Jedro

Iz upravnega spisa ne izhaja, da je bil tožnik seznanjen s poizvedbami, kakor tudi ne izhaja, da so mu bile poizvedbe vročene, čeprav so bile v postopku uporabljene in se na njih upravni organ sklicuje. S tem je bila tožniku kršena pravica do izjave in storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Spoštovanje pravice do izjave zahteva, da je stranka seznanjena s celotnim dokaznim gradivom.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4210-5678/2018-6 (09-142-23) z dne 23. 10. 2019 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) odločila, da se tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) kot davčnemu zavezancu za leto 2016 v ponovnem postopku odmeri dohodnina v znesku 10.886,02 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupnem znesku 7.186,51 EUR znaša 3.679,51 EUR (1. točka izreka). Po tej odločbi mora davčni zavezanec plačati 3.679,51 EUR v roku 30 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka). Po poteku roka za plačilo zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe (3. točka izreka). O stroških postopka bo izdan poseben sklep (4. točka izreka) ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila z odločbo FURS, št. DT 09 21-01983-1 z dne 12. 7. 2018 odmerjena dohodnina za leto 2016 v višini 11.865,16 EUR. Zoper navedeno odločbo je tožnik po pooblaščencu pravočasno vložil pritožbo, v kateri je navedel, da ni bila upoštevana posebna olajšava za vzdrževanega družinskega člana, hčerko A. A. ter da pri odmeri ni bilo upoštevano, da je zaposlen v bolnišnici ... in je javni uslužbenec ter da opravlja storitve za državo Avstrijo. Ministrstvo za finance je pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovljenem postopku prvostopenjski organ ugotovil osnovo za odmero dohodnine, in sicer z oznako 1101-plače, nadomestilo plače in povračila stroškov v zvezi z delom, dohodek v višini 54.568,08 EUR, prispevke v višini 9.506,64 EUR in stroške v višini 2.737,60 EUR ter mu priznal olajšave v skupnem znesku 5.739,62 EUR. Prvostopenjski organ je navedel, da je v skladu z določbo 5. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2) zavezanec, ki je rezident Republike Slovenije, zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki jih je prejel v tem letu in ki so zapadli pod obdavčitev z dohodnino, to je tako dohodkov iz virov v Sloveniji kot tudi dohodkov iz virov izven Slovenije. Obrazložil še je, da se v primeru uporabe točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (v nadaljevanju: Konvencija), kadar gre za razliko med slovensko in angleško verzijo besedila, uporabi angleška verzija, ki ne vsebuje dodatnega besedila „pri opravljanju državnih funkcij“, pri čemer je treba upoštevati komentar Vzorčne davčne konvencije OECD 2017, iz katerega izhaja, da namen izključitve besedila „pri opravljanju državnih funkcij“ ni bil v razširitvi obsega 19. člena Konvencije. Neupoštevanje dodatnega besedila „pri opravljanju državnih funkcij“ pri prvem odstavku 19. člena Konvencije v slovenskem jeziku torej nima neposrednega vpliva na razlago vsebine tega odstavka.

3. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da je davčni zavezanec že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe predložil plačilno listo (Gehaltsnachweis) ter davčni organ opozoril, da dela v javnem sektorju države Avstrije ter da pripada sindikatu javnih uslužbencev Avstrije. Ob vložitvi pritožbe je predložil še kopijo pogodbe o zaposlitvi. Pri pregledu dokumentacije je bilo ugotovljeno, da čeprav ima plačilna lista v glavi navedeno „Das Land Steiermark“ oziroma Dežela Štajerska, iz nje obenem izhaja, da je mesto opravljanja dela LKH ... (bolnišnica) ter da iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je sklenjena med zavezancem in A., m. b. H. Zavezanec tako ni dokazal, da bi plačo dobil za storitve, ki bi jih opravil za državo pogodbenico, njeno politično enoto ali lokalno oblast in da bi to plačo dobil izplačano s strani države pogodbenice, njene politične enote ali lokalne oblasti pri opravljanju državnih funkcij. Iz predloženih dokazil namreč izhaja, da je delo opravljal pri pravni osebi javnega prava LKH ..., za katero je FURS glede njenega statusa s strani avstrijskega davčnega organa prejel odgovor, da je navedena pravna oseba v lasti Dežele Štajerske in ne države Avstrije ter da ne opravlja državne oziroma vladne funkcije temveč funkcije zvezne dežele. Prav tako pravna oseba LKH ... v Konvenciji ni določena kot oseba javnega prava za katero bi veljalo, da se njena izplačila obravnavajo po določbi prvega a) odstavka 19. člena Konvencije. Glede na navedeno pogoji iz 19. člena Konvencije v konkretnem primeru niso izpolnjeni, zato se pri obravnavi zavezančevega dohodka iz delovnega razmerja v Avstriji uporabi 15. člen Konvencije. V skladu s prvim odstavkom 15. člena Konvencije se dohodek iz zaposlitve posameznega rezidenta obdavči v tisti državi pogodbenici, kjer se zaposlitev dejansko izvaja. Ker je v takšnih primerih pravica do obdavčitve istega dohodka dana obema državama, to je državi vira in državi rezidenstva, se v državi rezidenstva prejemnika dohodka v izogib dvojni obdavčitvi upošteva ustrezna metoda odprave dvojne obdavčitve, ki je določena v 24. členu Konvencije.

4. V izpodbijani odločbi je FURS upoštevala tudi povračilo stroškov prehrane med delom za vsak dan, ko je delavec na delu vsaj 4 ure in se ne všteva v davčno osnovo, v višini 6,12 EUR. Glede na to, da je bil zavezanec v letu 2016 na delovnem mestu v tujini prisoten 215 dni, se mu iz naslova povračila stroškov prehrane prizna 1.379,64 EUR. Glede povračila stroškov prevoza se tožniku pri odmeri dohodnine prizna zmanjšanje davčne osnove iz naslova stroškov prevoza na delo in iz dela v višini 2.322,00 EUR. V skladu s prvim odstavkom 14. člena ZDoh-2 je organ tožniku priznal zmanjšanje letne davčne osnove, ki znaša za prvega vzdrževanega otroka 2.436,92 EUR letno. Tako je bila letna davčna osnova za zavezanca ugotovljena v skladu s 109. členom ZDoh-2 in zmanjšana za olajšave znaša 35.620,42 EUR. Od tega zneska je bila zavezancu odmerjena dohodnina po stopnji 30,50503 %, kar znaša 10.866,02 EUR. Od tega se odšteje med letom plačan davek v tujini v višini 7.186,51 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine znaša 3.679,51 EUR in jo mora zavezanec doplačati skladno z določbo četrtega odstavka 123. člena ZDoh-2. 5. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo iz razloga, ker davčni organ ni upošteval določbe prvega a) odstavka 19. člena Konvencije, ki pa jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: ministrstvo, tudi drugostopenjski organ) kot neutemeljeno zavrnilo. Ministrstvo ugotavlja, da je prvostopenjski organ zaradi razhajanja pri določbi prvega a) odstavka 19. člena Konvencije v slovenskem in angleškem besedilu Konvencije upošteval angleško besedilo, ki besedila „pri opravljanju državnih funkcij“ ne vsebuje. Pri tem je izhajal Vzorčnega davčnega sporazuma OECD in zaključil, da neupoštevanje dodatnega izraza „pri opravljanju državnih funkcij“ iz prvega odstavka 19. člena Konvencije nima neposrednega vpliva na razlago vsebine tega odstavka. Po določbi prvega a) odstavka 19. člena Konvencije se nadomestilo obdavči samo v državi Avstriji, kadar posameznik (fizična oseba) prejme nadomestilo (razen pokojnine), to nadomestilo prejme za storitve, ki jih opravi za državo pogodbenico, njeno politično enoto ali lokalno oblast in to nadomestilo plača (neposredno) ta država pogodbenica, njena politična enota ali lokalna oblast. Med izplačevalci dohodka so torej zajete teritorialne osebe javnega prava, ne pa tudi specializirane osebe javnega prava (javni zavodi, javni skladi, javne agencije). V primerih, ko nadomestila torej ne izplača teritorialna oseba javnega prava (država pogodbenica, njena politična enota ali njeni organi lokalne uprave) iz javnih proračunskih sredstev, temveč ga posamezniku izplača specializirana oseba javnega prava oziroma nosilec javnega pooblastila, tudi če prejema javna sredstva za ta namen in je pod državnim nadzorom, za storitve ki jih opravi za to osebo oziroma nosilca ali ga posamezniku izplača oseba, organizirana po zasebnem pravu, predmetne določbe ni mogoče uporabiti, razen če gre za izjemo po tretjem odstavku 19. člena Konvencije. V obravnavanem primeru je bila pritožnikova delodajalka v letu 2016 Dežela Štajerska (Land Steiermark), pogodbo o zaposlitvi pa je sklenil s A., m. b. H., ki predstavlja Združenje bolnišnic, delo pa je opravljal pri deželni bolnišnici LKH ... Iz navedenega izhaja, da je pritožnik javni uslužbenec, ki je delo opravljal za deželno bolnišnico, ki je v lasti Dežele Štajerske. Nadalje iz navedenega izhaja, da je pritožnik dohodek prejel za delo, ki ga je opravil za deželno bolnišnico, torej za javni zavod. Ker tovrstni subjekti niso posebej navedeni med izplačevalci dohodka po prvem a) odstavku 19. člena Konvencije, deželna bolnišnica LKH ... pa tudi ni vključena v 3. člen Konvencije kot oseba javnega prava, za katero bi veljalo, da se njena izplačila obravnavajo po določbi prvega a) odstavka 19. člena Konvencije. Ker je pritožnik kot slovenski rezident opravljal delo v letu 2016 v Avstriji, imata po 15. členu Konvencije pravico do obdavčitve dohodka tako Avstrija kot država vira kot Slovenija kot država rezidentstva. Po pojasnjenem je bil dohodek pravilno vključen v osnovo za odmero dohodnine, v Avstriji plačani davek pa je bil v izogib dvojni obdavčitvi skladno s 24. členom Konvencije upoštevan kot odbitek. Ministrstvo še dodaja, da je obravnava predmetnega dohodka skladna s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1519/2018 z dne 18. 12. 2018 na katero se sklicuje pritožnik. Iz navedene sodbe poleg ugotovitve, da je treba zaradi razhajanj med angleškim in slovenskim besedilom prvega a) odstavka 19. člena Konvencije potrebno uporabiti angleško besedilo, izhaja še stališče, da je potrebno pri presoji, ali se prejeti dohodki obravnavajo po prvem a) odstavku 19. člena Konvencije, treba upoštevati, da se določila navedenega člena nanašajo na delo v državnih službah oziroma na državne uslužbence, pri čemer se ne upoštevajo zgolj plačila države, kot je bilo odločeno v izpodbijani odločbi, temveč tudi plačila njenih upravnih enot oziroma lokalnih oblasti, ob tem da odpade pogoj, da velja le za nadomestila za storitve pri opravljanju državnih funkcij, saj tega angleška verzija besedila Konvencije ne vsebuje.

