Jedro

Dolžnica kot družba z omejeno odgovornostjo je pravna oseba, ki se vpisuje v sodni register in se ji kot taki sodne odločbe vročajo na naslovu, ki je vpisan v register. Če vročitev na ta način in v skladu s 133. členom ZPP ni možna, je treba tudi pri pravnih osebah nadomestno vročitev opraviti tako, da se na naslovu iz registra, kjer vročitve ni bilo mogoče opraviti, pusti obvestilo o vročitvi, nato pa še pisanje.

Skladno z načelom dobre vere in poštenja stranka, ki sama ve, na katerem naslovu nasprotna stranka - pravna oseba posluje oz. je dejansko dosegljiva, ne more predlagati vročanja po fiktivnem naslovu iz sodnega registra.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi, upnici naložilo plačilo dolžničinih stroškov postopka v višini 187,19 EUR in odločanje o ugovoru dolžnice zoper sklep o izvršbi pridržalo do pravnomočnosti odločitve o razveljavitvi klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti.

Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnica, ki opozarja, da dolžnica ne prereka same vročitve oz. njenega načina, ampak navaja zgolj, da se s sodnim pisanjem ni mogla seznaniti, ker na sedežu družbe ni imela dostopa do poštnega predalčnika, kar pa v tem primeru ni pomembno, saj sama priznava, da je bila za sprejemanje pošiljk na podlagi sklenjene pogodbe pooblaščena družba G. d.o.o. Ne držijo njene trditve, da je dostop do hišnega predalčnika imela samo upnica, saj ta v zvezi s pogodbenim razmerjem med dolžnico in družbo G. d.o.o. ni bila pooblaščena oz. upravičena zanjo opravljati ničesar v svojstvu fizične osebe. Je zakonita zastopnica G. d.o.o. in tako v pravnem prometu v zvezi z njenimi pravicami in obveznostmi nastopa izključno v njenem imenu in za njen račun. Dolžnice zato ni bila dolžna obveščati o prispelih pošiljkah, to pa ni bila niti dolžnost družbe G. d.o.o., saj je bila s pogodbo o administrativnem sedežu dogovorjena zgolj obveznost sprejemanja pošiljk. Ne drži, da dolžnica na naslovu sedeža ni poslovala in da je upnica to vedela. Dolžnica je za potrebe organiziranja svojega delovnega procesa sicer res najela še poslovni prostor na drugem naslovu, vendar to ne izključuje dejstva, da je imela operativni sedež na naslovu Cesta Z. 2, ki je bil kot sedež družbe registriran v sodnem registru. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 141. členu tudi za pravne osebe in druge subjekte vpisa v register ureja vročanje na naslovu, vpisanem v registru, pri čemer se vročitev lahko opravi tudi v primeru, ko tam ni nikogar, ki bi pisanje prejel. Drugačen način vročitve kot na naslovu, ki je vpisan v register, sploh ni možen oz. ga zakon ne dopušča. Zakon namreč temelji na izhodišču, da je dolžna skrbnost tistega, ki se vpisuje v sodni ali podoben register, da poskrbi, da bo na naslovu, ki je v registru vpisan kot sedež, omogočeno tudi sprejemanje sodnih pošiljk in da poskrbi za ustrezne prepise v sodnem registru v primeru spremembe naslova. Navedeno izhaja iz sodne prakse, npr. sklepa VSL II Ip 2351/2009 in sodbe VDSS Pdp 1546/2008, izpodbijani sklep pa ne vsebuje nikakršne obrazložitve za odmik od le-te. Ne drži, da ni ravnala v skladu z dobro vero in poštenjem, saj je sicer res vedela, da ima dolžnica tudi poslovni prostor na naslovu F. ulica 14, vendar to ne pomeni, da bi bila zato na sedežu družbe neznana oz. da tam ne bi prihajala. Na sedež družbe je namreč še vedno prihajala, med drugim ravno zato, da bi se dogovorila o možnostih in načinu plačila svojega dolga. Sicer pa niti iz njenih, niti iz dolžničinih navedb nikjer ne izhaja, da dolžnica na sedež družbe ne bi več prihajala, zato taka ugotovitev nima podlage nikjer v spisu. Zato ni mogoče kar zaključiti, da ni mogla pričakovati, da se bo vročitev opravila na registriranem naslovu. To je bil namreč tudi pravilni naslov dolžnice in ne morebiti napačni, kot zmotno ugotavlja sodišče. Na neresničnost tega, da dolžnice na sedežu družbe ni bilo in da se zato ni mogla seznaniti s sodnim pisanjem kaže tudi dejstvo, da je šele eno leto po tem, ko se je seznanila s predmetnim izvršilnim postopkom (sama navaja, da je bilo to aprila 2014), naredila spremembo sedeža družbe na sedanji naslov. Sicer pa to priznava tudi sama, ko v predlogu navaja, da je sprejemanje pošte vse do vročitve izpodbijanega sklepa potekalo na način, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo, torej tako, da je pošto zanjo sprejemala družba G. d.o.o., kar pomeni, da je bila dolžnica na sedežu družbe aktivna. Zato je tudi okoliščina, da ni imela ključev poštnega nabiralnika, brez pomena, saj ga tudi prej nikoli ni imela, pa je sprejemanje pošiljk prek G. d.o.o. vedno potekalo skladno s pogodbenim dogovorom. Do sodnega pisanja tako ni prišla kvečjemu po lastni krivdi, in sicer veliki malomarnosti, pri čemer se pri gospodarskih subjektih pričakuje višja stopnja skrbnosti, dolžnica pa ni izkazala niti običajne skrbnosti. Vročitev sporne pošiljke je bila tako gotovo pravilna, zaradi česar potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti ni mogoče razveljaviti.

