Jedro

Stroški odkrivanja kršiteljev avtorskih in sorodnih pravic so vključeni v stroške poslovanja kolektivne organizacije.

Odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena ZDDV, zato tožnik ne more zahtevati povrnitve DDV od toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da: 1.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 40231/2015 z dne 8. 4. 2015 ostane v prvem in tretjem odstavku v veljavi za glavnico v višini 630,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2014 dalje in za stroške izvršilnega postopka v višini 62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi (I. točka izreka), 2.) da se v ostalem delu navedeni sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka) in 3.) da mora toženec tožniku povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 40,00 EUR po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1) temelji na napačni ugotovitvi, da nista obe strani gospodarska subjekta oziroma javna organa. Toženec je gospodarski subjekt, saj je vpisan v Poslovni register Slovenije in je obveznost nastala v zvezi z opravljanjem njegove pridobitne dejavnosti in na podlagi pogodbe, tj. Skupnega sporazuma, ki velja in zavezuje tudi toženca. Dodaja, da je napačno stališče sodbe, da stroški poslovanja kolektivne organizacije vključujejo tudi stroške odkrivanja kršiteljev avtorskih in sorodnih pravic. Tako stališče pomeni, da je drugi odstavek 4. člena Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestil za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena (v nadaljevanju Skupni sporazum), nezakonit. Po sedmem odstavku 157. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) so sodišča vezana na veljavni skupni sporazum, o njegovi skladnosti z zakonom pa lahko odloča le Svet za avtorsko pravo. Ker se sodba sama sklicuje na tako stališče, so razlogi med seboj v nasprotju, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Stališča sodne prakse, na katera se sklicuje sodba, so bila zavzeta v drugačnih primerih. Poleg tega je odločba VSL I Cpg 835/2013 napačna, kar je ugotovilo že Vrhovno sodišče v odločbah III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014, obeh z dne 18. 2. 2015. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi dela zahtevka, ki se nanaša na davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). Ker je sama od navedenega zneska dolžna plačati državi ta davek, je tudi upravičena zahtevati njegovo povrnitev. Graja tudi odločitev o izvršilnih stroških, saj slednji ne bi smeli biti odmerjeni po načelu uspeha, temveč na podlagi petega odstavka 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), na podlagi katerega je dolžan dolžnik upniku povrnit stroške, ki so potrebni za izvršbo.

3. Toženec odgovora na pritožbo ni podal. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je povsem pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo 40,00 EUR za plačilo stroškov izterjave. Odločitev temelji na stališču, da uporaba ZPreZP-1 v razmerju med pravdnima strankama ne pride v poštev, ker nista obe stranki gospodarska subjekta ali javna organa. Po 3. členu ZPreZP-1 se zakon namreč uporablja za pogodbe, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost (v nadaljnjem besedilu: dolžnik). Po prvem odstavku 6. člena ZPreZP-1 so gospodarski subjekti po tem zakonu gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki in druge pravne in fizične osebe, ki so vpisane v Poslovni register Slovenije in opravljajo pridobitno dejavnost in gre za pogodbe, ki so v zvezi s to dejavnostjo. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da bi vtoževana terjatev oziroma toženčev dolg izviral iz njegove pridobitne dejavnosti, iz oblike organiziranosti subjekta (kot društva) pa to ni samo po sebi razvidno. Hkrati bi med strankama morala biti sklenjena pogodba obveznostnega prava, zanjo pa je potrebno soglasje pogodbenih strank (15. člen OZ), do česar pa ni prišlo. Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da se Skupni sporazum nanaša tudi na toženca, čeprav ni njegov podpisnik, saj so skupni sporazum sklenili tožnica in reprezentativna združenja uporabnikov. Toženec torej ni bil pogodbena stranka nobene obveznostnopravne pogodbe s tožnikom.

