Jedro

Zaradi zgodnjega odkrivanja in preprečevanja prijave kužne bolezni se lahko glede na naravo kužne bolezni in varnosti odredi enega ali več posebnih preventivnih ukrepov, med drugim tudi ugotavljanje vzrokov poginov. Zato je potrebno zagotavljati nepretrgano patoanatomsko diagnosticiranje poginulih in evatniziranih živali, ki jo izvaja Nacionalni veterinaski inštitut v skladu z ZVet-1

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Veterinarske uprave Republike Slovenije, Veterinarske inšpekcije, Območnega urada A, št. ... z dne .... Veterinarski inšpektor je tožniku v 1. točki izreka naložil, da mora v svoji proizvodni enoti BBB d.d., A, delavcem patomorfološkega Nacionalnega veterinarskega inštituta (v nadaljevanju inštitut NVI), omogočiti dejavnost patoanatomskega diagnosticiranja poginulih in evtaniziranih živali v skladu z zahtevami spremljajoče dokumentacije kadavrov, v 2. točki izreka, da ta odločba stopi v veljavo takoj, v 3. točki, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov, v 4. točki, da bo o posebnih stroških postopka izdan poseben sklep, v 5. točki, da z vročitvijo postane odločba izvršljiva. Če tožnik v določenem roku ne izvrši naloženega ukrepa, se bo za izvršbo s prisilitvijo uporabila denarna kazen v višini 100.000,00 SIT. V 6. točki pa, da če izvršba z denarno prisilitvijo ne bo uspešna, bo opravljena izvršba z neposredno fizično prisilitvijo. Tožena stranka navaja, da je iz zapisnika o veterinarskem inšpekcijskem pregledu z dne 16.1.2002 razvidno, da je bila odgovorni osebi sektorja pri BBB d.d. vročena odločba št. ... z dne ..., v kateri je bilo tožniku naloženo, da mora takoj omogočiti nemoteno dejavnost patoanatomske diagnostike v secirnici. Tožnik je želel 14.1.2002 izprazniti prostore secirnice, da bi lahko pričel z deli iz odločbe izdane dne 22.10.2001, ki je postala dokončna dne 29.11.2001. Sektor Proizvodnja je poskušal dne 14.1. in 15.1.2002 zagotoviti izpraznitev prostorov tudi s strani Veterinarske fakultete, vendar ker do tega ni prišlo, so 15.1.2002 na vhodnih vratih secirnice zamenjali vložek ključavnice. Tožnik (Uprava družbe BBB d.d.) je direktorju sektorja Proizvodnja dovolil, da odklene prostor secirnice z namenom, da se zgoraj navedena odločba o sanaciji del lahko prične, kar terja tudi izpraznitev prostorov. Iz zapisnika izhaja, da naj bi bila dne 16.1.2002 vložena tudi vloga za priglasitev del. Direktor sektorja Proizvodnja je še omenil, da je prostor secirnice lastništvo tožnika. Iz zapisnika tudi izhaja, da je zaradi zagotovitve nemotenega stalnega opravljanja patoanatomske diagnostike inšpektor VURS zasegel kuverto s ključi, ki so bili predani delavcem patoanatomskega inštituta NVI. Ob prisotnosti vseh udeležencev v postopku so bila vrata secirnice odklenjena, v vrata pa je nameščena nova ključavnica, ključi pa vročeni veterinarki VURS in delavcu NVI. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da mora tožnik omogočiti dejavnost patoanatomskega diagnosticiranja poginulih in evtanaziranih živali v skladu z zahtevami spremljajoče dokumentacije, saj to določa 4. točka 1. odstavka 10. člena ZVet-1. Izdaja odločbe št. .... izdane dne ..., na katero se sklicuje tožnik in ki ji nalaga, da mora v prostorih secirnice opraviti določena sanacijska dela, ne pomeni, da tožnik v tem času ni dolžan zagotoviti dejavnosti patoanatomskega diagnosticiranja poginulih živali in evtanaziranih živali. Tožnik mora ves čas opravljanja dejavnosti javne službe upoštevati veljavne predpise na področju veterine. Prenehanje opravljanja te dejavnosti pomeni, da obstaja neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, torej te dejavnosti ni mogoče odlagati. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 70/99, 80/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP) v 2. odstavku 144. člena določa nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati in so podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Pritožba v tem primeru zaradi narave zadeve ne odloži izvršitve odrejenih ukrepov. Organ, ki je pristojen za odločanje sme izjemoma dovoliti, da se izvršitev odrejenih ukrepov odloži, če se ugotovi, da bi z izvedbo odrejenega ukrepa nastala nepopravljiva škoda, ki je drugače ni mogoče odvrniti, z odlogom pa zdravje ljudi in živali ni ogroženo. V tej zadevi pa je zdravje ljudi in živali ogroženo, zato je bilo potrebno omenjeno dejavnost nemudoma zagotoviti.

V tožbi tožnik navaja, da patomorfološki inštitut NVI opravlja svojo dejavnost v prostorih secirnice, glede katerih je tožena stranka že odločila z dokončno odločbo Veterinarske uprave RS, Veterinarske inšpekcije, Območnega urada A, št. ... z dne ..., ki je bila potrjena z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne ... . V takratnem postopku je bilo ugotovljeno, da so prostori secirnice nujno potrebni za opravljanje dejavnosti javne službe koncesionarja, torej tožeče stranke in je bilo tožeči stranki naloženo opraviti določena sanacijska dela in odpraviti določene pomanjkjivosti. Tožeča stranka se je takrat sicer pritožila in navajala, da za svojo dejavnost secirnice ne potrebuje in da ni nosilec veterinarske dejavnosti, ki se opravlja v teh prostorih. Tožena stranka je pritožbo kot neutemeljeno zavrnila in potrdila, da so prostori secirnice nujno potrebni za opravljanje koncesionarne dejavnosti tožnika. Ko je tožnik želel izvršiti dokončno odločbo tožene stranke, pa je le-ta v ponovnem postopku ugotovila, da v prostorih secirnice opravlja svojo veterinarsko dejavnost patomorfološki inštitut NVI in je z izpodbijano odločbo tožniku naložila, da mora delavcem inštituta omogočiti dejavnost patoanatomskega diagnosticiranja. Tožnik navaja, da tožena stranka dejanskega stanja ni pravilno ugotovila. Tožena stranka bi morala upoštevati svojo prejšnjo odločbo, saj je zavezujoča tako za tožnika, kot za njo. Tožena stranka je pri odločanju o pritožbi zavzela stališče, da izdaja odločbe v prejšnjem postopku ne pomeni, da v času, ko naj bi tožnik, kot nosilec dejavnosti, opravljal sanacijska dela v prostorih secirnice (ki bi jih naj potreboval za opravljanje svoje koncesionirane dejavnosti), ne bi bila dolžna v tej isti secirnici zagotoviti tudi dejavnosti patoanatomskega diagnosticiranja poginulih in evtanaziranih živali (ki jih opravlja veterinarska organizacija). Tožena stranka se z ugotavljanjem relevantnega dejanskega stanja sploh ni ukvarjala, zadovoljila se je z ugotovitvami, da se v enih in istih prostorih secirnice enkrat opravlja koncesionarana dejavnost ravnanja s klavničnimi odpadki tožnika, drugič pa dejavnost patoanatomskega diagnosticiranja. Zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja so kršena osnovna načela upravnega postopka, posebej načelo materialne resnice in načelo zakonitosti. Ker dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, tožena stranka tudi ni imela nobenega pravnega temelja, na podlagi katerega bi lahko uporabila pravilen materialni predpis. Tožnik nadalje navaja, da tudi po strokovnem mnenju ni dolžan zagotavljati dejavnosti patoanatomskega diagnosticiranja, saj so vsi odpadki živalskega izvora pod stalnim nadzorstvom NVI. Tožniku tudi ni znan noben predpis po katerem bi bil kot izvajalec koncesionirane javne službe ravnanja s klavničnimi odpadki dolžan zagotavljati veterinarske dejavnosti. Za opravljanje te dejavnosti tudi ni registriran in od Republike Slovenije ni dobil nobenih pooblastil. Tožena stranka v odločbi tudi ne navaja materialnega predpisa, kot pravne podlage za ukrep, torej da mora tožnik omogočiti opravljanje veterinarske dejavnosti, prav tako pa tudi tožnik takega predpisa ne pozna. Tako je kršeno tudi načelo zakonitosti, ki zahteva, da smejo pristojni organi nalagati z odločbami le takšne obveznosti, ki jih določa materialni zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se tožbi ugodi in se tako odločba organa prve stopnje kot odločba organa druge stopnje odpravita.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, je prijavil udeležbo v postopku z vlogo številka ... z dne ....

