prva dva pogoja za odvzem človeške ribice iz narave, se sodišču do tega, ali odvzem ne bi škodil vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacije, ni treba opredeliti.

15.Ker je sodišče tožbi v bistvenem delu ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 25,00 EUR, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnice pa v postopku ni zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

16.Ker je stranka z interesom sodelovala na strani toženke, ki v postopku ni uspela, je sodišče upoštevaje določbo prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z drugim odstavkom 22. člena ZUS-1 njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.

-------------------------------

1Glej I Up 54/2019, točki 7.in 8. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v drugih zadevah; npr. sklepi I Up 49/2010, I Up 334/2010, I Up 18/2011, I Up 512/2012, I Up 104/2013, I Up 91/2014, I Up 131/2014, I Up 125/2015, I Up 98/2018.

2Glej C-873/19, tč.48, C-470/16, tč.46 in tam navedena praksa, C-240/09.

3Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje.

4Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah.

5C-243/15, tč. od 47 do 49, C-664/15 tč. 37-38.

6Glej C-664/15 , tč. 38 in 39 sodbe.

7Kar izhaja tudi iz odločbe št. 215-15/2018-4 z dne 17. 8. 2018.

8Glej I Up 6/2022, I Up 37/2022, I Up 115/2022, I Up 174/2022, I Up 175/2022, I Up 16/2023, I Up 138/2023 in druge.

9Up-1158/23, Up 1159/23.

10Glej I Up 45/2019 z dne 3. 7. 2019, I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.

11Glej sodbo SEU C-55/06, tč. 94.

12Glej C-674/17 z dne 10. 10. 2019, tč. 49, 50 in 51 ter v njih navedene sodbe SEU.