Jedro

Tožniku so bili zgolj odvzeti prstni odtisi in je bil zaveden v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito, v azilni dom, v katerega je bil v Zagrebu domnevno napoten, pa ni odšel, zato ne more trditi, da njegove izkušnje kažejo na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. To, da ga uradna oseba v Zagrebu ni odpeljala v najbližji sprejemni center, ampak mu je dejala, da mora oditi, pri čemer je na dokumentu, ki ga je prejel, imel naslov, ne kaže na sistemske pomanjkljivosti, saj tožnik v azilni dom v Zagrebu sploh ni odšel. V konkretni zadevi ne gre samo zato, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali poniževalno ravnanje. Tožnik namreč kot prosilec za mednarodno zaščito na Hrvaškem sploh še ni imel stika s tistimi uradnimi osebami, ki so pristojne za vsebinsko obravnavo njegove prošnje, saj še niti ni bil nastanjen v azilnem domu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je odločila, da se predaja tožnika izvrši kakor hitro je to izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od proglasitve Republike Hrvaške, ki bo ponovno sprejela tožnika, to je od 19. 10. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v omenjeno evidenco že vnesen 11. 9. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 19. 10. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25, in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnjo se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4. Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, pri čemer podrobno povzema, kaj je na tem razgovoru povedal. Med drugim je povedal, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti. Izjavil je, da je od leta 2020 skušal 300 krat ali 400 krat priti v Slovenijo, vendar je bila vedno problem Hrvaška, saj ga je vedno prijela policija. Navedel je, da v Republiki Hrvaški ni imel nobenega stika z drugimi uradnimi osebami kot s policisti. Vedno ga je bilo strah, da ga bodo na Hrvaškem pretepli, kar se je večkrat zgodilo. V zadnjem poskusu ga je prijela hrvaška policija, ki mu je vzela prstne odtise in ko jih je vprašal, ali se ti prstni odtisi štejejo za azil, so mu to pritrdili. Od policistov je prejel nek dokument, v katerem so bile navedene informacije in naslov. Odpeljali so ga do Zagreba, kjer so mu povedali, da mora oditi.

5. Po mnenju tožene stranke tožnikove izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje v Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v tem primeru za postopek mednarodne zaščite in ne za policijski postopek. Ko je bil tožnik obravnavan s strani hrvaške policije, preden je podal prstne odtise, je več kot očitno bil obravnavan kot tujec, ki se nelegalno nahaja na ozemlju Republike Hrvaške. To, da so ga policisti grdo obravnavali, ne more predstavljati tveganja nečloveškega in poniževalnega ravnanja, ki bi mu grozilo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku. Njegovo navedbo, da naj bi 300 krat ali 400 krat poskušal priti v Republiko Slovenijo, tožena stranka šteje kot nepremišljeno, saj bi v tem primeru poskušal prečkati mejo skoraj vsak tretji dan.

6. Tožena stranka izpostavlja dejstvo, da bo tožnik vrnjen v Republiko Hrvaško tako, da ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite in za obravnavanje njegove prošnje, v kolikor bo namero za ponovno vložitev prošnje izrazil. To v konkretnem primeru pomeni, da ne bo zaveden kot ilegalni tujec in bo zato nastanjen v azilnem domu. Sklicujoč se na stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 906/2022 z dne 8. 7. 2022 tožena stranka navaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je na osebnem razgovoru jasno izjavil, da v azilnem domu ni bil nastanjen. Po končanem postopku na policijski postaji ni imel stika z uradnimi osebami, pristojnimi za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, saj po svoji volji niti ni odšel do sprejemnega centra, kjer bi imel kot vlagatelj namere za vložitev prošnje pravico do namestitve. Trditve v zvezi z neprimernim ravnanjem uradnih oseb temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da mu bodo v primeru predaje v Republiko Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice oziroma da tam obstajajo kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti s postopkom mednarodne zaščite. Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb oziroma nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Republika Hrvaška je polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo, med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško pa velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in prav tako tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

