Jedro

Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot bruto osnovno plačo za obračun nadur upoštevati znesek 1.560,08 EUR, saj iz tožnikovih plačilnih list, elektronskih evidenc tožene stranke in določila tretjega odstavka 7. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik prejemal 805,00 EUR bruto osnovne plače, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in obrazložilo, da je v višjem bruto znesku (1.560,08 EUR) poleg osnovne plače zajet tudi del plače za delovno uspešnost, ki pa se skladno z ustaljeno sodno prakso pri odmeri 30 % dodatka za nadurno delo ne upošteva. Pritožbene navedbe, da je bila tožniku obljubljena plača v višjih zneskih ter da je zaupal toženi stranki, da bo pogodba o zaposlitvi skladna z dogovorom, pa na drugačno odločitev v obravnavanem primeru ne morejo vplivati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj tožniku iz naslova nadur plača bruto zneske, določene v I. točki izreka sodbe, od katerih odvede davke in prispevke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov (I. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo bruto zneskov, kot so razvidni iz II. točke izreka sodbe, ter odvod davkov in prispevkov od teh zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne njene stroške postopka v višini 1.099,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, ter odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Ne strinja se z argumentacijo in ugotovitvami sodišča, da ni niti zatrjeval niti dokazoval tudi odhoda z objekta. Zatrjeval je, da je vsak dan pričel z delom na sedežu tožene stranke, ko je bilo treba delovni kombi naložiti z materialom, potrebnim za opravljanje delovnih nalog tega dne, od sedeža tožene stranke pa se je monterska ekipa odpeljala na objekt. Življenjsko logično je, da se je morala monterska ekipa na sedež toženke tudi vrniti. S tem, ko je zatrjeval, da so se vsak dan odpeljali na objekt, je smiselno logično zatrjeval tudi, da so se z objekta tudi vrnili na sedež toženke. Opozarja, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju nadur ni upoštevalo, da se je delo opravljalo tudi ob sobotah, kar je tožena stranka upoštevala kot nadurno delo. Iz elektronske evidence tožene stranke in plačilnih list je razvidno, da za celotno delo, ki je bilo opravljeno ob sobotah, delavcem oziroma konkretno tožniku ni obračunavala dela ob sobotah, ampak je priznala samo nadure. Sodišče prve stopnje je delo ob sobotah upoštevalo kot redno delo in posledično ugotovilo ter tožniku priznalo premalo nadur. Glede višine vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot osnovo za obračun nadur upoštevati bruto znesek plače v višini 1.560,08 EUR, kar je izračunano na podlagi 1.046,00 EUR neto.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju od 12. 2. 2018 do 14. 6. 2018 na delovnem mestu monter stavbnega pohištva. V tem sporu od tožene stranke zahteva plačilo nadur za obdobje zaposlitve, tj. od februarja do junija 2018. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo na podlagi 126. do 128. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) in določb Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 52/2018 in nasl.), ki velja za toženo stranko.

7. Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožnik ni podal konkretnih trditev glede opravljenih ur po zaključku dela na objektu. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z opravljanjem dela po odhodu z objekta (tj. prevoz z objekta nazaj na sedež tožene stranke). Pri ugotavljanju opravljenih nadur je zato pravilno upoštevalo uro prihoda na delo oziroma na sedež tožene stranke kot začetek delovnega dne (iz lastnih evidenc tožnika – A 5), za končanje delovnega dne pa uro odhoda z objekta oziroma zaključka del na objektu (iz delovnih nalogov - B9 – B12) in ne ure odhoda s sedeža tožene stranke, ki jih je tožnik vpisoval v lastne evidence. Tožnik namreč ni podal nobenih trditev o tem, kdaj (in kje) se je njegov delovni dan končal, saj je zatrjeval zgolj, da sta bili na delovnih nalogih, ki jih je tožena stranka izdajala za delo na objektih, navedeni ura prihoda na objekt in ura končanja dela na objektu, brez upoštevanja, da so morali delavci na sedežu tožene stranke predhodno naložiti material, urediti dokumentacijo ter se pripeljati na objekt. Ni mogoče slediti tožnikovemu zavzemanju, da je iz tega treba smiselno (življenjsko logično) sklepati, da so se delavci po zaključenem delu na objektu tudi vrnili na sedež tožene stranke. Pomanjkljive trditvene podlage tožnika glede trajanja delovnega časa in poteka delovnega dne ne morejo nadomestiti izpovedi strank in prič, saj bi bilo to v nasprotju z razpravnim načelom iz prvega odstavka 7. člena ZPP. Dokazi so namreč namenjeni ugotavljanju resničnosti navedb oziroma zatrjevanih dejstev, ne pa ugotavljanju dejstev mimo navedb strank.

8. Do pritožbenih navedb, s katerimi tožnik natančneje pojasnjuje, da je tožena stranka delo, ki se je opravljalo ob sobotah, v celoti upoštevala kot nadurno delo, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožnik jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot bruto osnovno plačo za obračun nadur upoštevati znesek 1.560,08 EUR, saj iz tožnikovih plačilnih list (B 4), elektronskih evidenc tožene stranke (B 3) in določila tretjega odstavka 7. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi (A 1) izhaja, da je tožnik prejemal 805,00 EUR bruto osnovne plače, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in obrazložilo, da je v višjem bruto znesku (1.560,08 EUR) poleg osnovne plače zajet tudi del plače za delovno uspešnost, ki pa se skladno z ustaljeno sodno prakso pri odmeri 30 % dodatka za nadurno delo ne upošteva. Pritožbene navedbe, da je bila tožniku obljubljena plača v višjih zneskih ter da je zaupal toženi stranki, da bo pogodba o zaposlitvi skladna z dogovorom, pa na drugačno odločitev v obravnavanem primeru ne morejo vplivati.

10. Glede na vse navedeno niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, upoštevaje določbo 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (155. in 165. člen ZPP).