6. Tožnik se z odločitvijo upravnih organov ne strinja, zato pred naslovnim sodiščem vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da sta tako prvostopenjski kot tudi drugostopenjski organ kot pravno podlago sicer navedla angleško različico Konvencije, vendar sta jo napačno uporabila, prav tako pa nista upoštevala sodne prakse Upravnega sodišča, pri čemer se sklicuje na sodbo, opr. št. I U 1519/2018 z dne 18. 12. 2018. Nesprejemljivo je, da se davčni organ sklicuje na priporočila OECD, za presojo v konkretni zadevi je treba uporabiti izključno bilateralno Konvencijo med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo ter jo presojati po vsebini in namenu. Navaja še, da je davčni organ pravilno ugotovil, da je tožnik javni uslužbenec, njegov delodajalec pa javni zavod, vendar je v nasprotju z napotili Upravnega sodišča samovoljno zožil 19. člen Konvencije na način, da je osebe javnega prava razmejil na teritorialne in specializirane (npr. javni zavodi kot v obravnavanem primeru) in zatem samovoljno, brez kakršnekoli pravne razlage zaključil, da so izvzete specializirane osebe javnega prava. Dodatno še navaja, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem „Land Steiermark“ oziroma Dežela Štajerska, ki je po stališču sodišča javnopravna teritorialna skupnost, je član Sindikata javnih delavcev, prejema plačilo na podlagi klasifikacije javnega uslužbenca S II ter da A., m. b. H. ne opravlja pridobitne dejavnosti javnopravne teritorialne skupnosti v smislu četrtega odstavka 19. člena Konvencije, vse od 1. 1. 1985 pa je v 100 % lastništvu dežele oziroma države.

7. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari v skladu s 65. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tako, da ugotovi, da se tožnik uvršča v 19. člen Konvencije, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) v ponovni postopek. Zahteva tudi plačilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi med strankama je sporno ali se pri odmeri dohodnine tožnika uporabi točka a) prvega odstavka 19. člena Konvencije, ni pa sporno, da je bil tožnik v letu 2016 rezident Slovenije.

11. Tožeča stranka se sklicuje na angleško verzijo točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije, ki v prevodu iz angleške različice besedila v slovenski jezik glasi: „Nadomestila, razen pokojnin, ki jih izplača država pogodbenica, politična enota ali njeni organi lokalne uprave posamezniku za storitve, ki jih opravi za to državo pogodbenico, politično enoto ali njen organ lokalne uprave, se obdavčijo samo v tej državi.“1 Slovensko besedilo navedene določbe Konvencije pa glasi: „Nadomestila, razen pokojnin, ki jih izplača država pogodbenica, politična enota ali njeni organi lokalne uprave posamezniku za storitve, ki jih opravi za to državo pogodbenico, politično enoto ali njen organ lokalne uprave, pri opravljanju državnih funkcij, se obdavčijo samo v tej državi.“ V slovenski različici je torej dodan pristavek „pri opravljanju državnih funkcij“, medtem ko angleška različica besedila pogoja, da bi morala biti nadomestila izplačana pri opravljanju državnih funkcij, ne vsebuje.

12. V tretjem odstavku 30. člena Konvencije je določeno, da je Konvencija sestavljena v slovenskem, nemškem in angleškem jeziku, pri čemer so vsa tri besedila enako verodostojna, v primeru razhajanj med besedili pa je merodajno angleško besedilo. Glede na angleško verzijo besedila točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije je za presojo, ali se prejeti dohodki obravnavajo po prvem odstavku 19. člena Konvencije, bistveno, da se ta določba sicer nanaša na delo v državnih službah oziroma na državne uslužbence, vendar pa nikakor ne velja samo za plačila države, temveč tudi za plačila njenih upravnih enot oziroma lokalnih oblasti (tudi zveznih držav, regij, ...) ter ni nujno, da velja le za nadomestila za storitve pri opravljanju državnih funkcij. Navedena določba velja za vsa plačila za delo in podobna nadomestila, ki jih država pogodbenica ali javnopravna teritorialna skupnost plača fizični osebi za storitve (javna služba), ki jih ta zanjo opravi. Pri tem pa ne gre le za plače tistih javnih uslužbencev, ki imajo status državnih uradnikov, temveč tudi za plače pogodbenih uslužbencev. Sodišče pojasnjuje, da delodajalce, ki se v Avstriji štejejo za državo, politično enoto, lokalno oblast ali organ lokalne uprave, določa avstrijska nacionalna zakonodaja, od tovrstne opredelitve pa je odvisna pravica do obdavčitve dohodka iz zaposlitve glede na določbe Konvencije. Slednje pa mora upoštevati tudi finančni organ pri odmeri akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve. Načelo državne blagajne iz prvega odstavka 19. člena Konvencije v Avstriji v osnovi velja za vse prejemke, ki se jih plačuje zveznim, deželnim ali občinskim uslužbencem, pod nadaljnjo predpostavko, da ti uslužbenci ne delajo v pridobitnem gospodarskem področju delovanja teh javnopravnih subjektov.2 K temu sodišče še dodaja, da priporočila OECD (že po imenu sodeč) niso pravno zavezujoča in jih kot takih sodišče ni dolžno upoštevati, prav tako pa za samo razlago določbe po oceni sodišča niso odločilna.