7. Tožnik v tožbi podrobneje povzema potek upravnega postopka. Povzema, kaj je povedal pri toženi stranki na osebnem razgovoru. Iz njegovih navedb izhaja, da je šlo v postopku na Hrvaškem za sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Uradna oseba-policist na Hrvaškem je smatrala, da je tožnik izrazil svojo namero za vložitev prošnje za pridobitev mednarodne zaščite z odvzemom prstnih odtisov. S tem je pridobil status prosilca za mednarodno zaščito. Ne glede na to ga je ista uradna oseba odpeljala v Zagreb in mu dejala, da mora oditi, namesto da bi ga odpeljala v najbližji sprejemni center ali azilni dom. Iz tega izhaja, da je v tem primeru izkazan obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite, zaradi česar tožnik v dublinskem postopku ne more biti vrnjen v Republiko Hrvaško, saj se to lahko ponovi. Lahko se zgodi, da ga bodo hrvaški policisti ob vrnitvi na Hrvaško ponovno poslali nazaj v Bosno in Hercegovino, saj se je to v štirih letih tožniku že večkrat zgodilo. Nadalje tožnik navaja, da je bil kršen 8. člen Direktive 2013/23/EU, ker pri svoji obravnavi ni imel tolmača za arabski jezik. Postopki, ko hrvaški policisti prosilcu odvzamejo prstne odtise, nato pa mu ustno povedo, da mora zapustiti Hrvaško ali pa mu vročijo dokument, kjer je navedeno, da mora zapustiti Hrvaško, so bili navedeni tudi že v medijih, pri čemer se tožnik sklicuje na spletno stran "...". Ta članek ne predstavlja nedovoljene tožbene novote, saj je bil tožnik v predhodnem postopku brez pooblaščenca.

8. Tožnik se ne želi vrniti na Hrvaško, ker ga je strah hrvaških policistov. V primeru vrnitve bi tožnika v resnici sprejela obmejna policista, to pa so isti policisti, ki so tožnika neštetokrat pretepavali in z njim nečloveško in poniževalno ravnali. Tožnik na osebnem razgovoru ni opisoval le dogodkov, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je še imel status tujca in ne prosilca za mednarodno zaščito, ampak je tudi veliko dogodkov, ko je prestopil mejo med Bosno in Hercegovino in Hrvaško in je takoj podal policistu ustno prošnjo za azil in so ga tudi že fotografirali, vendar so ga nato odgnali nazaj v Bosno in Hercegovino. Obstajajo utemeljene ovire v njegovem individualnem primeru glede vrnitve nazaj na Hrvaško.

9. Nadalje se tožnik sklicuje na to, da so razmere v azilnem domu Porin v Zagrebu zelo slabe in zdravje ogrožajoče. Pri tem se sklicuje na članek iz spletne strani "ambasada-rog.si". Tožena stranka se ni pozanimala o teh razmerah, čeprav bi se morala. Na Hrvaškem ni zadostnih nastanitvenih kapacitet. Tožena stranka ni podala nobenih konkretnih zagotovil, da se nečloveško in poniževalno ravnanje uradnih oseb Ministrstva za notranje zadeve Hrvaške ne bo zopet ponovilo ob morebitni vrnitvi. V nadaljevanju tožbe se tožnik sklicuje na različne članke, ki se nanašajo na ravnanje hrvaške policije do migrantov. Deportacije migrantov s strani hrvaških oblasti se samo še stopnjujejo in se bodo še bolj stopnjevale.

