Jedro

Uporaba pravno predvidenih sredstev zaradi poplačila terjatev ne more predstavljati protipravnega ravnanja niti v primeru, če se terjatve kasneje izkažejo za neutemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna zaradi poseganja v osebnostne pravice tožnika v 15 dneh plačati tožniku odškodnino v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan v 15 dneh plačati toženki stroške pravdnega postopka v višini 1.101,00 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16. dne od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik iz vseh zakonskih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre pri vseh postavkah za stroške obratovanja, ki so stroški najemnika in da zato v ravnanju toženke, ki proti tožniku vlaga predloge za izvršbo, ni protipravnosti. Tožnik je izpovedal, da redno plačuje stroške, ki jih je dolžan plačevati po najemni pogodbi kot najemnik, ni pa dolžan plačevati stroškov, katere toženka opredeljuje kot stroške toplotne črpalke oziroma stroške upravljanja, saj je navedene stroške dolžan plačevati lastnik stanovanja. M. je toženko že opozoril, da je dolžna upoštevati najemno pogodbo in da stroški, ki jih terja od tožnika, niso stroški najemnika, temveč stroški lastnika. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker se do takšne izpovedi tožnika ni opredelilo. Kljub temu, da redno plačuje vse stroške, ki jih je po določbah Stanovanjskega zakona dolžan plačevati najemnik, mu toženka nenehno pošilja neutemeljene račune, zaradi katerih mora nato sam izračunati svoje obveznosti, toženka pa nato vedno vloži predlog za izvršbo za vse obveznosti, ki mu jih je neupravičeno obračunala. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do njegove trditve, da glede postopkov, ki tečejo zoper njega, sploh ni bil obveščen, saj je toženka sodišču namenoma sporočila napačno ime. Posledično pošte ni dvignil in je zato utrpel negativne posledice. Toženka bi se morala prepričati o pravilnem imenu in naslovu, ker je kot pravna oseba v pravnem prometu dolžna ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in bi zato morala predvideti, da tožnik pošte ne bo dvignil. Toženka je v izvršilni zadevi I 06/00289 napačno poimenovala tožnika, kar za tožnika predstavlja izjemno bolečo izkušnjo in razžalitev. Izpovedal je, da si je toženka izmislila novo ime V. ter tako z izvršbo nezakonito prišla do njegovih sredstev. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedenih trditev in izpovedi tožnika, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je trdil, da toženka zoper njega neutemeljeno in iz nagajivosti vlaga predloge za izvršbo zaradi bagatelnih zneskov, saj od njega zahteva plačilo stroškov, ki jih kot najemnik ni dolžan nositi. Poleg tega protipravnost ravnanja toženke temelji na okoliščini, da je toženka izvršilnemu sodišču namenoma sporočila napačno ime, zaradi česar o izvršilnih postopkih ni bil obveščen, saj pošte ni dvignil in je zato utrpel negativne posledice. Trdil je še, da je napačno poimenovanje bilo zanj izjemno boleče in ga je razumel kot razžalitev.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženka plačilo stroškov obratovanja upravičena terjati od tožnika kot najemnika, zato vlaganje predlogov za izvršbo zaradi plačila predmetnih stroškov, ki ga tožnik odklanja, ni protipravno ravnanje. Presoja o tem, ali je stroške obratovanja dolžan plačati najemnik ali lastnik, je materialnopravne narave. Sodišče prve stopnje se zato ni bilo dolžno opredeliti do tožnikove izpovedi, v kateri je zgolj izrazil svoje mnenje o tem, ali je te stroške kot najemnik dolžan plačevati, in zato ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče še dodaja, da uporaba pravno predvidenih sredstev zaradi poplačila terjatev ne more predstavljati protipravnega ravnanja niti v primeru, če se terjatve kasneje izkažejo za neutemeljene.

Drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnika, da glede postopkov, ki tečejo zoper njega, sploh ni bil obveščen, da je toženka sodišču namenoma sporočila napačno ime, zaradi česar pošte ni dvignil in je utrpel negativne posledice. Ni se opredelilo niti do trditev, da se je zaradi napačnega poimenovanja tožnik počutil razžaljenega. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker je bila pravica do izjave kršena v fazi izdelave sodbe, med postopkom pa je bila pravdnima strankama zagotovljena, jo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP odpravilo samo brez pritožbene obravnave. Pritožbeno sodišče tako pojasnjuje, da so predpostavke odškodninske odgovornosti iz 131. člena Obligacijskega zakonika protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda. Četudi bi se trditve o protipravnem ravnanju toženke izkazale za resnične, s takšnim postopanjem toženke tožniku očitno ni mogla nastati škoda, saj bi izvršilni postopek v tem primeru tekel zoper drugo (četudi neobstoječo) osebo in ne zoper tožnika. Poleg tega tožnik kljub ugovoru toženke, naj obrazloži pravno pomembna dejstva o škodi, pavšalne navedbe o negativnih posledicah, ki naj bi jih zaradi navedenega postopanja toženke utrpel, ni specificiral in pojasnil tako, da bi jih bilo mogoče obravnavati. Kljub opozorilu sodišča prve stopnje tudi ni konkretiziral oziroma specificiral nepremoženjske škode, ki naj bi jo pretrpel zaradi razžalitve. Zaradi pomanjkanja vzročne zveze oziroma pomanjkljivih trditev o škodi tako odškodninska odgovornost toženke, ki jo zatrjuje tožnik, ni podana in tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka se po navedenem izkaže kot pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člena ZPP).