6. Pritožba tudi ni utemeljena, kolikor se nanaša na plačilo stroškov, ki jih je imela tožeča stranka z iskanjem tožene stranke kot kršiteljem. Stališče izpodbijane sodbe, da so stroški odkrivanja kršiteljev avtorskih in sorodnih pravic vključeni v stroške poslovanja kolektivne organizacije, namreč sledi utrjenemu stališču sodne prakse Višjega sodišča v Ljubljani kot izključno pristojnega pritožbenega sodišča za odločanje v avtorskih sporih. V skladu s prvim odstavkom 153. člena ZASP mora kolektivna organizacija prihodek od svoje dejavnosti nameniti tudi za stroške, ki ji nastajajo pri poslovanju, v okviru svojega poslovanja pa mora opravljati tudi nadzor nad uporabo del iz repertoarja kolektivne organizacije (5. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). Pod ta nadzor ne spada le preverjanje resničnosti sporočenih podatkov o uporabi, ampak tudi odkrivanje neprijavljene uporabe. Terenskih kontrol torej tožnik ni izvajal zato, ker je toženec javno priobčeval fonograme, pač pa zato, ker je to njegova zakonska obveznost. Nadzor bi moral opravljati, četudi bi bilo kršilcev zelo malo ali pa nobenega(1). Pritožnikovo sklicevanje na drugačno vsebino skupnega sporazuma ne more privesti do drugačnega zaključka. Sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani je tudi po odločbah VS RS III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014, na kateri se sklicuje pritožba, vztrajala pri stališču, da ni podlage za posebno zaračunavanje stroškov terenskega preverjanja. Stališče o pravni naravi Skupnega sporazuma je bilo sicer z odločbo VSL V Cpg 338/2015 nekoliko spremenjeno, vendar pa nobeno od stališč ne pomeni, da se sodišče, ki odloča o utemeljenosti terjatve iz naslova stroškov terenskega preverjanja, kljub drugačni določbi Skupnega sporazuma ne bi moglo opreti neposredno na ZASP. Glede na to, da so sodišča po Ustavi (125. člen) vezana le na Ustavo in zakon in pristojna za presojo skladnosti drugih (splošnih in posamičnih) aktov s hierarhično višjimi akti, določba sedmega odstavka 157. člena ZASP o vezanosti sodišč na skupni sporazum ne more pomeniti, da sodišče pri odločanju ne sme zavrniti uporabe določbe skupnega sporazuma, ki ni v skladu z zakonom. Pomeni predvsem to, da so ga sodišča dolžna upoštevati pri odločanju o tem, kakšna je višina primernega nadomestila za uporabo avtorskih del. 7. O zahtevku tožeče stranke je bilo odločeno kot o civilnem deliktnem zahtevku. Za takšno odločitev je imelo prvostopenjsko sodišče pravni temelj v prvem odstavku 168. člena ZASP in v prvem odstavku 131. člena OZ in ta pravni temelj je tudi uporabilo. Glede na navedeno bi bil tožnik upravičen do nadomestila DDV, če bi bil sam zavezan za njegovo plačilo. Ker pa odškodnina za civilni delikt ni nadomestilo niti za dobavo blaga niti za opravljeno storitev v smislu prvega odstavka 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV)(2), tožnik ne more zahtevati povrnitve DDV od toženca. Nič drugače ne bi bilo, če bi bilo o zahtevku potrebno odločiti na temelju neupravičene obogatitve. Tožnik namreč tudi na tej podlagi ne bi bila prikrajšan v smislu prvega odstavka 190. člena OZ, ker mu DDV od zahtevka na plačilo neupravičene obogatitve ni treba plačati.

8. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka. Peti odstavek 38. člena ZIZ vsekakor ni pravni temelj, zaradi katerega bi lahko tožeča stranka zahtevala povrnitev vseh stroškov izvršilnega postopka. Že sama določba jasno omejuje zahtevek na povrnitev na potrebne stroške. Ker je tožeča stranka zahtevala več, kot bi lahko, je s tem povzročala nepotrebne stroške. To velja ne glede na to, da ni imela izbire in je lahko le s sodnim postopkom prišla do plačila. Vsekakor pa to ni pomenilo, da lahko zahteva več kot pa je tisto, do česar je upravičena. Hkrati določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč zgolj dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank v določenih fazah izvršilnega postopka(3).

9. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 17/2016 z dne 2. 3. 2016. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 117/2006 s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 454/2007 z dne 18. 3. 2010.