10. O tem, da obstajajo utemeljene domneve o sistemskih pomanjkljivostih na Hrvaškem, je mogoče sklepati tudi iz več poročil, ki jih tožeča stranka v nadaljevanju tožbe podrobno povzema in jih je razdelila v več skupin. V prvo skupino sodijo informacije o onemogočenju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov, v drugo sklop informacij o postopkih pred nacionalnimi sodišči glede nedopustnosti vračanja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško in o postopkih pred ESČP zaradi kršenja pravic prosilcev za azil, v tretjo sklop informacij o nasilju hrvaških policistov nad begunci in v četrto informacije glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo. Med drugim tožeča stranka citira tudi sodbo ESČP z dne 27. 1. 2023, ki se nanaša na izbruh požara na postaji mejne policije Bajakovo leta 2015. Vsi navedeni dokazi ne predstavljajo nedovoljene tožbene novote, saj jih tožnik ni mogel navajati na svojem osebnem razgovoru, ker ni imel pooblaščenca.

11. Tožena stranka ni podala nobenega pojasnila, da je pridobila posebno zagotovilo od Republike Hrvaške, da v konkretnem primeru sprejema tožnika do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne bi prišlo, niti ni podala dokaza, da je vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ravnanja izključena. Obstaja verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško postal tožnik žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino in posledično podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. To bi bilo v nasprotju s 3. členom EKČP in 4. členom Listine EU ter 18. členom Ustave RS. Ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz tako imenovanih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Nadalje se med drugim sklicuje tudi na sodbo Sodišča EU v zadevi Jawo, ki pravi, da obveznost prepovedi vrnitve, če bi to lahko pripeljalo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, lahko nastane ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem. Pravica do prepovedi nečloveškega ravnanja je absolutno zavarovana pravica, zato sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu ne morejo biti pogoj za to, da tožniku prepreči vrnitev na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe. Tožena stranka ni predložila nobenih informacij o tem, da so se razmere oziroma stanje na Hrvaškem bistveno spremenile. Organ mora od druge države članice zahtevati, naj mu nujno pošlje potrebne dodatne informacije glede razmer, v katerih bo zadevna oseba obravnavana v tej državi članici, česar tožena stranka ni storila. Morala bi odvrniti vsakršen pomislek o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU, da se izključi vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve. Ker tožena stranka ni preverjala relevantnih informacij v komunikaciji s hrvaškimi organi, je tudi zaradi tega treba izpodbijani akt odpraviti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

12. Hkrati s tožbo tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Če bi se to zgodilo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspel. Če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik ne bi več nahajal na območju RS, bi to pomenilo, da ne bi bil več pod jurisdikcijo naše države in ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu ta z izročitvijo Republiki Hrvaški prenehal. To pa bi zanj pomenilo kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je težko slediti tožnikovim navedbam na osebnem razgovoru, da je približno 300 krat prečkal hrvaško mejo, saj bi moral potem skoraj vsak tretji dan skušati prečkati mejo. Če bi jo tolikokrat prečkal, bi bil že zagotovo vnesen v Centralno evidenco EURODAC. Nadalje se sklicuje na več sodb Vrhovnega sodišča RS in s tem v zvezi med drugim navaja, da za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Bistvenega pomena je to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Preizkus sodišča prve stopnje ni namenjen presoji zakonitosti ravnanja policistov pri obravnavi prosilca, ampak presoji, kako bo obravnavan v nadaljnjem postopku v zvezi z obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Sistemske pomanjkljivosti so objektivno dejstvo. Azilni sistem bi moral biti obravnavan kot kritičen s strani pristojnih organov EU, ESČP ali UNHCR. Tožnika bodo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za obravnavanje njegove prošnje, če bo namero za ponovno vložitev prošnje izrazil. V postopek ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo. Iz najnovejšega poročila Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA) in zadnjega letnega poročila Agencije evropske unije za azil (v nadaljevanju EUAA) izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do azilnega postopka omogočen. Pravilnost odločitve pa potrjuje tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo v tem postopku. Tožnik je uradne osebe na Hrvaškem očitno razumel, saj je navajal, da je vprašal po namenu oddaje prstnih odtisov in je razumel odgovor, da oddaja prstnih odtisov pomeni prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na izjavo tožnika, da je v azilnem domu v Ljubljani dal dokument, ki ga je prejel na Hrvaškem, je tožena stranka to preverila v Azilnem domu na Viču in kot je razvidno iz odgovora pristojne socialne službe, tožnik nikoli ni predal registracijskega lista socialnim delavcem ali recepciji. Na podlagi navedenega tožena stranka težko verjame tudi vsem drugim navedbam tožnika oziroma se ji zdijo malo verjetne. To, da tolmač v policijskem postopku ni bil prisoten, pa ne pomeni, da bodo tožniku, če bo vrnjen v dublinskem postopku, kakorkoli kratenje njegove pravice, oziroma da ne bo imel dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Slabe osebne izkušnje tožnika v Republiki Hrvaški ne morejo pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v ureditvi azilnega postopka v tej državi. Iz zapisnika o osebnem razgovoru je tudi razvidno, da je bil tožnik odpeljan v Zagreb z registracijskim listom, za katerega je povedal, da so bile na njem neke informacije in naslov in je torej imel naslov azilnega doma, vendar se po svoji volji ni odločil za registracijo v azilnem domu, ampak je nadaljeval pot proti Sloveniji.

