Jedro

Celotna označba tožnice tekom prvostopenjskega odločanja ni bila ustrezna, vendar je pri tem treba poudariti, da je bila sama firma tožnice - kot pravne osebe pravilna, tako da je bila mogoča identifikacija tožnice, zmotna je bila le navedba njenega sedeža. Z napačnim dodatkom o kraju njenega sedeža tako ni bila označena druga pravdna stranka, ampak je bil le zmotno naveden kraj, kjer družba opravlja svojo dejavnost. V skladu s 3c točko prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev se namreč tudi v primeru, če se voznik po prometni nezgodi izmakne preiskavi njegove alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi, oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče šteje, da je vozil pod vplivom alkohola. Glede na splošne pogoje, s katerimi je bil toženec seznanjen in so del zavarovalne pogodbe, tako obstaja domneva o njegovi alkoholiziranosti v času prometne nezgode, zaradi katere v skladu s prvim odstavkom 3. člena splošnih pogojev izgubi svoje pravice iz zavarovanja in mora preko uveljavljane regresne pravice zavarovalnice plačati sam nastalo škodo.

V skladu s 1b točko drugega odstavka 3. člena splošnih pogojev bi se toženec lahko razbremenil svoje odgovornosti med drugim v primeru, če bi dokazal (dokazno breme je na strani toženca), da nastanek škode ni v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obrestnem delu spremeni tako, da odslej v celoti glasi: " Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v........ opr. št. z dne 23.12.1997 ostane v 1. točki izreka v veljavi glede plačila glavnice v znesku 848,25 EUR (203.275,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.07.1995 do 31.12.2001 ter v 3. točki izreka glede plačila stroškov izvršilnega postopka v znesku 64,42 EUR (15.438,60 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.1997 do 31.12.2001 in se v tem obsegu ugodi tožbenemu zahtevku.

Glede plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 848,25 EUR za čas od 01.01.2002 dalje do plačila ter zakonskih zamudnih obresti od stroškov izvršilnega postopka za čas od 01.01.2002 dalje do plačila se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v ........ opr. št. z dne 23.12.1997 razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.367,15 (tisoč tristo sedeminšestdeset 15/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od prejema te sodbe do plačila." V presežku se pritožba zavrne.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v ..... opr. št. z dne 23.12.1997 v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka, tožencu pa je naložilo povrnitev tožničinih pravdnih stroškov v znesku 1.367,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od prejema sodbe do plačila. S sklepom je popravilo označbo tožeče stranke tako, da je "Z.T." nadomestilo z "Z.T. (spor se nanaša na OE.).

