Jedro

Pri institutu priposestvovanja je treba upoštevati tako časovne prvine (dolgotrajna posest) kot vrednotne prvine, ki se odražajo v zavesti in ravnanju obeh udeležencev (tako posestnika na eni kot v zemljiško knjigo vpisanega subjekta na drugi strani). Njuno ravnanje je treba presojati prav v luči temeljnih načel (skrbnost ter vestnost in poštenje).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je vrednost spornega zemljišča 1.000,00 EUR (I), da se meja med nepremičninami parc. št. 1847/2, 1847/1, 1851 in 1852, vse k. o. X, ki je v lasti predlagateljice do celote in nepremičninama parc. št. 1844/1 in 1842, obe k. o. X, ki sta v solasti prvega in druge nasprotne udeleženke za vsakega do 1/2, določi po močnejši pravici in poteka tako, kot je prikazano na skici iz elaborata geodeta z dne 5. 11. 2020, ki je sestavni del sklepa, z rdečo linijo kot nizom daljic, ki poteka od dotika podaljška daljice skozi točki L1 in L2 z urejeno mejo nepremičnine parc. št. 2987/4, k. o. X, ki je last tretje nasprotne udeleženke in predstavlja tromejo med parcelami št. 1847/2, 1844/1 in 2987/4 vse k. o. X, naprej po daljici med točkami L1 in L2, L2 in L3, L3 in L4, L4 in L5, L5 in L6, L6 in L7, L7 in L8, L8 in L9, L9 do L10, L10 do L11, L11 do L12 in od L12 do L13, od tu se nadaljuje kot podaljšek daljice od L12 in L13 skozi točko L13 do dotika z neurejenim delom meje med parcelama št. 1858, k. o. X, last predlagateljice in parc. št. 1842, k. o. X, last prvega in druge nasprotne udeleženke (II), da vsak udeleženec tega postopka nosi svoje stroške postopka, skupne stroške, ki so 2.044,70 EUR, in med katere sodijo stroški izvedenca v znesku 1.885,73 EUR in sodna taksa v znesku 150,00 EUR ter stroški zunanjega poslovanja sodišča v znesku 8,97 EUR, pa so dolžni plačati predlagateljica do 1/2, prvi nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka pa nerazdelno do 1/2, zaradi česar sta dolžna prvi nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka predlagateljici, ki je založila predujem in plačala sodno takso, povrniti 1.022,35 EUR v roku tridesetih dni od pravnomočnosti sklepa, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila, da se presežek predujma v znesku 105,30 EUR vrne predlagateljici (III).

2. Prvi nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka1 vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da sodišče prve stopnje ni ocenilo dokazov v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).2 Sodišče ni upoštevalo listinskih dokazov, ki potrjujejo, da leta 1986 ni prišlo do dogovora o spremembi posestne meje, fotografije pa dokazujejo neresničnost trditev predlagateljice in prič.

3. Sodišče je v sklepu navedlo, da je mejo določilo po kriteriju močnejše pravice, vendar se sodišče v obrazložitvi sklepa ni opredelilo do priposestvovanja oziroma močnejše pravice. Sodišče se je opredelilo le glede uživalne meje, kar pomeni, da je določilo mejo po kriteriju zadnje mirne posesti. Sodišče se je sklicevalo na 28. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ni pa se opredelilo do dobre vere in zakonitosti posesti, čeprav sta nasprotna udeleženca izpodbijala dobrovernost predlagateljice. Navajala sta, da zapisnik z dne 5. 6. 1986 in zahteva z dne 26. 4. 1986 ne dokazujeta dobrovernosti predlagateljice. Kriteriji iz 77. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) so določeni tako, da kriteriji močnejše pravice izključujejo uporabo subsidiarnega kriterija zadnje mirne posesti oziroma pravične ocene. Nasprotnima udeležencema je bila na ta način odvzeta pravica do izjave, kar predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Za ugotovitev o posestnikovi zmoti o lastništvu ni zadošča ugotovitev, da posestnik ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti zmota opravičljiva.3 Predlagateljica je močnejšo pravico utemeljevala na podlagi zapisnika o prenosu posestne meje v naravo št. 45-6/23 z dne 5. 6. 1986. Trdila je tudi, da je bila dobroverna posestnica spornega dela nepremičnin od leta 1981, vendar ni zatrjevala, na podlagi katerih dejstev je postala dobroverna posestnica že pred letom 1986. 5. Nasprotna udeleženca sta zatrjevala, da predlagateljica glede lastništva spornega sveta ni bila v opravičljivi zmoti in da ni bil sklenjen dogovor o prenosu posestne meje v naravo. V postopku z dne 5. 6. 1986 predlagateljica osebno ni sodelovala in ni podpisala sporazuma z dne 5. 6. 1986 in ni dokazala, da bi imel njen mož pooblastilo za njeno zastopanje. V postopku ni bila vložena skica ali elaborat in ni bila evidentirana nobena sprememba zemljiško katastrskega operata. Geodet G. je v zapisniku mejne obravnave z dne 28. 9. 2017 pojasnil, da postopek iz leta 1986 ne predstavlja meritve in ne gre za zemljiško katastrski postopek, na katerega bi se lahko kdor koli opiral. Predlagateljica je bila na podlagi zapisnika z dne 5. 6. 1986 lahko v pravni zmoti, ki pa ni podlaga za priposestvovanje.

6. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo ugovore nasprotnih udeležencev v zvezi zapisnikom z dne 5. 6. 1986. Sodišče je spregledalo, da je šlo pri zapisniku z dne 5. 6. 1986 za prenos posestne meje v naravo po določbah 33. člena Zakona o zemljiškem katastru, kar pomeni, da je šlo za prenos posestnih meja v naravo tako, kot so označene v zemljiškem katastru, in sicer ob uporabi izvirnih numeričnih podatkov predhodno opravljenih zemljiško katastrskih meritev, ki so toliko zanesljivi, da je možno na njihovi podlagi vzpostaviti posestno stanje v predpisani natančnosti. To pa kljub neobstoju skice k navedenemu zapisniku pomeni, da je bila lahko 5. 6. 1986 v naravo prenesena le takšna meja, kot izhaja iz podatkov zemljiškega katastra. To izhaja tudi iz zapisnika mejne obravnave z dne 21. in 28. 9. 2017. Nasprotna udeleženca sta zaradi dokazovanja dejstva, kako bi izgledal prenos posestne meje v naravi v letu 1986, predlagala angažiranje sodnega izvedenca, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo in jima odvzelo možnost obravnavanja njunih ugovorov. Z izvedbo tega dokaza bi se ugotovilo, da predlagateljica nima nobene podlage za svojo trditev, da je na podlagi tega zapisnika postala lastnica spornega sveta. Predlagateljica je na naroku pojasnila, da je na kraju samem najprej geodet F. pokazal mejo in da je potem geodet G. pokazal isto mejo kot geodet F. 7. Sodišče je tudi zmotno sledilo izpovedbi priče M. M., čeprav je bilo evidentno, da priča ne izpoveduje po resnici. Glede na to, da predlagateljica in priča, ki je njena hči, skupaj uporabljata predlagateljičino nepremičnino, v njunih izpovedbah ne bi smelo biti razhajanj. Priča je povedala, da je bil 5. 6. 1986 potek meje po liniji L1, L2, in po nadaljnjih L točkah, medtem ko je predlagateljica povedala, da je F. določil isto mejo, kot jo je pokazal G. Tudi glede objekta nasprotnih udeležencev sta bili različni izpovedbi predlagateljice in te priče. 8. Predlagateljica je trdila, na podlagi arhivskih podatkov zemljiškega katastra IDPOS46, ki sta ga v spis vložila nasprotna udeleženca, da je glede na meritev v letu 1908 meja potekala tako, kot je prikazana na skici z dne 12. 10. 2017, to pa je tako, kot v postopku zatrjujeta nasprotna udeleženca.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Neutemeljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh relevantnih dokazov. Prav nasprotno, dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na metodološkem napotku iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa navedlo odločilne razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je predlagateljica dokazala dobroverno in zakonito posest v času od leta 1986 dalje in na podlagi katere je sporni mejni prostor priposestvovala.4

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog nasprotnih udeležencev, da se postavi izvedenec geodet, s katerim sta želela dokazati, da je bila 5. 6. 1986 v naravo lahko prenesena le takšna meja, kot izhaja iz podatkov zemljiškega katastra. Gre za nerelevanten dokaz, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izjavo predlagateljice, kako sta katastrsko mejo pokazala geodeta leta 1986 in 2017. Ta izjava pa glede na ostale dokaze ni odločilna.

13. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo le izpovedb M. M. in predlagateljice, marveč tudi izpovedbe nasprotnih udeležencev in drugih prič, pri dokazni oceni pa je upoštevalo listine in fotografije. Pritožba opredeljeno tudi ne pove, katere listine in fotografije sodišče prve stopnje ni upoštevalo in v čem bi bile dejanske ugotovitve drugačne, če bi jih (pravilno) upoštevalo.

14. Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo dejstva, na podlagi katerih je ugotovilo, da je predlagateljica sporni mejni prostor priposestvovala. Pojasnilo je na kakšnem pravnem temelju je predlagateljica utemeljevala lastninsko pravna upravičenja in posledično dobro vero, s tem, da je na spornem delu oziroma prostoru vseskozi izvrševala posest od leta 1986 dalje.5 .

15. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in argumentirana, v sklepu so navedeni odločilni razlogi, ki si niso v medsebojnem nasprotju, zato ni podana kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo (77. člen SPZ).6 Protispisne so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev po kriteriju zadnje mirne posesti. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je upoštevalo kriterij močnejše pravice, posestno stanje pa je ugotavljalo iz razloga, ker gre za eno izmed predpostavk iz instituta priposestvovanja.

17. Predlagateljica in njen mož sta leta 1986 vložila zahtevo za prenos posestne meje v naravo po podatkih zemljiškega katastra. Postopek formalnopravno ni bil zaključen z ustreznim evidentiranjem meje v zemljiškem katastru, vendar izpovedbe prič in udeležencev ter listine in fotografije potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil sklenjen dogovor o poteku meje (kot jo je določilo tudi sodišče prve stopnje v sklepu), ki so ga udeleženci spoštovali in na ta način izvrševali posest od leta 1986 dalje. Tudi ograja, ki je stala oziroma del ograje, ki še stoji, mejna znamenja, potrjujejo, da so udeleženci izvrševali posest do meje, kot jo je določilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

18. Pritožba spregleda, da je bil sklenjen dogovor, da so udeleženci skupaj s pravnimi predniki več kot trideset let spoštovali dogovor in izvrševali posest v skladu z dogovorom in da vse do leta 2017 med njimi ni bilo sporov o obsegu in načinu uporabe spornega prostora. Nobenih sporov udeleženca glede obsega in načina uporabe spornega prostora nista uspela dokazati. Pavšalne pritožbene navedbe ne terjajo podrobnejšega odgovora v tem delu, zato se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge iz sklepa sodišča prve stopnje.7

19. Sodna praksa, ki jo navaja pritožba ni primerljiva s konkretnimi okoliščinami primera oziroma jo pritožba zmotno interpretira. V sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da se pri pridobitvi lastninskopravnih upravičenj na podlagi priposestvovanja presoja skrbnost, vestnost in poštenost udeležencev pravnega razmerja. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 49/2021 z dne 19. 5. 2021 pojasnilo, da je pri institutu priposestvovanja treba upoštevati tako časovne prvine (dolgotrajna posest) kot vrednotne prvine, ki se odražajo v zavesti in ravnanju obeh udeležencev (tako posestnika na eni kot v zemljiško knjigo vpisanega subjekta na drugi strani). Njuno ravnanje je treba presojati prav v luči temeljnih načel (skrbnost ter vestnost in poštenje). Presoja obeh ravnanj je pogosto tudi soodvisna in se pozitivnopravno (preprosto rečeno: silogistično) nazadnje izkristalizira preko materialnopravne presoje dobre vere. Poleg navedenega je vsebino in obseg skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega posestnika pri preverjanju pripadnosti stvari, treba na drugi strani uravnotežiti z obveznostmi in ravnanji zemljiškoknjižnega lastnika, ki posesti ne izvršuje in ne uveljavlja svojih lastninskopravnih upravičenj na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari.“

20. Prav ob tehtanju oziroma oceni teh pričakovanih ravnanj udeležencev, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je predlagateljica priposestvovala sporne dele mejnega prostora.

21. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

22. Udeleženca s pritožbo nista uspela, zato morata kriti sama svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njun predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. 1 V nadaljevanju nasprotna udeleženca.

2 Pritožba se sklicuje na sklep VSL I Cp 742/2019. 3 Pritožba se sklicuje na odločbe VS RS: II Ips 608/2005, II Ips 622/2008, II Ips 1019/2007, II Ips 357/2013 in VSL I Cp 1818/2020. 4 Podrobneje glej 11. tč., 16. tč., 19.tč., 20., in 22. tč. obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.

5 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je priposestvovanje začelo teči leta 1986, zato niso relevantne navedbe pritožbe, da je predlagateljica neutemeljeno zatrjevala, da je priposestvovanje začelo teči od leta 1981 in da naj bi bila meja, kot jo zatrjuje, urejena že leta 1908. Te nedokazane trditve pa niso vplivale na prepričljivo dokazno oceno, da je priposestvovanje začelo teči leta 1986. 6 Sodišče prve stopnje je to določbo citiralo v 7. tč. obrazložitve sklepa, zato jo pritožbeno sodišče znova ne povzema.

7 Glej 19. tč. obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.