14. Tožena stranka izpostavlja poročilo AIDA z dne 22. 4. 2022, iz katerega izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, bistveno drugače pa ne navaja niti zadnje poročilo iz junija 2023. Pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem te osebe nimajo težav. Na letališču jih sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Nato so nameščene v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledane, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave, zato je odveč tožnikova skrb, da bi mu bile kratene kakršnekoli pravice.

15. Tožena stranka tudi zavrača tožbene očitke na temo azilnega doma na Hrvaškem, saj so nerelevantne za ta primer glede na to, da tožnik nikoli niti ni bil nastanjen v azilnem domu, ampak je po svoji volji pot nadaljeval naprej v Republiko Slovenijo. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo tam enake oziroma primerljive pravice kot prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Hrvaška je polnopravna članica EU, zaradi česar spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Dublinsko uredbo, na podlagi podatkov iz javno dostopnih virov, kot so poročila AIDA in EUAA pa tožnik nima nikakršne podlage za dvom v odgovor, pridobljen s strani Republike Hrvaške, in zato tožena stranka vztraja, da ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejemu v Republiki Hrvaški. Del spletnih člankov, ki opisuje in poroča o povečanju števila migracij, tožena stranka ne jemlje za relevantne, saj omenjeno nima zveze z dokazovanjem sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški.

16. Glede na to, da je tožnik k tožbi predložil tudi informacije o stanju na Hrvaškem s strani Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja, tudi tožena stranka prilaga k odgovoru na tožbo lastne informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško. Večina informacij, ki jih tožnik citira, se nanaša na ravnanje z ilegalnimi prebežniki, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Spletni članki in poročilo Amnesty International se dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila oziroma na tako imenovane "push-backe", ki se dogajajo na meji, ter na onemogočen dostop do azila, pri čemer gre za tujce, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Republike Hrvaške. Tisti prosilci pa, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Nadalje se tožena stranka v odgovoru na tožbo podrobneje opredeljuje do sodb sodišč nekaterih evropskih držav, ki jih tožnik citira v tožbi. Sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkretne primere, kar pa ne gre posploševati na vse primere predaj. Na to kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. Med predloženimi informacijami je tudi povzetek poročila Švicarskega sveta za begunce, iz katerega izhaja, da je dostop do psihološke obravnave v Republiki Hrvaški v praksi težaven tudi za hrvaške državljane. Vendar v konkretnem primeru ne gre za osebo, ki bi potrebovala posebno psihološko ali psihiatrično zdravstveno obravnavo, zato je ta informacija nerelevantna. Glede člankov, za katere tožnik trdi, da niso tožbena novota, ker jih tožnik ni mogel navajati na osebnem razgovoru, ker ni imel pooblaščenca, tožena stranka odgovarja, da glede na izjave tožnika predloženi članki niso niti relevantni, saj je sam izjavil, da ni bil nikjer nastanjen, torej tudi v azilnem domu ne. V zvezi s citiranimi sodbami I U 1686/2020 in I Up 23/2021 pa tožena stranka navaja, da niso relevantne za ta primer, saj ni šlo za postopek vračanja v skladu z Dublinsko uredbo, ampak se je presojalo vprašanje, ali je imel prosilec pravico ostati na območju Republike Slovenije, čemur je sodišče v sodbi ugodilo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

17. Tožnik v pripravljalni vlogi smiselno navaja podobne navedbe kot v tožbi, dodatno pa še navaja, da čeprav v azilnem domu na Hrvaškem še ni bil, bo pa v primeru vrnitve v njem nastanjen in da nobena nevladna organizacija ne nadzoruje položaja dublinskih povratnikov na Hrvaškem.

18. Sodišče je v obravnavani zadevi dne 24. 1. 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil. **K točki I izreka:**

19. Tožba ni utemeljena.

20. Pravna podlaga, na kateri je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali kje je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Republika Hrvaška je odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

21. Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

22. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU (9. točka obrazložitve sodbe I Up 216/2023). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe sodišče navaja, da sta tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve citirane sodbe). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe je sodišče navedlo, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču RS (11. točka obrazložitve citirane sodbe). Obravnavana zadeva pa je po vsebini primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi I Up 216/2023. 23. Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da iz tožnikovih navedb izhaja, da je šlo v postopku na Hrvaškem za sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tožniku so bili namreč zgolj odvzeti prstni odtisi in je bil zaveden v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito, v azilni dom, v katerega je bil v Zagrebu domnevno napoten, pa ni odšel, zato ne more trditi, da njegove izkušnje kažejo na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. To, da ga uradna oseba v Zagrebu ni odpeljala v najbližji sprejemni center, ampak mu je dejala, da mora oditi, pri čemer je na dokumentu, ki ga je prejel, imel naslov, ne kaže na sistemske pomanjkljivosti, saj tožnik v azilni dom v Zagrebu sploh ni odšel. 24. V zvezi z tožbenimi navedbami, da se lahko zgodi, da bi tožnika hrvaški organi ob vrnitvi na Hrvaško poslali nazaj v Bosno in Hercegovino, ter v zvezi z navedbo, da pri svoji obravnavi na Hrvaškem ni imel tolmača za arabski jezik, sodišče pojasnjuje, da bo tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško vrnjen v dublinskem postopku in bo imel možnost vložiti namero za priznanje mednarodne zaščite, po doslej znanih podatkih pa še nobena oseba, ki je bila vrnjena na Hrvaško v dublinskem postopku, ni bila žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino. V primeru, če bo tožnik vrnjen v dublinskem postopku, bo imel enake pravice kot v Republiki Sloveniji, torej mu bo zagotovljen tudi tolmač in mu bo omogočeno razumevanje azilnega postopka.

25. V zvezi s tožbenimi navedbami, da se tožnik ne želi vrniti na Hrvaško, ker ga je strah hrvaških policistov, ker so z njim nečloveško in poniževalno ravnali, sodišče pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako je posameznik obravnavan po tem, ko že ima status prosilca za mednarodno zaščito, tožnik pa je po tem, ko je tak status imel, odšel v Slovenijo in v azilnem domu na Hrvaškem niti ni bil nastanjen. Če pa bo vrnjen v Republiko Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe, ga ne bodo sprejeli policisti, ki so po njegovih navedbah z njim nečloveško ravnali, ampak ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve in kot izhaja iz poročil AIDA, prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem te osebe nimajo težav, zato je odveč bojazen, da bi tožniku bile kratene kakršnekoli pravice.