Navedeni odločitvi s pravočasnima pritožbama graja toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. V pritožbi zoper sodbo zatrjuje, da ni podana aktivna legitimacijo tožnice. Kot tožnica je bila namreč sprva navedena Z.T., ki kot pravna oseba ne obstoji. Pri tem ugovoru vztraja tudi po izdanem sklepu o popravi, saj meni, da le ta ne more sanirati nepravilne označbe tožnice v sklepu o izvršbi in tekom celotnega postopka. Nadalje navaja, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe in podatki v spisu o lastništvu poškodovanega avtomobila. Tožnica je tako odškodnino za premoženjsko škodo izplačala tretji osebi in ne oškodovancu. V zvezi z ugotovitvami o obstoju njegove alkoholiziranosti v času nezgode graja ugotovljeno dejansko stanje, predvsem pa dokazno oceno izpovedbe prič S.S in L.W. ter dokazno oceno njegove izpovedbe. Slednja in izpovedba priče L.W. sta namreč neskladni le v nebistvenih delih, zato ni razlogov, da jima ne bi bilo verjeti in posledično zaključiti, da toženec v času nezgode ni bil vinjen. Neutemeljeno naj bi bilo v tej zvezi tudi sklicevanje na odločbo o prekršku z dne 01.02.1996, saj ta zaradi nevročitve tožencu ni nikoli postala pravnomočna, poleg tega pa tudi zapisnik o alkoholiziranosti ni dokaz, da je bil toženec v času nezgode pod vplivom alkohola. Narejen je bil namreč šele ob 7.35 uri, medtem ko je do nezgode prišlo ob 5.50 uri. Tožnica tako zoper njega nima regresnega zahtevka zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Tudi sicer pa eventualna alkoholiziranost ne bi bila v vzročni zvezi s nastalo škodo. Toženec je predlagal pritegnitev izvedenca prometne stroke, ki bi pojasnil, da je do nezgode prišlo zaradi poškodbe pnevmatike oziroma krmilnega mehanizma. Sodišče je potem, ko zaradi slabega finančnega stanja ni položil predujma za izvedenca zaključilo, da ni ovrgel domnevne vzročnosti med alkoholiziranostjo in nezgodo. Že življenjske izkušnje kažejo, da luknja v pnevmatiki vpliva na vožnjo vozila. Graja tudi višino naložene obveznosti. Tožnica po toženčevih ugovorih zoper uveljavljano višino le te namreč ni dokazala z izvedencem, poleg tega pa pri poravnavi tožencu ni omogočila sodelovanja, brez kritične presoje pa je poravnala tudi račun za opravljeno delo in material, ki ga je izstavil oškodovančev znanec, sicer avtomehanik, ki pa nima pooblaščenega servisa za vozila, ki je bilo poškodovano. Graja tudi odločitev o obrestnem delu tožbenega zahtevka, saj ne upošteva Odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up - 699/05 z dne 24.05.2007. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ter uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ter pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vse dejanske okoliščine glede odločitve o glavni stvari, nanje pravilno uporabilo materialno pravo, ne da bi ob tem zašlo v kršitve procesne narave, da pa je pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od pravilno prisojene glavnice zmotno uporabilo materialno pravo.

Pregled negrajanih prvostopenjskih ugotovitev pokaže, da je dne 03.06.1995 od 5.50 uri toženec povzročil prometno nezgodo, v kateri je bilo poškodovano osebno vozilo reg. št. , ki ga je upravljal S.S. Tožnica je J.B, ki je bil po podatkih prometnega dovoljenja tedaj lastnik vozila, plačala stroške popravila in stroške materiala, ki je bil za popravilo potreben, vse skupaj v višini 848,25 EUR. S tem zneskom so bili po sklenjeni poravnavi poplačani vsi zahtevki iz naslova AO zavarovanja, ki ga je imel toženec sklenjenega pri tožnici. V predmetni zadevi tožnica od toženca uveljavlja povračilo oškodovancu plačanega zneska odškodnine na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe oziroma splošnih pogojev, ki so njen sestavni del in po katerih je toženec v primeru, če je povzročil prometno nezgodo s škodo v vinjenem stanju, dolžan povrniti plačani znesek odškodnine. Toženec je zanikal svojo alkoholiziranost v času škodnega dogodka z utemeljitvijo, da je alkohol zaužil šele po nezgodi, ugovarjal je vzročni zvezi med nastalo škodo in morebitno alkoholiziranostjo, grajal pa je tudi višino nastale škode. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku odločilo, da je podana toženčeva odgovornost plačila celotne uveljavljane glavnice.

Pritožbeno sodišče najprej zavrača pritožbeni očitek o neustrezni aktivni legitimaciji tožeče stranke. Pridružiti se je sicer navedbam toženca, da celotna označba tožnice tekom prvostopenjskega odločanja ni bila ustrezna, vendar je pri tem treba poudariti, da je bila sama firma tožnice - Z.T. kot pravne osebe pravilna, tako da je bila mogoča identifikacija tožnice, zmotna je bila le navedba njenega sedeža (sedež podružnice res nima lastnosti pravne osebe). Ker pa tožnica v firmi nima navedenega kraja svojega sedeža, za njeno pravilno oznako zadostuje že navedba firme. Z napačnim dodatkom o kraju njenega sedeža tako ni bila označena druga pravdna stranka, ampak je bil le zmotno naveden kraj, kjer družba opravlja svojo dejavnost. Povedano drugače: če je pravilno navedena firma tožnice - zavarovalnice in ta firma ne vsebuje tudi sedeža družbe, z navedbo napačnega sedeža ni označena druga oseba. Napačno navedeni sedež tožnice je tako sodišče prve stopnje po predlogu za popravo povsem utemeljeno popravilo in s tem saniralo pomoto pri opredelitvi iste osebe, ki pa ni predstavljala navedbe napačne osebe kot tožnice in ni vplivala na pravilnost aktivne legitimacije.

Kot neutemeljena oziroma celo nerelevantna je treba zavrniti tudi pritožbena izvajanja o graji ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s toženčevo alkoholiziranostjo in vplivom le te na odločitev o regresni pravici tožnice. Pritožbena zavzemanja za ugotovitev, da tožnik v času nezgode, do katere je prišlo ob 5.50 uri ni bil pod vplivom alkohola, ampak je to postal neposredno po nezgodi, v času od nezgode do preizkusa alkoholiziranosti ob 7.35 uri, ko naj bi pri bratu pil alkoholne pijače, ne morejo vplivati na prvostopenjski zaključek o domnevi vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastalo nezgodo (prvi odstavek 3. točke 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO - 92- v nadaljevanju splošni pogoji). V skladu s 3c točko prvega odstavka 3. člena splošnih pogojev se namreč tudi v primeru, če se voznik po prometni nezgodi izmakne preiskavi njegove alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi, oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče šteje, da je vozil pod vplivom alkohola. Glede na splošne pogoje, s katerimi je bil toženec seznanjen in so del zavarovalne pogodbe, tako obstaja domneva o njegovi alkoholiziranosti v času prometne nezgode, zaradi katere v skladu s prvim odstavkom 3. člena splošnih pogojev izgubi svoje pravice iz zavarovanja in mora preko uveljavljane regresne pravice zavarovalnice plačati sam nastalo škodo. Pritožbene navedbe o nepravnomočnosti odločbe o prekršku in zmotni dokazni oceni izpovedb prič in toženca tako za odločitev niso relevantne.

V skladu s 1b točko drugega odstavka 3. člena splošnih pogojev bi se toženec lahko razbremenil svoje odgovornosti med drugim v primeru, če bi dokazal (dokazno breme je na strani toženca), da nastanek škode ni v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo. Te domneve tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženec ni ovrgel. Pritožbeno sodišče, glede na različne navedbe toženca o vzroku za prometno nezgodo (medicinsko neizkazan apnojev sindrom, ki predstavlja motnje dihanja med spanjem, napake krmilnega sistema, do katerih je prišlo zaradi poškodovanega cestišča, kot je navedel v "Prijavi škodnega primera odgovornosti Z.T" - priloga A 6, nazadnje pa žebelj v pnevmatiki, ki ga toženec ni omenil v prej navedeni prijavi, čeprav naj bi, kot je sam izpovedal tedaj že vedel zanj), od katerih ni dokazal nobene, čeprav je dokazno breme na njegovi strani, ne morejo privesti do drugačnega zaključka kot ga je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Okoliščine, zaradi katerih toženec ni predlagal izvedenca cestnoprometne stroke na odločitev ne morejo imeti vpliva. V kolikor toženec nima ustreznih finančnih sredstev ima na voljo brezplačno pravno pomoč, ki pa je ni koristil. Sodišče prve stopnje glede na pravila o dokaznem bremenu, predvsem pa upoštevaje spreminjanje navedb o vzroku nezgode, ki nimajo prav nobene opore v izvedenih dokazih, ni imelo nobene podlage za zaključek, da je vzrok za nezgodo iskati drugje in ne v alkoholiziranosti toženca. Tudi pritožbena zavzemanja v tej zvezi tako niso uspešna.

