Jedro

Delavec je vezan na obračunsko osnovo plače iz razporeditvenega sklepa, če tega pred sodiščem ni izpodbijal, četudi delodajalec o ugovoru zoper tak sklep ni odločal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in mu iz naslova razlike plače do višine plače nekvalificiranega delavca v jami v 16. plačilnem razredu za različna obdobja v času od 1.1.1993 do 1.1.2000 dosodilo 1,065.736,90 SIT, 970.753,08 SIT in 1,350.000,00 SIT bruto ter ustrezno razliko za čas od 1.1.2000 do aprila 2001, po odvodu davkov in prispevkov vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov do plačila. Višje zahtevano razliko plače je zavrnilo. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na delih v jami za čas od 1.1.1991 do 14.9.1992 uredi priznanje benificirane pokojninske dobe. Glede tožnikovega denarnega zahtevka je ugotovilo, da je bil tožnik v mesecu septembru 1992 po predhodnem nezakonitem prenehanju delovnega razmerja za določen čas na podlagi pravnomočne sodne odločbe vrnjen v delovno razmerje s tem, da ga je bila tožena stranka oziroma njena pravna prednica dolžna pozvati na delo, ki je ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi in delavni zmožnosti. Ker ob njegovi vrnitvi izdana odločba o razporeditvi na pomožna dela I zunaj jame ni postala dokončna in pravnomočna, saj tožena stranka o ugovoru zoper njo ni odločala, je bil še vedno upravičen do plačila plače po obračunski osnovi delovnega mesta nekvalificiranega delavca v jami. Razporeditvi zunaj jame pa je takrat očitno botrovalo tudi tožnikvo slabo zdravstveno stanje, čeprav je tožena stranka ob njegovi vrnitvi na delo v letu 1992 formalno pridobila le zdravniško spričevalo o njegovi zdravstveni delazmožnosti za dela izven jame.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke glede plačila razlike plače ugodilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov denarni zahtevek v celoti zavrnilo. Poudarilo je, da tožnik odločbe z dne 14.9.1992 o razporeditvi na delovno mesto pomožni delavec I zunaj jame, potem ko je bil s strani sodišča vrnjen na delo, ni izpodbijal pred sodiščem, temveč je ne glede na njen obstoj po več kot dveh letih neutemeljeno s tožbo zahteval plačilo razlike plače do obračunske osnove delovnega mesta, na katerega od leta 1992 dalje ni bil več razporejen.

Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, ki se v celoti nanaša na plačilo razlike plače za čas od 1.1.1993 do 30.4.2001, vlaga tožnik revizijo zaradi absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da se je z razporeditvijo na delo izven jame v letu 1992 sprijaznil, ker za dela v jami iz zdravstvenih razlogov ni bil več delazmožen. Prav zato pa bi moral obdržati plačo, kot jo je pred tem prejemal na njegovem delovnem mestu v jami. Pri tem se tožnik sklicuje na določbe 184. člena takratne Kolektivne pogodbe Rudnikov rjavega premoga Slovenija (KP) o ohranitvi obračunske osnove jamskega delavca v primeru razporeditve zaradi zmanjšane ali spremenjene delovne zmožnosti, čeprav ne zanika ugotovitve drugostopnega sodišča, da sklep o razporeditvi na dela izven jame tega razloga ne navaja. Ne glede na to pa bi sodišče moralo upoštevati izvedene dokaze o njegovem slabem zdravstvenem stanju, zaradi katerega za dela v jami ni bil več delazmožen. Ker tega ni storilo, je bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04), saj je šlo za neupoštevanje odločilnih dejstev.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Pomen upoštevanja dejstev in dokazov v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem in njegovo nezmožnostjo za delo v jami je odvisen od materialnopravne presoje njegove razporeditve na dela izven jame v letu 1992. Zato sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je navedene dokaze in dejstva v tem sporu štelo za pravno nepomembna.

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem drugostopnega sodišča, da je delavec vezan na obračunsko osnovo iz realiziranega razporeditvenega sklepa, če tega sklepa pred sodiščem ni izpodbijal, četudi delodajalec o vloženem ugovoru zoper tak sklep v zakonskem roku ni odločal. Ob ugotovitvi nižjih sodišč, da je takratno Sodišče združenega dela v Brežicah s pravnomočno odločbo S 16/91-9 z dne 12.9.1991 naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika "pozvati nazaj na delo na delovnem mestu, ki odgovarja njegovi strokovni izobrazbi in delovni zmožnosti", revizijsko sodišče soglaša, da je lahko tožena stranka ob vrnitvi na delo v skladu z drugim odstavkom 17. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) tožnika razporedila na vsako delovno mesto, ki je ustrezalo stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Sodišče je tožnikovo razporeditveno odločbo z dne 14.9.1992 pravilno razlagalo v smislu te zakonske določbe.

Razporejanje na delovna mesta v skladu s potrebami delovnega procesa in organizacijo dela je imela tožena stranka urejeno v 39. členu Kolektivne pogodbe Rudnikov rjavega premoga Slovenije, na katerega se gornja razporeditvena odločba tudi izrecno sklicuje. Torej ni šlo za razporeditev tožnika na podlagi 184. člena navedene KP, ki določa ustrezno nadomestilo plače delavcu, ki je na drugo delovno mesto razporejen zaradi zmanjšane delovne zmožnosti, spremenjene delovne zmožnosti ali neposredne nevarnosti za nastanek invalidnosti. Zato tožnik na tej podlagi do vtoževane razlike plače ni bil upravičen, ne glede na zatrjevane dejanske spremembe njegovega zdravstvenega stanja.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.