Dolžnica je vložila odgovor na pritožbo, vendar pritožbeno sodišče njenih navedb ni upoštevalo in jih na tem mestu tudi ne bo povzemalo, saj v obravnavani zadevi odgovor na pritožbo ni predviden (četrti odstavek 9. člena v povezavi s petim odstavkom 6. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa vsebuje 42. člen ZIZ, ki sicer govori le o potrdilu o izvršljivosti, vendar pa se skladno s sodno prakso nanaša na in uporablja tudi za potrdilo o pravnomočnosti(1). Neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti oz. pravnomočnosti razveljavi na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom sodišče oz. organ, ki ga je izdal, če sodna odločba stranki ni bila pravilno vročena.

Pritožba pravilno opozarja, da je dolžnica kot družba z omejeno odgovornostjo pravna oseba, ki se vpisuje v sodni register in se ji kot taki sodne odločbe vročajo na naslovu, ki je vpisan v register (tretji odstavek 139. člena ZPP). Drži tudi, da če vročitev na ta način in v skladu s 133. členom ZPP ni možna, je treba tudi pri pravnih osebah uporabiti določbo tretjega odstavka 142. člena ZPP in nadomestno vročitev opraviti tako, da se na naslovu iz registra, kjer vročitve ni bilo mogoče opraviti, pusti obvestilo o vročitvi (tretji odstavek 142. člena ZPP), nato pa še pisanje (četrti odstavek 142. člena ZPP)(2). Vendar pa je pri tem, kot je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, potrebno upoštevati tudi načelo dobre vere in poštenja, ki strankam, njihovim zakonitim zastopnikom in pooblaščencem v izvršilnem postopku zapoveduje pošteno uporabo pravic pred sodiščem, slednjemu pa nalaga preprečitev vsake zlorabe pravic, ki jih imajo stranke v postopku (9. in 11. člen ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ). Skladno z navedenim načelom stranka, ki sama ve, na katerem naslovu nasprotna stranka - pravna oseba posluje oz. je dejansko dosegljiva, ne more predlagati vročanja po fiktivnem naslovu iz sodnega registra(3)(4)(5). Odločilno dejstvo, ki ga je torej treba ugotoviti v tej zadevi, je, ali je dolžnica v času vročanja sklepa o izvršbi dejansko res poslovala na naslovu, ki v sodnem registZ. 2ru ni bil vpisan kot naslov njenega sedeža oz. da na le-tem dejansko ni poslovala in ali je upnica to vedela(6).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo: a) da je dolžnica v času obravnavanega vročanja imela sklenjeno pogodbo o administrativnem poslovnem sedežu na naslovu Cesta Z. 2 z družbo G. d.o.o., katere direktorica in zakonita zastopnica je bila upnica, b) da je dolžnica na podlagi najemne pogodbe z upnico imela v najemu poslovni prostor na naslovu F. ulica 14, c) da dolžnica ni razpolagala s poštnim nabiralnikom na naslovu Cesta Z. 2, č) da je pošto za dolžnico, ki je prihajala na ta naslov, prevzemala družba G. d.o.o., d) da dolžnica ni imela dostopa do poštnega predalčnika na tem naslovu, e) da je dostop do poštnega predalčnika na tem naslovu imela le upnica (ki je tudi zakonita zastopnica družbe G. d.o.o.) in f) da je upnica vedela, da dolžnica na tem naslovu dejansko ne posluje, ker posluje v najetem poslovnem prostoru na naslovu F. ulica 14. Povzetih dejanskih ugotovitev, z izjemo tiste pod točko f), pritožba ne izpodbija, pravilnosti