13. Sodišče nadalje pojasnjuje, da je že v več zadevah3 zavzelo enako stališče glede uporabe angleške različice in razlage besedila točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije, tudi v primeru, ko je kot delodajalec nastopala Zvezna dežela Štajerska (Das Land Steiermark, Amt der Steiermärkischen Landesregierung), kar je tudi delodajalec tožnika, kot je razvidno iz plačilne liste, ki jo je tožnik priložil napovedi za odmero dohodnine za leto 2016 ter iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik priložil pritožbi zoper odločbo FURS, št. DT 09 21-01983-1 z dne 12. 7. 2018. 14. Po obrazloženem je stališče toženke, da neupoštevanje dodatnega besedila „pri opravljanju državnih funkcij“ iz točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije v slovenski verziji nima neposrednega vpliva na razlago vsebine tega odstavka, materialnopravno napačno. Prav tako sodišče glede uporabe materialnega prava ugotavlja, da upravna organa nedosledno uporabljata pojem „pri opravljanju državnih funkcij“, ki ga angleška različica Konvencije ne vsebuje, to pa pomeni, da se organ nanj ne sme sklicevati, medtem ko iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da zavezanec ni dokazal, da bi plačo dobil za storitve, ki bi jih opravil za državo pogodbenico, njeno politično enoto ali lokalno oblast in da bi to plačo dobil izplačano s strani države pogodbenice, njene politične enote ali lokalne oblasti pri opravljanju državnih funkcij.

15. Iz upravnega spisa izhaja, da je upravni organ že septembra 2014 opravil poizvedbe o statusu bolnišnice, v kateri dela tožnik. Tožniku je bila dohodnina za leto 2016 odmerjena na podlagi vložene davčne napovedi z odločbo, št. DT 09 21-01983-1 z dne 12. 7. 2018, zoper katero se je tožnik pritožil zaradi neupoštevanja posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana in ker pri odmeri ni bilo upoštevano, da je javni uslužbenec in opravlja storitve za državo Avstrijo. Drugostopenjski organ je pritožbi ugodil in zadevo vrnil v ponovni postopek organu prve stopnje z napotilom, da dopolni dejansko stanje glede uveljavljanja oprostitve plačila davka po prvem a) odstavku 19. člena Konvencije in odloči o upravičenosti do posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana. Prvostopenjski organ je nato dne 23. 10. 2019 izdal izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu, v kateri je zapisal, da „neupoštevanje dodatnega izraza pri opravljanju državnih funkcij iz prvega odstavka 19. člena Konvencije v slovenskem jeziku nima neposrednega vpliva na razlago vsebine tega odstavka“ in zaključil, da pogoji za njegovo uporabo niso izpolnjeni. Tožnik se je ponovno pritožil, pritožbo pa je drugostopenjski organ kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi se je skliceval na poizvedbe prvostopenjskega organa opravljene pri avstrijskem davčnem organu in v katerih ta navaja, da je bolnišnica (v kateri dela tožnik) v lasti Dežele Štajerske in ne države Avstrije ter da ne opravlja državne oziroma vladne funkcije, temveč funkcijo zvezne dežele.