Neutemeljene so tudi pritožbene graje, uperjene zoper odmerjeno višino toženčeve obveznosti. Tožnica je višino uveljavljane terjatve izkazala s predloženim računom Avtokleparstva A.K. s.p., ki sicer ni pooblaščeni serviser za vozila Golf, a servisiranje vozila predstavlja njegovo registrirano poslovno dejavnost s katero se redno in ne le v konkretnem primeru ukvarja in v korektnost računa katerega zato ni dvomiti, saj je življenjsko sprejemljivo, da sedem let staro vozilo lastnik odpelje na popravilo tudi k nepooblaščenemu serviserju, nadalje z zapisnikom o poškodbi vozila, iz katerega izhaja potreba po zamenjavi, popravilu in materialu, ki je za to potreben ter o vrsti in količini dela, ki se bo izvajalo v identičnem obsegu kot iz računa Avtokleparstva A.K s.p. (razlika je le v tem, da na zapisniku ni natančno opredeljena vrsta poškodovanega vetrobranskega stekla, na računu pa je navedeno barvno steklo, pri čemer toženec ni izkazal, da poškodovano steklo ni bilo barvno) ter s fotografijami poškodovanega vozila. Skladnost vseh teh dokazov, ob upoštevanju dejstva, da jim toženec vsebinsko ni natančneje oporekal tako dajejo zanesljiv zaključek o višini nastale škode in posledično tudi o obsegu toženčeve odgovornosti. Ob odsotnosti dokazov o nasprotnem in tudi odsotnosti natančnejših graj predloženih računov tako ni bilo prav nobene potrebe po ugotavljanju višine škode z izvedencem.

V zvezi s pritožbenimi izvajanji o spornem lastništvu poškodovanega osebnega vozila pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je avtomobil premična stvar, ki postane last kupca v trenutku izročitve avtomobila v njegovo posest in ne šele s prepisom pred Upravno enoto in vpisom novega lastnika v prometno dovoljenje. A tudi zmotna navedba lastništva vozila in tudi morebitno dejstvo plačila škode nelastniku, na toženčevo odgovornost nima vpliva. Nesporno je, da je tožnica iz obravnavanega škodnega dogodka izplačala uveljavljani znesek in da je toženec regresni zavezanec. Ali je tožnica škodo poplačala tretji osebi in ne dejanskemu oškodovancu, pa je stvar njenega razmerja napram oškodovancu oziroma tretji osebi in na terjatev do toženca ne vpliva.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe, podane zoper odločitev o obrestnem delu tožbenega zahtevka. Pritožnik v tej zvezi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju spregledalo odločbo Ustavnega sodišča RS U - I - 300/04 ter odločbo Up - 227/05 po kateri zakonske zamudne obresti od obveznosti, ki so nastale pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - OZ dne 01.01.2002, po navedenem datumu ne tečejo več, če so do tega dne dosegle ali celo presegle znesek glavnice in tudi po uveljavitvi OZ - A ne morejo začeti teči znova. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je tako pritožbeno sodišče omejilo tek zakonskih zamudnih obresti le do 01.01.2002. Navedeno je narekovalo delno ugoditev pritožbi in spremembo obsodilnega dela prvostopenjske odločitve v obrestnem delu (4. točka 358. člena ZPP), v presežku pa zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijanega obsodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka toženca je posledica njegovega neuspeha s pritožbo glede glavne stvari in temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, medtem ko stroški tožnice, nastali z odgovorom na pritožbo ne spadajo med stroške potrebne za pravdo v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP in jih ni mogoče naložiti v breme nasprotni stranki. Navedbe v odgovoru na pritožbo namreč niso bistveno pripomogli k sprejeti odločitvi.