Jedro

Ponavljajoča hoja tožene stranke čez parkirno mesto tožnice nedvomno pomeni vznemirjanje njene lastninske pravice, pred katerim se utemeljeno brani z negatorno tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna prenehati uporabljati nepremičnino z ID znakom 000-26 (ID 000), ki v naravi predstavlja parkirni boks št. 21 v prvi kleti na naslovu Ulica 5, in je v lasti tožeče stranke (točka I izreka). Toženi stranki je prepovedalo vsakršno nadaljnje vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke na nepremičnini z ID znakom 000-26 (ID 000) (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v višini 1.116,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Ni postavilo izvedenca gradbene stroke, izvedenca iz področja varstva pri delu in požarne varnosti ter zaslišanja predlaganih prič. Odločilna dejstva med strankama so sporna, saj gre v tem primeru za odločanje o koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic, in sicer pravice do svobodne gospodarske pobude ter v okviru le te pravice do zasebništva in zasebne lastnine. Z odločitvijo sodišča se praktično onemogoči poslovanje tožene stranke, ki do svojih poslovnih prostorov in skladišč nima drugega dostopa kot mimo parkirnega mesta tožnice. S tem so ogrožena delovna mesta vsaj sedmih njenih zaposlenih ter obstoj tožene stranke kot podjetja. Drug dostop do njenega skladišča objektivno ni možen. Ker gre za kolizijo dveh ustavnih pravic, bi sodišče lahko prekinilo postopek in se obrnilo na ustavno sodišče. Sodišče je v celoti prezrlo dejstvo, da gre v konkretnem primeru za parkirno mesto in ne garažni boks. To pomeni, da je namenjeno zgolj in samo uporabi parkiranja osebnega vozila, zato ravnanja tožene stranke nikakor ni moč označiti za vznemirjanje lastninske pravice, saj tožena stranka nikdar ni onemogočala ali na kakršenkoli drugačen način ovirala uporabo predmetne nepremičnine za njej lasten namen. Tožeča stranka pa je z vgradnjo električnih vrat toženi stranki namerno onemogočila dostop do njene nepremičnine in pri tem povzročila celo nevarnost za nastanek požara, zmanjšano pa je tudi prezračevanje prostorov. Tožena stranka je povsem pravilno opozorila na zlorabo pravice s strani tožeče stranke. V vsaki pravici se sočasno nahaja tudi dolžnost do skupnosti. Meje je treba postaviti tam, kjer bi izvrševanje pravice na škodo drugih preseglo meje pravičnosti. Zgolj neoviran peš prehod preko tožničine nepremičnine prekomerno ne ovira njene uporabe le-te, takšna sodba ter predhodno samovoljno dejanje tožnice pa pomeni prekomeren poseg v izvrševanje njene lastninske pravice na sebi lastni nepremičnini.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da odločilna dejstva med pravdnima strankama niso bila sporna in je zato utemeljeno zavrnilo vse dokazne predloge, to je predlog za postavitev izvedenca in za zaslišanje prič. Sodišče prve stopnje je vsa odločilna dejstva lahko ugotovilo že na podlagi nespornih navedb strank. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

6. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala nobene pravne podlage za uporabo tožničine nepremičnine kot prehod do njenega skladišča. Trditev tožene stranke, da drugega dostopa do svoje nepremičnine nima in si ga ne more urediti, je lahko odločilna kvečjemu v postopku za dovolitev nujne poti, ki tudi sicer že poteka med pravdnima strankama. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tem sporu ne gre za kolizijo dveh lastninskih pravic pravdnih strank, saj tožeča stranka v lastninsko pravico tožene stranke z ničemer ne posega. Tožena stranka si mora na zakonit način zagotoviti dostop do svoje nepremičnine in ne sme brez pravne podlage izkoriščati tožničine lastnine. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o koliziji pravic in potrebi po sprožitvi postopka za presojo ustavnosti. Tudi sklicevanje tožene stranke na svobodno gospodarsko pobudo, izgubo zaposlitve njenih delavcev in onemogočanje poslovanja ni utemeljeno, ker ne predstavlja pravne podlage za poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke.

7. Nebistvene so pritožbene navedbe, da gre v obravnavanem primeru za parkirno mesto in ne garažni boks, saj v vsakem primeru tožena stranka ni upravičena do poseganja v lastninsko pravico tožeče stranke na stvari. Za odločitev o tem sporu so nepomembne tudi navedbe o požarni nevarnosti in zmanjšanju prezračevanja zaradi vgradnje električnih vrat s strani tožnice.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o zlorabi pravice tožeče stranke in navedbe, da zgolj neoviran peš prehod preko tožničine nepremičnine prekomerno ne ovira njene uporabe le-te. Ponavljajoča hoja tožene stranke čez parkirno mesto tožnice nedvomno pomeni vznemirjanje njene lastninske pravice, pred katerim se utemeljeno brani z negatorno tožbo na podlagi 1. odst. 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ2).

9. Ker pritožbene navedbe niso podane in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami.