23. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata 9. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Up 1/2005 z dne 9. 3. 2005 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča št. U 1/2005 z dne 28. 1. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je vložil tožbo zoper sklep Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada), s katerim je Vlada predlagala imenovanje druge osebe za veleposlanika v Ruski Federaciji. Vrhovno sodišče je tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Pritožnik je vložil pritožbo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 22., 23., 25. in 49. člena Ustave. Nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da nima pravnega interesa za vložitev tožbe zoper sklep Vlade. Navaja, da se je formalno prijavil na prosto delovno mesto vodje diplomatskega predstavništva v Ruski federaciji, zato naj bi mu že sama prijava na delovno mesto dajala pravni interes za vložitev tožbe zoper sklep Vlade o izbiri drugega kandidata. Predlagal naj bi prekinitev postopka in začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 17. in 27. člena Zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS, št. 45/01 – v nadaljevanju ZZZ). Vrhovno sodišče se naj do teh navedb pritožnika ne bi opredelilo in s tem kršilo 22. člen Ustave. V nadaljevanju podrobno pojasnjuje, zakaj naj bi bili določbi 17. in 27. člena ZZZ v neskladju z 2., 22., 23. in 49. členom Ustave. Meni, da je ureditev v ZZZ nejasna, ker ne vsebuje določb o postopku in načinu izbiranja kandidatov. Poleg navedenega naj bi bil v neskladju z Ustavo tudi Pravilnik o postopku za pripravo mnenja in predloga za imenovanje vodij diplomatskih predstavništev in konzulatov (v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času izbire vodje diplomatskega predstavništva v Ruski federaciji. Ker naj Pravilnik ne bi bil objavljen, čeprav vsebuje splošne norme, se ga ne bi smelo uporabljati. Ker naj bi izpodbijana sklepa Vrhovnega sodišča temeljila na neustavni zakonski ureditvi, naj bi kršila njegove pravice iz 22., 23., 25. in 49. člena Ustave.

B.

3.Predmet te ustavne pritožbe je vprašanje, ali ima pritožnik pravni interes za vložitev tožbe zoper sklep Vlade o izbiri in predlaganju kandidata v imenovanje predsedniku države za veleposlanika. Te ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z očitki, ki se nanašajo na morebitno kršitev človekovih pravic v postopku izdaje navedenega sklepa. Zato za odločitev Ustavnega sodišča v okviru te ustavne pritožbe niso bistveni očitki pritožnika o neustavnosti zakonske ureditve, ki ureja imenovanje vodij diplomatskih predstavništev (17. člen ZZZ) in izbor vodij diplomatskih predstavništev ter konzulatov (27. člen ZZZ). Ustavno sodišče zato v okviru te ustavne pritožbe tudi ne more presojati tistih očitkov pritožnika o kršitvi 22., 23., 25. in 49. člena Ustave, ki se nanašajo na morebitne kršitve v postopku imenovanja veleposlanika v Ruski federaciji. Ti očitki bi lahko vplivali na odločitev v tej ustavni pritožbi, če bi Vrhovno sodišče vsebinsko odločilo o tožbi pritožnika.

4.Ustavno sodišče lahko v tem postopku presoja le, ali je bilo z izpodbijanima sklepoma Vrhovnega sodišča poseženo v kakšno pritožnikovo človekovo pravico in temeljno svoboščino. Pritožnik nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da s sklepom Vlade o izbiri in predlaganju kandidata v imenovanje predsedniku države za veleposlanika v Ruski federaciji ni bilo poseženo v nobeno njegovo pravico ali neposredno na zakonu temelječo pravno korist. Te njegove navedbe po vsebini pomenijo ugovor nepravilne uporabe procesnega prava, ki sam po sebi ne more utemeljiti ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo preizkuša le, ali so bile z izpodbijanimi odločitvami kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker je Vrhovno sodišče zavrglo tožbo, ni vsebinsko odločalo o tožbi pritožnika. Zato bi lahko očitno napačna oziroma z Ustavo neskladna presoja procesnih predpostavk posegla v pritožnikovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave: pravico do dostopnosti do sodišča in do (meritorne) odločitve. V obravnavani zadevi gre torej za presojo, ali ni sodišče s preozko ali napačno razlago procesnih omejitev nedopustno odvzelo pritožniku pravice do sodnega varstva. Za to pa v tem primeru ne gre. Vrhovno sodišče mu je pojasnilo, da je bil postopek imenovanja izveden na podlagi prvega odstavka 27. člena ZZZ, ki ureja izbor vodje diplomatskega predstavništva iz vrst diplomatov. Diplomati so v skladu s 34. členom ZZZ javni uslužbenci, ki so v delovnem razmerju z Ministrstvom za zunanje zadeve za nedoločen čas. Pritožnik ni diplomat in ni zaposlen na Ministrstvu za zunanje zadeve. Zgolj dejstvo, da drugi odstavek 27. člena ZZZ omogoča, da se izjemoma na mesto vodje diplomatskega predstavništva imenuje tudi druga oseba, ki ni diplomat, samo po sebi še ne pomeni, da ima pritožnik pravni interes za sodelovanje v postopkih imenovanja vodij diplomatskih predstavništev na podlagi prvega odstavka 27. člena ZZZ. Tudi dejstvo, da je pritožnik na Ministrstvo za zunanje zadeve naslovil vlogo, s katero naj bi se prijavil na prosto delovno mesto veleposlanika v Ruski federaciji, ne more pomeniti, da ima pritožnik pravni interes za sodelovanje v postopkih na podlagi prvega odstavka 27. člena ZZZ. Konkreten postopek ni bil izveden na podlagi javnega razpisa ali javnega natečaja, ki bi omogočal, da v postopku poleg diplomatov sodelujejo tudi druge osebe. Zato se vloga pritožnika ne more obravnavati kot kandidatura na prosto delovno mesto. Pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi ni izkazal, da odločitev Vrhovnega sodišča temelji na kakšnem pravnem stališču, ki je nesprejemljivo z vidika varstva človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Zgolj dejstvo, da pritožnik pravo razume drugače od sodišč, za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.

5.Z vidika 22. člena Ustave bi bil lahko relevanten očitek pritožnika, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do njegovih tožbenih navedb o neskladju 17. in 27. člena ZZZ ter Pravilnika z Ustavo. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Vrhovno sodišče je zavrglo tožbo pritožnika, ker je ugotovilo, da izpodbijan sklep ne posega v pritožnikove pravice. Očitki pritožnika o morebitni neustavnosti načina imenovanja in izbora vodje diplomatskega predstavništva bi bili bistveni za odločitev, če bi bilo s postopkom imenovanja veleposlanika v Ruski federaciji poseženo v kakšno njegovo pravico ali na zakonu temelječo neposredno korist. Ker s tem postopkom ni bilo poseženo v pritožnikove pravice, navedeni očitki niso bistveni za odločitev. Vrhovnemu sodišču se zato do njih ni bilo treba opredeliti. Zato so neutemeljeni očitki pritožnika o kršitvi 22. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan