Jedro

Čeprav je toženec v pritožbi uvodoma navedel, da se pritožuje zoper sodbo, pa je iz vsebine pritožbe razvidno, da izpodbija odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je sodišče pritožbo zmotno obravnavalo kot pritožbo zoper sodbo, jo je posledično nepravilno zavrglo kot prepozno.

Po 4. odst. 117.člena ZPP mora predlagatelj v primeru vložitve predloga zaradi zamude roka (v predmetni zadevi zamude roka za plačilo sodne takse), obenem z vložitvijo predloga, opraviti tudi zamujeno dejanje. To pomeni, da bi moral toženec že z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje plačati zahtevano sodno takso, ne pa da je z vložitvijo predloga zahteval ponovno vročitev plačilnega naloga.

Izrek

I. Pritožbama zoper sklepa z dne 18. 11. 2010 in 08. 12. 2010 se ugodi in se sklepa sodišča prve stopnje razveljavita.

II. Pritožbi zoper sklepa z dne 24. 08. 2010 in 20. 10. 2010 se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24. 08. 2010 štelo pritožbo tožene stranke zoper sodbo prvostopnega sodišča P 1136/2009-I z dne 22. 03. 2010 za umaknjeno. S sklepom z dne 20. 10. 2010 je zavrglo toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje, s sklepom z dne 18. 11. 2010 je zavrglo toženčevo pritožbo zoper sodbo kot prepozno, enako pa je sodišče odločilo tudi s sklepom z dne 08. 12. 2010. 2. Toženec v pritožbi zoper sklep z dne 24. 08. 2010 navaja, da je plačilni nalog prejela njegova pooblaščenka in mu ga posredovala preko elektronske pošte. V tem času toženec ni bil v Republiki Sloveniji, temveč v Bosni in Hercegovini, kjer je več kot dva meseca skrbel za bolnega očeta. Ker tam ni imel dostopa do elektronske pošte, takse ni mogel plačati. Zato sodišče prosi za ponovno vročitev plačilnega naloga. V pritožbi zoper sklep z dne 20. 10. 2010, s katerim je sodišče zavrglo toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje, navaja, da vztraja pri zahtevi za posredovanje plačilnega naloga, saj je sodišče zmotno štelo, da ima pooblaščenec, ki pride na narok za glavno obravnavo, oseben stik s svojo stranko. Slednje pritožnik ponavlja tudi v pritožbah zoper sklepa z dne 18. 11. 2010 in 08. 12. 2010. 3. Sklepi so bili posredovani tožeči stranki, ki odgovora nanje ni podala.

4. Pritožbi zoper sklepa z dne 18. 11. 2010 in 08. 12. 2010 sta utemeljeni, pritožbi zoper sklepa z dne 24. 08. 2010 in 20. 10. 2010 nista utemeljeni.

5. Pritožbo zoper sklep z dne 20. 10. 2010 je sodišče obravnavalo kot pritožbo zoper sodbo in jo kot prepozno zavrglo s sklepom z dne 18. 11. 2010. Četudi drži, da je v pritožbi toženec uvodoma navedel, da se pritožuje zoper sodbo, pa je iz vsebine pritožbe razvidno, da izpodbija odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Ker je sodišče pritožbo zmotno obravnavalo kot pritožbo zoper sodbo, jo je posledično nepravilno zavrglo kot prepozno, sklep pa je bilo zato potrebno razveljaviti (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

6. Sodišče je nadalje zmotno štelo tudi pritožbo z dne 04. 12. 2010 kot pritožbo zoper sodbo, četudi je toženec z njo izpodbijal zgoraj obravnavani sklep sodišča z dne 18. 11. 2010 o zavrženju pritožbe. Tudi to pritožbo je namreč sodišče obravnavalo le po uvodnem naslovu in ne vsebini, iz katere izhaja toženčeva zahteva po ponovni vročitvi plačilnega naloga in vzpostavitvi prejšnjega stanja. Ker torej ne gre za pritožbo zoper sodbo in je kot pritožba zoper sklep z dne 18. 11. 2010 pravočasna, je sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP razveljavilo tudi sklep z dne 08. 12. 2010. 7. V posledici razveljavitve obeh sklepov o zavrženju pritožbe, je sodišče druge stopnje vsebinsko obravnavalo tako pritožbo zoper sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje kot pritožbo zoper sklep, s katerim je štelo pritožbo zoper sodbo za umaknjeno.

8. Toženec na poziv sodišča, ki je bil vročen njegovi pooblaščenki, v pozivnem roku ni plačal sodne takse. Zato je sodišče s sklepom z dne 24. 08. 2010 štelo njegovo pritožbo za umaknjeno (tretji odstavek 105.a člena ZPP). Zoper ta sklep je toženec istočasno vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in pritožbo, ki pa je po svoji vsebini prav tako predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče je o navedenem predlogu odločalo in ga s sklepom z dne 20. 10. 2010 zavrglo (iz razlogov sklepa pa izhaja, da ga je pravzaprav zavrnilo). Odločitev, da se vrnitev v prejšnje stanje ne dovoli, je pravilna, kajti po četrtem odstavku 117. člena ZPP mora predlagatelj, v primeru vložitve predloga zaradi zamude roka (v predmetni zadevi zamude roka za plačilo sodne takse), obenem z vložitvijo predloga, opraviti tudi zamujeno dejanje. To pomeni, da bi moral toženec že z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje plačati zahtevano sodno takso, ne pa da je z vložitvijo predloga zahteval ponovno vročitev plačilnega naloga. Ker ni izpolnjena ena izmed predpostavk za vrnitev v prejšnje stanje, se sodišče v vprašanje opravičljivosti zamude roka ni spuščalo.

9. Sklep sodišča z dne 24. 08. 2010, s katerim je štelo pritožbo zoper sodbo za umaknjeno, je posledično prav tako pravilen. Toženec je namreč svoji pooblaščenki, ki je odvetnica, dal splošno pooblastilo po 95. členu ZPP, torej je imela pooblaščenka v razmerju do sodišča tudi pooblastilo v zvezi s plačilom sodne takse. V kolikor je prišlo med tožencem kot pooblastiteljem in odvetnico kot pooblaščenko do nesporazuma, je to le predmet njunega notranjega razmerja iz mandatne pogodbe (766. člen Obligacijskega zakonika).

10. Odločitev pritožbenega sodišča o potrditvi izpodbijanih sklepov z dne 24. 08. 2010 in 20. 10. 2010 temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.