Jedro

Ker je tožeča stranka še po prejemu odločbe o ustavitvi gradnje z deli nadaljevala, je zakonita odločba tožene stranke o odstranitvi objekta. Obseg nadaljevanih del za tako odločitev ni bistven.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Urbanistične inšpekcije z dne 27.10.1992, s katero je prvostopni organ odredil, da mora tožeča stranka v roku 5 dni po prejemu odločbe odstraniti prizidek, zgrajen v tlorisu 6,20 x 24,50 m k stanovanjskemu objektu na zemljišču s parc. št. 1417/10, z namenom trgovinsko-gostinskega lokala ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Pod točko 2. izreka pa je bilo še določeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa.

V tožbi tožnik navaja, da je odločba tožene stranke nesprejemljiva in v nasprotju z zakonom. Urbanistična inšpekcija je namreč v zvezi z istim objektom izdala dne 9.7.1992 odločbo o ustavitvi del z napotitvijo tožnika, da zaprosi v danem roku za izdajo ustreznega dovoljenja za gradnjo objekta. Postopek je tožnik tudi sprožil, in to celo dva, ki pa še nista zaključena. Vsekakor pa tožena stranka nezakonito razlaga 3. odstavek 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Investitor je po izdaji odločbe ustavitvi del sicer res storil nekaj minimalnih posegov zaradi zavarovanja obstoječega pred razpadom in pred vremenskimi neprilikami, to pa še ni razlog, da je inšpekcija izdala odločbo za odstranitev celotnega objekta, torej tudi za večinski del, ki je bil že narejen pred ustavitvijo del in pred napotitvijo tožnika, da si pridobi ustrezna dovoljenja. Meni, da se 3. odstavek 74. člena citiranega zakona lahko nanaša le na tista dela, ki so bila opravljena po izdaji odločbe o ustavitvi del z dne 9.7.1992, ne more pa posegati v stanje pred izdajo te odločbe. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90) v 1. odstavku 74. člena določa, da organ urbanistične inšpekcije odredi, da se gradnja ustavi, dokler investitor ne pridobi lokacijskega dovoljenja oziroma potrdila, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja, ali brez potrdila na območju kjer je sicer graditev dovoljena. V 2. odstavku istega člena je določeno, da more investitor za lokacijsko dovoljenje po določbah tega člena zaprositi ali priglasiti graditev v enem mesecu po izdanem ukrepu iz prejšnjega odstavka. V 3. odstavku 74. člena je določeno, da v primeru, če investitor nadaljuje delo kljub izdanemu ukrepu iz 1. odstavka člena ali če za urejanje prostora pristojni upravni organ lokacijsko dovoljenje oziroma izdajo potrdila zavrne ali če investitor v roku iz prejšnjega odstavka ne zaprosi za lokacijsko dovoljenje oziroma ne priglasi nameravne graditve, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt oziroma del objekta odstrani na investitorjeve stroške ter vzpostavi prejšnje stanje.

Tožena stranka je v predhodnem postopku pravilno ugotovila, česar tožnik sam v tožbi tudi ne zanika, da je po izdaji odločbe z dne 9.7.1992, s katero je bila odrejena ustavitev gradnje trgovsko gostinskega lokala tožnika kot prizidka k stanovanjskemu objektu na zemljišču s parc. št. 1714/10 v tlorisu 6,20 x 24,50 m, nadaljeval z gradnjo, kljub temu, da mu še ni uspelo dobiti lokacijskega dovoljenja. Ker je z gradnjo nadaljeval, pri čemer za odločitev ni pomembno v kakšnem obsegu se je nadaljevanje gradnje opravljalo, je tožena stranka pravilno zaključila, da so izpolnjeni vsi zahtevani pogoji za izdajo odločbe, s katero je bilo tožniku naloženo, da sporni objekt odstrani. Jasno je, da glede na določbo 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ni mišljen samo tisti del gradnje, ki je bila izvršena brez lokacijskega dovoljenja po izdaji odločbe o ustavitvi gradnje, ampak, da je mišljen celotni objekt, ki je bil grajen brez ustreznega dovoljenja. Ker je bila odločba izdana na podlagi veljavnih predpisov, je sklicevanje tožnika na to, da mu bo morda v bodočnosti uspelo pridobiti ustrezno dokumentacijo glede sedanjega ravnanja s spornim objektom, pravno nepomembno.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, zato je sodišče zavrnilo tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).