26. Tožnik v tožbi izpostavlja tudi slabe razmere v azilnem domu Porin, kjer naj bi bila slaba hrana, slabe sobe in ležišča. Sklicuje se na prezasedenost in umazanijo v azilnem domu. Sodišče sicer tudi samo meni, da so se razmere v EU v zadnjem obdobju spremenile v tem smislu, da je vedno več beguncev iz raznih držav, med njimi tudi prosilcev za mednarodno zaščito, kar je splošno znano dejstvo, vendar pa je to težava, s katero se soočajo tudi druge države članice EU, vključno s Slovenijo, in ne samo republika Hrvaška. Posledično temu imajo tudi druge države težave z nastanitvijo prosilcev za mednarodno zaščito in v tem pogledu po presoji sodišča Republika Hrvaška ni na slabšem od drugih držav, vključno s Slovenijo. Zaradi tega še ni mogoče trditi, da bi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško tožniku zaradi tega grozila nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. S tem v zvezi sodišče ponovno poudarja, da predstavljajo merila o tem, ali so razmere tako slabe, da prosilcu grozi tovrstna nevarnost, tisti viri, ki izhajajo iz podatkov iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, sodne odločbe odreditvene države članice ter odločbe, poročila in drugi dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

27. Tožnik v tožbi citira več različnih virov in poročil, iz katerih naj bi izhajale sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu v Republiki Hrvaški ali pa neprimeren odnos hrvaških organov do beguncev. Sodišče teh navedb ni štelo kot nedovoljene tožbene novote, saj tožnik na svojem osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca in kot prava neuka stranka tedaj ni mogel poznati teh virov, zato jih iz opravičenih razlogov ni mogel citirati že prej. Sodišče se zato tudi do teh virov, citiranih v tožbi, opredeljuje, zaradi enakopravnega obravnavanja obeh strank v postopku pa je sodišče upoštevalo tudi navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in njena citirana poročila (npr. poročila AIDA), četudi niso bila pridobljena v upravnem postopku.

28. Tožnik v tožbi v prvi skupini citiranih virov povzema informacije o onemogočanju dostopa do postopka mednarodne zaščite s strani hrvaških organov. Te informacije po presoji sodišča za ta primer niso relevantne, saj bo imel tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško povsem drugačen status od tistih oseb, ki šele pridejo v Hrvaško iz Bosne in Hercegovine ali Srbije, saj bo v primeru vrnitve na Hrvaško tja vrnjen v dublinskem postopku, v katerem pa po doslej znanih informacijah osebe niso imele težav pri dostopanju do postopka za mednarodno zaščito. Glede citiranja informacij o postopkih pred nacionalnimi sodišči posameznih evropskih držav pa sodišče pojasnjuje, da se te sodbe nanašajo na posamezne primere glede na okoliščine in posebnosti vsakega konkretnega primera in jih ni mogoče posploševati za obravnavo vseh prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Prav tako za ta primer niso relevantne informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci, saj je sodišče že pojasnilo, da je v obravnavani zadevi bistvenega pomena presoja, kako ravnajo hrvaški organi z osebami takrat, ko te že imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Glede informacij o težavah ljudi, ki potrebujejo psihološko obravnavo, pa sodišče ocenjuje, da tudi te informacije niso relevantne za obravnavani primer, saj tožnik ni navajal, da bi imel kakšne psihološke ali psihiatrične probleme. Citirana sodba ESČP z dne 27. 1. 2023 prav tako ni povezana z obravnavano zadevo. Pri tej sodbi je ESČP ugotovilo hudo kršitev pravice do življenja zaradi izbruha požara na postaji mejne policije Bajakovo leta 2015, ki je povzročil hudo poškodbo mladega Maročana in smrt treh njegovih prijateljev. Hrvaški organi niso ocenili pomanjkljivosti, ki so privedle do incidenta, jih odpravili in preprečili podobno življenjsko postopanje v prihodnosti. Kot je razvidno iz vsebine te sodne odločbe, ta ni relevantna za obravnavano zadevo, saj ESČP pri tej sodbi ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi, saj je bila premet presoje povsem drugačna zadeva.