16. Sodišče ugotavlja, da so poizvedbe, kot jih imenujeta upravna organa, izmenjevanje elektronske pošte med (verjetno) zaposleno delavko toženke in naslovnikom - Tax Investigation Service and Central Liaison Office for International Cooperation (C.L.O.). Dopisovanje je v angleškem jeziku, brez prevoda. Razvidno je, da upravni spis vsebuje samo del elektronske pošte in da je originalen dokument shranjen v dokumentarnem gradivu, št. DT 4217-5620/2014. Iz upravnega spisa pa ne izhaja, da je bil tožnik seznanjen s poizvedbami, kakor tudi ne izhaja, da so mu bile poizvedbe vročene, čeprav so bile v postopku uporabljene in se na njih upravni organ sklicuje. S tem je bila tožniku kršena pravica do izjave in storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Spoštovanje pravice do izjave zahteva, da je stranka seznanjena s celotnim dokaznim gradivom. Sodišče ugotavlja, da toženka o svojih poizvedbah ni obvestila tožnika, ki tako ni imel možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe v skladu z določilom 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.4

17. Na podlagi podatkov upravnega spisa sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnik pritožbi zoper izpodbijano odločbo priložil pogodbo o zaposlitvi – Dienstvertrag z dne 30. 6. 1997, kjer je kot delodajalec navedena prav Zvezna dežela Štajerska – Land Steiermark in plačilno listo – Gehaltsnachweis, iz katere izhaja, da je njegov delodajalec Zvezna dežela Štajerska – Das Land Steiermark, Amt der Steiermärkischen Landesregierung ter kopijo izkaznice Sindikata javnih uslužbencev in izpis, katere zdravstvene ustanove spadajo pod A., m. b. H – KAGes, prav tako je predlagal svoje zaslišanje. Z navedenim je želel tožnik dokazati svoje trditve, da dela za zvezno deželo Republike Avstrije pri deželni bolnišnici LKH ... Sodišče ugotavlja, da je pritožbeni organ neutemeljeno zavrnil predlagano zaslišanje stranke, do predloženih dokazov (kopije izkaznice Sindikata javnih uslužbencev in izpisa, katere zdravstvene ustanove spadajo pod A., m. b. H – KAGes) pa se ni opredelil, s tem je ponovno storil bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti.

18. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče v skladu s 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopnemu organu, v katerem bo moral le-ta odpraviti kršitev pravil upravnega postopka ter ob upoštevanju materialnopravnega stališča sodišča v tem upravnem sporu (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o odmeri dohodnine tožniku.

19. Zaradi kršitev pravil postopka, ki jih mora odpraviti upravni organ, sodišče samo ni moglo odločiti o stvari (analogna uporaba prvega odstavka 65. člena ZUS-1). Sodišče je na podlagi 1. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa tudi ni sodelovala stranka z nasprotnim interesom Prav tako med strankama ni bilo sporno relevantno dejansko stanje, temveč razlaga materialnopravne določbe točke a) prvega odstavka 19. člena Konvencije. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pa zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)5. 20. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka, ki jo je v postopku upravnega spora zastopal odvetnik kot pooblaščenec, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče ob upoštevanju 22% DDV (odvetnik je namreč zavezanec za plačilo DDV), kar znaša skupno 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženi stranki.

21. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

22. Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

1 Angleška različica točke a) prvega odstavka Konvencije glasi: „Remuneration, other than a pension, paid by a Contracting State or a political subdivision or a local authority thereof to an individual in respect of services rendered to that State or subdivision or authority shall be taxable only in that State.” 2 Tako npr. UPRS sodbe: II U 558/2019-12 z dne 21. 9. 2022, II U 559/2019-11 z dne 1. 6. 2022, II U 331/2019-14 z dne 16. 3. 2022 in I U 1519/2018-19 z dne 18. 12. 2018 . 3 Primerjaj UPRS sodbe I U 1519/2018 z dne 18. 12. 2018, II U 331/2019 z dne 16. 3. 2022, II U 364/2019 z dne 23. 2. 2022 in II U 559/2019 z dne 1. 6. 2022. 4 Tako tudi UPRS sodba I U 820/2022-6 z dne 6. 7. 2022. 5 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.