oz. prepričljivosti ugotovitve pod zadnje navedeno točko pa pritožba ne uspe izpodbiti. Dejstva, da je dolžnica na naslovu Cesta Z. 2 imela zgolj administrativni poslovni sedež (pogodba z družbo G. d.o.o.), da je imela v najemu poslovni prostor na drugem naslovu, da je pošto zanjo na administrativnem poslovnem sedežu prejemala druga oseba (G. d.o.o.), da s poštnim nabiralnikom na administrativnem poslovnem sedežu ni razpolagala in da je sicer pošto, kot je v odgovoru na predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti navajala sama upnica, v dogovoru s Pošto Slovenije imela preusmerjeno na naslov najetega poslovnega prostora na F. ulici 14(7), namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča kažejo na to, da dolžnica na registriranem poslovnem naslovu dejansko res ni poslovala, ampak je to počela na naslovu najetega poslovnega prostora na F. ulici 14. To smiselno izhaja tudi iz trditve upnice v sami pritožbi, da je dolžnica na naslov Cesta Z. 2 prihajala (le) zaradi dogovarjanja o možnostih in načinu poplačila svojega dolga. Upnica se v pritožbi sicer sklicuje na okoliščino, da naj bi dolžnica šele eno leto po seznanitvi s spornim sklepom o izvršbi spremenila svoj sedež v sodnem registru, kar naj bi kazalo, da je na naslovu Cesta Z. 2 dejansko ves čas poslovala, s čimer pa ne more uspeti, saj ta trditev, ne samo da ni dokazana, tudi upoštevna ni, ker upnica tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, v pritožbi pa tudi ni navedla upravičenega razloga za to (prvi odstavek 337. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ). Povzeta dejstva, zlasti to, da je bila upnica direktorica družbe G. d.o.o., da je sama dolžnici dala v najem poslovni prostor na F. ulici 14, da je vedela, da dolžnica na registriranem poslovnem naslovu nima dostopa do poštnega nabiralnika in da je vedela za preusmeritev pošte na naslov najetega poslovnega prostora, pa prav tako kažejo tudi na to, da je upnica vedela, da dolžnica kljub administrativnemu poslovnemu sedežu dejansko posluje na naslovu najetega poslovnega prostora na F. ulici 14. Okoliščina, na katero se sklicuje v pritožbi, da je v pravnem prometu nastopala izključno v imenu in za račun družbe G. d.o.o. in da je zato imela dostop do poštnega predalčnika le kot direktorica te družbe, ne pa kot fizična oseba, je nesmiselna in nikakor ne more vplivati na odločilno dejstvo, da je kot fizična oseba, ki je zoper dolžnico vložila izvršilni predlog, vedela za njen dejanski naslov in dejstvo, da na naslovu iz sodnega registra dejansko ne posluje in da je bila edina, ki je (kot nasprotna stranka v izvršilnem postopku) imela dostop do poštnega predalčnika, kjer se je vročalo sporno pisanje. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da upnica glede na navedeno ni mogla pričakovati, da bo vročitev na registriranem naslovu dolžnice slednji omogočila pravilno in pravočasno seznanitev s sklepom o izvršbi in se zato na vročanje na fiktivnem naslovu po sodnem registru ne more uspešno sklicevati(8). Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje se tako izkaže za pravilno, saj drži, da sklep o izvršbi pred pravilno izvedeno vročitvijo dolžniku ne more postati pravnomočen in posledično tudi ne izvršljiv.

Glede na neutemeljenost pritožbe in ker izpodbijani sklep nima niti pomanjkljivosti, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

Glede stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna vsaka stranka kriti svoje, in sicer upnica zato, ker s pritožbo ni uspela, dolžnica pa zato, ker odgovor na pritožbo v obravnavni zadevi, kot že pojasnjeno, ni predviden in zato stroški, ki so pri tem nastali, niso potrebni za postopek (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 15. in 38. členom ZIZ).

op. št. 1: Primerjaj VSL sklep III Cp 1219/2005 z dne 11.5.2005. op. št. 2: Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 13/2010 z dne 20.5.2010. op. št. 3: Tako tudi dr. Aleš Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 565. op. št. 4: Upnica se zato v pritožbi neuspešno sklicuje na brezpogojno in izključno uporabo določbe 139. člena ZPP, ki zapoveduje vročanje pravni osebi na naslovu njenega sedeža, navedenem v sodnem registru. Prav tako se neuspešno sklicuje na izrecno navedene primere iz sodne prakse, saj ne gre za enako dejansko stanje (v navedenih primerih ni bilo zatrjevano, da je nasprotna stranka vedela za fiktiven poslovni naslov iz sodnega registra).

op. št. 5: Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa podalo obsežne in razumljive razloge, ki jih je mogoče preizkusiti, zato upnica z nasprotnim pritožbenim očitkom in trditvijo, da sklep ne vsebuje razlogov za odstop od uveljavljene sodne prakse, ne more uspeti.

op. št. 6: Primerjaj VSL sklep I Cpg 1042/2011 z dne 15.11.2011. op. št. 7: Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da prepošiljanje sodnih pisanj v pravdnem (in na podlagi 15. člena ZIZ tudi v izvršilnem) postopku na drug naslov na podlagi naročila naslovnika pošti ni dopustno oz. ni mogoče, saj za vročanje v pravdnem oz. izvršilnem postopku veljajo posebna pravila, določena v ZPP. Zakon o poštnih storitvah namreč v drugem odstavku 42. člena določa, da mora izvajalec poštnih storitev v primerih, če poseben zakon ureja vročanje določenih poštnih pošiljk drugače, kakor je določeno v tem zakonu, tako poštno pošiljko vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Primerjaj npr. VDS sodba Pdp 71/2012 z dne 3.2.2012. op. št. 8: Pri tem je vprašanje, ali sta bili družba G. d.o.o. oz. upnica po pogodbi dolžni obvestiti dolžnico o prispeli pošiljki, nepomembno in se zato pritožbeno sodišče do obsežnih pritožbenih trditev v zvezi s tem ne bo vsebinsko opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).