Jedro

Tožeča stranka je od toženca uveljavljala plačilo opravljenih storitev na podlagi izstavljenih računov, kar pomeni, da gre za premoženjskopravni zahtevek, za katera so (glede na konkretno vrednost spornega predmeta) v skladu s 30. členom ZPP pristojna odločati okrajna sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi VL 200814/2010 z dne 31. 12. 2010 ohranilo v veljavi delno v prvem odstavku izreka in v celoti v tretjem odstavku izreka, tako da je toženec dolžan tožeči stranki plačati glavnico 858,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2010 dalje in sodno odmerjene izvršilne stroške 61,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je nadalje isti sklep o izvršbi delno razveljavilo v prvem odstavku izreka, in sicer za zakonske zamudne obresti od (v izreku) navedenih zneskov in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, ter tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 224,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper obsodilni del sodbe se pravočasno pritožuje toženec, ki navaja, da je sodba nejasna in protislovna, vsebuje pravopisne napake, sodišče se do zatrjevanih dejstev ni opredelilo, v delu, kjer pa se je opredelilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno. Toženec je namreč ugovarjal zgolj čiščenju odpadnih voda, sodišče pa 6. člen Odloka tolmači tako, da je tudi toženec kot lastnik greznice uporabnik, kar pa ne drži, saj 6. člen zavezuje le pravno oziroma fizično osebo, ki je lastnik objekta ali zemljišča, pri tem pa mora nastala odpadna voda ali zbrana padavinska voda odtekati v javno kanalizacijo. Toženec ni uporabnik in tudi ni dolžan plačevati teh storitev. V svojih vlogah se je skliceval tudi revizijsko poročilo Računskega sodišča, vendar se sodišče do njegovih trditev s tem v zvezi ni opredelilo, zato jih ponovno izpostavlja v pritožbi. Ponovno ugovarja pristojnost, saj konkretno razmerje bolj ustreza upravnopravnemu kot civilnopravnemu razmerju in bi bilo treba uporabiti določbe splošnega upravnega postopka. Smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti, se ne sme izpodbijati iz razloga zmotne/nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP), na kar je bil toženec opozorjen v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Pritožbeni očitki, ki grajajo dejanske ugotovitve (navedbe v tretjem odstavku II. točke pritožbe), niso upoštevni, pritožbeno sodišče pa je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani sodbi.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka tožencu izdajala račune, toženec pa je izdanim računom nasprotoval, a le glede zaračunavanja storitve odvajanja in čiščenja odpadnih voda, ker se mu ni zdelo pravično, da mora on kot lastnik greznice plačevati enake stroške v enaki višini kot uporabniki javne kanalizacije. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode na območju občine Radovljica (Deželne novice, glasilo občine Radovljica, Uradne objave, številka 63, 9. junija 2006) v prvem odstavku 40. člena določa, da odvajanje in čiščenje odpadne vode plačujejo uporabniki, katerih odpadna voda se preko javne kanalizacije odvaja do naprav za čiščenje odpadne vode ali pa se odvaža iz greznic ali malih čistilnih naprav in čisti na centralni čistilni napravi. Toženec je torej kot lastnik greznice, iz katere se odvaža odpadna voda, dolžan poravnati izdane račune tudi v spornem delu.

7. Sodišče prve stopnje se res ni posebej opredeljevalo do navedb toženca glede revizijskega poročila Računskega sodišča, a višje sodišče pojasnjuje, da se je sodišče (prve stopnje) dolžno opredeliti zgolj do pravno relevantnih dejstev in dokazov. Po presoji pritožbenega sodišča toženčevo sklicevanje na sporno revizijsko poročilo ne predstavlja pravno relevantnih dejstev, saj se toženec sklicuje na revizijsko poročilo Računskega sodišča o pravilnosti in smotrnosti podelitve koncesije za izgradnjo centralne čistilne naprave v Mariboru in izvajanje gospodarske javne službe čiščenja odpadnih voda v obdobju od odločitve za podelitev koncesije do konca leta 2005 pri Mestni občini Maribor. Računsko sodišče je torej obravnavalo področje Mestne občine Maribor in ne zadevne Občine Radovljica. V točki 7. izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo in obravnavalo pravno relevantno podlago za konkretni primer, saj se toženčeva greznica nahaja v Občini Radovljica.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je v predmetni zadevi tožeča stranka od toženca uveljavljala plačilo opravljenih storitev na podlagi izstavljenih računov, kar pomeni, da gre za premoženjskopravni zahtevek, za katera so (glede na konkretno vrednost spornega predmeta) v skladu s 30. členom ZPP pristojna odločati okrajna sodišča. Neutemeljena je torej pritožbena navedba, da gre za zadevo iz upravne pristojnosti ter da bi bilo pri odločanju potrebno uporabiti določila upravnega postopka.

9. Pritožbene navedbe toženca v drugem odstavku II. točke pritožbe, in sicer, „da se sodišče do vseh zatrjevanih dejstev ni opredelilo“, niso konkretizirane, zato jih sodišče druge stopnje ni obravnavalo.

10. Sodba sodišča prve stopnje prestane tudi preizkus pritožbenih razlogov, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločanju o pritožbi, zato sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).