29. V tožbi je tudi navedeno, da tožena stranka ni podala nobenega pojasnila, da je pridobila posebno zagotovilo od Republike Hrvaške, da v konkretnem primeru sprejema tožnika do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ne bo prišlo, niti ni podala dokaza, da je vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ravnanja izključena. S tem v zvezi sodišče meni, da je zagotovilo pristojnih organov Republike Hrvaške razvidno iz odgovora njenih organov z dne 19. 10. 2023, da sprejemajo odgovornost za obravnavo tožnika, saj iz tega odgovora tudi izhaja, da hrvaški organi izrecno poizvedujejo po tem, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične, kar po mnenju sodišče pomeni dodatno zagotovilo, da tožnik ne bo podvržen kakršnemukoli nečloveškemu ravnanju. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Prav tako pritrjuje tožbenim navedbam, da obstaja obveznost prepovedi vrnitve, če bi to lahko pripeljalo do kršitve pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja tako ob predaji kot med azilnim postopkom ali po njem, kot tudi pritrjuje tožbenim navedbam, da je prepoved nečloveškega ravnanja absolutno zavarovana pravica. Vendar pa v zvezi z vsem navedenim meni, da v konkretni obravnavani zadevi ne gre samo zato, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali poniževalno ravnanje. Tožnik namreč kot prosilec za mednarodno zaščito na Hrvaškem sploh še ni imel stika s tistimi uradnimi osebami, ki so pristojne za vsebinsko obravnavo njegove prošnje, saj še niti ni bil nastanjen v azilnem domu. V primeru vrnitve v Republiko Hrvaško pa bo vrnjen v dublinskem postopku in kot je bilo že pojasnjeno, je v tem primeru kakršnakoli nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru vrnitve na Hrvaško izključena.

30. V zvezi s tožbenimi navedbami o tem, da tožena stranka ni predložila nobenih informacij o tem, da so se razmere oziroma stanje na Hrvaškem bistveno spremenile, sodišče pojasnjuje, da glede na to, da tožnik niti ni bil nastanjen v azilnem domu, niti se njegova prošnja za mednarodno zaščito še ni začela obravnavati in tako ni imel še nobenih izkušenj kot prosilec za mednarodno zaščito, tožena stranka v upravnem postopku ni imela razloga, da bi dodatno pridobivala informacije o tem, kako so obravnavane osebe po tem, ko že imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Iz navedenih razlogov tudi ni bilo nobene potrebe, da bi morala tožena stranka dodatno zahtevati od hrvaških organov informacije glede razmer, v katerih bo tožnik obravnavan v tej državi. Tožnik v upravnem postopku ni predložil nobenih informacij o tem, kako so obravnavane osebe na Hrvaškem, ko imajo že status prosilca za mednarodno zaščito, zato toženi stranki ni mogoče očitati, da ni preverjala relevantnih informacij v komunikaciji s hrvaškimi organi. Ker je tožnik te informacije predložil šele v upravnem sporu in prav tako tudi tožena stranka v odgovoru na tožnikove navedbe, je sodišče navajanje teh novih dejstev in teh novih dokazov s strani obeh strank v tem upravnem sporu tudi upoštevalo in se v tej sodbi do njih opredelilo.

31. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

**K točki II izreka:**

32. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

33. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

34. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško izpostavljen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ter da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije in s tem ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, kar bi pomenilo kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS.

35. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru vrnitve na Hrvaško je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je vsebinsko gledano zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le teh pa se je sodišče že opredelilo. Sodišče pa tudi meni, da tožniku ne bo mogla biti kršena pravica do sodnega varstva ali pravnega sredstva. Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji in zato v tem primeru ne bi prišlo do kršitve pravice do učinkovitega pravnega varstva.

36. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.