Jedro

Občina, v katere korist davčna uprava po uradni dolžnosti opravi prisilno izterjavo denarne kazni, ki je vir prihodkov te občine, v postopku prisilne izterjave ni stranka v upravnem postopku in tudi ne v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.11.2002, s katero je ta na pritožbo G.M. (v tem sporu prizadeta stranka) odpravila sklep Davčnega urada L., Izpostava L.C. z dne 2.4.2002. S tem sklepom je prvostopni organ zoper prizadeto stranko uvedel prisilno izterjavo neporavnane denarne kazni v znesku 10.000 tolarjev, ki jo je s plačilnim nalogom izreklo Občinsko redarstvo Občine I., in stroškov izterjave v znesku 1.000 tolarjev.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je bila v tem primeru prisilna izterjava denarne kazni uvedena po uradni dolžnosti na podlagi 241. člena Zakona o prekrških (ZP). Zato po njegovi presoji tožeča stranka napak šteje, da bi morala imeti položaj stranke v postopku kot predlagateljica upravne izvršbe. Ker Davčna uprava Republike Slovenije izvaja izterjavo kot nadomestni organ na podlagi izrecne zakonske določbe v javnem interesu, tožeča stranka nima upravičenja do izpodbijanja odločitve tožene stranke. Postopek prisilne izterjave teče v breme zavezanca in ne prvenstveno v korist občine oziroma njenega upravnega organa kot upnika. Zato je prvostopno sodišče menilo, da odločba tožene stranke ne posega v pravice ali neposredno na zakon oprto korist tožeče stranke in sklicujoč se na 1. odstavek 18. člena ZUS ter 4. točko 1. odstavka 34. člena ZUS, tožbo zavrglo.

Tožeča stranka vlaga zoper sklep prvostopnega sodišča pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Meni, da postopek prisilne izterjave res poteka v breme zavezanca, vendar tudi v korist upnika, kar je v tem primeru tožeča stranka. Zato bi morala biti njuna procesna položaja enakovredna. Nosilec javnega interesa, v čigar imenu se izterja izrečena kazen, je prav občina. Na odločitev o stvari tudi ne more vplivati dejstvo, da se prisilna izterjava izvaja na podlagi izrecne zakonske določbe.

Tožena stranka, prizadeta stranka G.M. in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Tudi pritožbeno sodišče meni, da dejstvo, da so sredstva, pridobljena iz denarnih kazni na podlagi plačilnega naloga občinske inšpekcije, prihodek proračuna občine, še ne pomeni, da je zato lahko občina stranka v postopku prisilne izterjave takšne denarne kazni. Po 1. odstavku 18. člena ZUS je lahko tožnik posameznik, vsaka pravna oseba, organizacija, naselje, skupina oseb in drugi, ki mislijo, da jim je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena. V obravnavanem primeru pa se v tem upravnem sporu ne odloča o nikakršni pravici ali na zakonu oprti neposredni koristi Občine I. Gre namreč za prisilno izterjavo neporavnane denarne kazni, ki jo je s plačilnim nalogom izreklo Občinsko redarstvo Občine I., in sicer na podlagi 241. člena Zakona o prekrških (ZP, Uradni list SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 87/97, 73/98 in 31/00). To izterjavo izvaja Davčna uprava Republike Slovenije po uradni dolžnosti kot nadomestni organ in torej v tem izvršilnem postopku deluje kot z zakonom pooblaščeni organ namesto organa, ki je plačilni nalog izdal, torej v tem primeru namesto Občinskega redarstva Občine I., zato niti občina niti njeni organi v tem postopku ne morejo nastopati kot tožniki.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.