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik onemogočil delavcem patomorfološkega inštituta NVI vstop v secirnico in opravljanje patoanatomskega diagnosticiranja poginulih in evtaniziranih živali z obrazložitvijo, da mora na podlagi odločbe z dne št. ...z dne ..., ki je postala dokončna z odločbo št. ... z dne ..., v prostorih secirnice opraviti določena sanacijska dela in odpraviti določene pomanjkljivosti.

Podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je v 1. točki 87. člena ZVet-1, kjer so določene pristojnosti uradnega veterinarja za inšpekcijski nadzor. Pri inšpekcijskem nadzorstvu ima uradni veterinar za inšpekcijski nadzor pravico in dolžnost pregledovati živali ter odrejati ukrepe za preprečevanje pojava, za odkrivanje, zatiranje ter izkoreninjenje kužne bolezni. V 10. členu ZVet-1 so določeni posebni preventivni ukrepi, ki jih izvajajo veterinarske organizacije. Zaradi zgodnjega odkrivanja in preprečevanja pojava kužne bolezni se lahko glede na naravo kužne bolezni in nevarnosti odredi enega ali več posebnih preventivnih ukrepov, med drugim tudi ugotavljanje vzrokov poginov (4. točka 1. odstavka 10. člena ZVet-1). IV. poglavje ZVet-1 določa najmanjši obseg zdravstvenega varstva živali, in sicer mora Republika Slovenija zagotoviti najmanjši obvezni obseg varstva živali pred kužnimi boleznimi. Najmanjši obvezni obseg varstva živali pred kužnimi boleznimi med drugim tudi zajema nepretrgano veterinarsko dejavnost za terensko in laboratorijsko diagnostiko kužnih bolezni, za katere je treba takoj ugotoviti kužno bolezen ali vzrok pogina. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da mora tožnik delavcem patomorfološkega inštituta NVI omogočiti dejavnost patoanatomskega diagnosticiranja poginulih in evtaniziranih živali v skladu z zahtevami spremljajoče dokumentacije kadavrov, kajti le na ta način bo odvrnjena neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali. S samo prekinitvijo oziroma prenehanjem opravljanja te dejavnosti obstaja nevarnost za zdravje ljudi in živali. Kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jih ni mogoče odlagati, lahko pristojni inšpekcijski organ določi, da pritožba ne odloži izvršitve odrejenih ukrepov (2. odstavek 90. člena ZVet-1).

Tožnik v tožbi kot v pritožbi navaja, da za svojo dejavnost secirnice ne potrebuje in da ni nosilec veterinarske dejavnosti, ki se opravlja v teh prostorih. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da so prostori secirnice nujno potrebni za opravljanje koncesionarne dejavnosti tožnika, kar pomeni, da mora tožnik tudi v času sanacije teh prostorov inštitutu NVI omogočiti opravljanje dejavnosti patoanatomskega diagnosticiranja poginulih in evtaniziranih živali v drugih primernih prostorih. Prav tako sodišče ugotavlja, da so tožbene navedbe tožnika nejasne oziroma same seboj v nasprotju, kajti najprej navaja, da ni dolžan zagotavljati dejavnosti patoanatomskega diagnosticiranja, nadaljuje pa s trditvijo, da so vsi odpadki živalskega izvora pod stalnim nadzorstvom inštituta NVI. Iz tega torej sledi, da tožnik mora inštitutu NVI v prostorih secirnice ali pa v drugih primernih prostorih omogočiti opravljanje te dejavnosti, kajti naloga inštituta je ravno patoanatomsko diagnosticiranje poginulih in evtaniziranih živali.

Ker je v upravnem sporu mogoče izpodbijati samo dokončen posamični akt (2. odstavek 1. člena ZUS in 1. odstavek 157. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000 in 24/2003), to je akt zoper katerega ni pritožbe v upravnem postopku, je sodišče smiselno štelo, da tožeča stranka izpodbija samo drugostopenjsko odločbo.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in izdana v skladu z zakonom, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.