Jedro

Z izvršbo ni mogoče določiti drugačnih ali drugih obveznosti, kot so določene v izvršilnem naslovu (278. člen ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega tržnega inšpektorata z dne 18.03.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep tržnega inšpektorja Tržne inšpekcije občine z dne 28.01.1994, s katerim je tožniku kot samostojnemu obrtniku naloženo: plačilo zagrožene denarne kazni s sklepom istega organa z dne 22.06.1993 v znesku 100.000,00 tolarjev v roku 15 dni po vročitvi sklepa (1. točka izreka); in da je dolžan v naknadnem roku do 10.02.1994 odstraniti iz garaž vse delovne priprave, izdelke in surovine (2. točka izreka); če do navedenega roka ne bo opravil naloženega dejanja iz 2. točke, bo tržni inšpektor sam obrtniku zapečatil prostor - delavnico, v kateri opravlja dejavnost brez dovoljenja (3. točka izreka) in da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da ni utemeljena pritožba, v kateri se tožnik smiselno pritožuje zaradi kršitve zakona, ko navaja, da je že leta 1992 vložil zahtevo za izdajo dovoljenja za razširitev obrtne dejavnosti (za izdelavo peči in bojlerjev za centralno ogrevanje) in ga zaradi birokratskih zapletov ni dobil, ter da prvostopni organ ne ukrepa tako hitro po predpisih proti drugim in prosi le to, da se mu dovoli opravljati delo zaradi preživljanja družine. Ugotavlja, da je bila tožniku s sklepom prvostopnega organa z dne 22.06.1993 zagrožena denarna kazen v znesku 100.000,00 SIT, če do 15.07.1993 ne bo odstranil iz garaže - delavnice v njegovi stanovanjski hiši - vseh priprav, izdelkov in surovin ter da je bilo ob ponovnem kontrolnem pregledu dne 24.12.1993 ugotovljeno, da tega še ni storil. V času ogleda so se nahajali v garaži: večji bojler, ki je že bil pocinkan; bojler, ki je bil pobarvan z osnovno barvo ter že dokončana peč za centralno kurjavo. Ker je tožnik kljub prepovedi opravljanja dejavnosti in zagroženi denarni kazni nadaljeval z opravljanjem prepovedane dejavnosti, tožena stranka meni, da je prvostopni organ pravilno ravnal na podlagi 2. odstavka 286. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo). Tožnik je imel dovolj časa za pridobitev zahtevanega dovoljenja za opravljanje dejavnosti, vendar očtno nima tega namena, kar je razvidno iz njegove pasivnosti pri tem, da bi pospešil celotno zadevo v zvezi s pridobitvijo dovoljenja; poleg tega pa sam navaja, da bo še nadalje opravljal dejavnost, za katero nima dovoljenja. Na podlagi navedenega je tožena stranka zaključila, da tožnik nima namena izpolniti svoje obveznosti le na podlagi posredne prisilitve z izrekom denarne kazni. Ker 2. odstavek 280. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa, da je v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje, so pritožbene navedbe pravno neupoštevane, saj se ne nanašajo na samo izvršbo.

V tožbi tožnik navaja, da je tožena stranka sprejela nepravilen sklep o dejanskem stanju, oziroma da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Prvostopni organ ni upošteval, da je tožnik v času odločitve že imel status samostojnega obrtnika in obrtno dovoljenje ter da je zaradi sprememb na tržišču svojo obrt iz ekonomskih razlogov samo prilagodil tako, da je začel opravljati tista dela v okviru svoje obrti, po katerih je bilo večje povpraševanje. Dejansko je pričel z izdelovanjem peči za centralno kurjavo in bojlerjev. Istočasno je vložil vse napore v to, da bi po urbanističnih predpisih legaliziral prizidek k stanovanjskemu objektu in v tem prizidku nadaljeval z opravljanjem dejavnosti. Prav tako je v obstoječih obrtnih delavnicah možna funkcionalna dopolnitev obstoječih dejavnosti. Pavšalna je ocena tožene stranke, ki očita tožniku pasivnost pri pridobitvi zahtevanega dovoljenja. Tožnik je pripravljen vse narediti za zaščito pred hrupom delavnice. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov kot jih navaja tožnik. V obravnavani zadevi gre za nadaljevanje prisilne izvršitve pravnomočne in izvršljive odločbe tržnega inšpektorja z dne 17.02.1992, s katero se tožniku prepoveduje opravljanje obrtne dejavnosti "izdelava kotlov za centralno kurjavo in bojlerjev" (iz obrazložitve te odločbe izhaja, da ima tožnik le obrtno dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti iz stroke "popravilo kotlov za centralno kurjavo in bojlerjev"). Tožnik bi torej po izvršilnem naslovu moral opustiti opravljanje obrtne dejavnosti izdelovanja kotlov za centralno kurjavo in bojlerjev. K opustitvi opravljanja te dejavnosti tržni inšpektor tožnika lahko prisili z denarnimi kaznimi kot načinom izvršbe s prisilitvijo po določbah 1. odstavka 278. člena in 286. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Toda tožniku je poleg plačila že zagrožene denarne kazni določil še drugačno obveznost kot je določena v navedeni odločbi, ki se izvršuje, saj mu je določil, da je dolžan "odstraniti iz garaže - delavnice, kjer opravlja obrtno dejavnost brez obrtnega dovoljenja, vse delovne priprave, izdelke in surovine". Z izvršbo pa ni mogoče določiti drugačnih ali drugih obveznosti, kot so določene v izvršilnem naslovu (278. člen ZUP). Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da je tožnik nadaljeval s prepovedano dejavnostjo ter da je po 2. odstavku 280. člena ZUP dovoljena le pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo in da z njo ni mogoče izpodbijati odločbe, ki se izvršuje, toda preje opisanega neskladja med to odločbo (izvršilnim naslovom) in izvršilnim sklepom prvostopnega organa ni presodila in nepravilnosti ni odpravila (242. člen ZUP). Zato je izpodbijana odločba nezakonita. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije.