Jedro

Vrhovno sodišče RS je v sklepu št. X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010, ki mu je sledila tudi sodna praksa Upravnega sodišča RS (I U 1684/2019, I U 1349/2019, I U 1348/2019, I U 1324/2019 in druge), pojasnilo, da ima mnenje Komisije naravo izvedenskega mnenja, z vsebino mnenja pa je treba starše seznaniti. Komisija mora torej obširno, natančno, celovito in strokovno odgovoriti na vse razloge, ki jih stranka navaja v predlogu za opustitev obveznega cepljenja. Pojasnilna dolžnost, ki zavezuje Komisijo, namreč zahteva, da svoje strokovno mnenje na ustrezen način obrazloži, četudi so ugovori staršev laične narave. Pomanjkljivo strokovno mnenje Komisije zato ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za zdravje, št. 181-93/2018-8 z dne 26. 8. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica je na podlagi 22.a člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) pri toženi stranki dne 12. 1. 2018 vložila predlog za opustitev cepljenja za otroka A. A., ki ga je po pozivu tožene stranke dopolnila z vlogo z dne 8. 4. 2019. Tožena stranka je z odločbo, št. 181-93/2018-8 z dne 26. 8. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odločila, da se cepljenje A. A. po programu proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju s cepivom Boostrix, proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom M-M-RVAXPRO® ali Priorix ter proti hepatitisu B s cepivom HBVAXPRO ali Engerix-B, ne opusti.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka uvodoma citira določbo 22.a člena ZNB in pojasnjuje, da je tožnica opustitev vseh cepljenj po programu za hčerko predlagala zaradi bolezni, oziroma zdravstvenega stanja, ki je nezdružljivo s cepljenjem, zaradi alergij na sestavine cepiv in zaradi resnih nezaželenih učinkov cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva. Navajala je, da so se težave začele med porodom, saj hčerka ni bila oskrbovana z zadostno količino kisika, da je že nekaj mesecev po porodu zaradi močne hipotonije začela obiskovati razvojno ambulanto ter da ima oslabljen in šibek imunski sistem, tako da se pri njej nenehno pojavljajo različne virusne in bakterijske okužbe. Pogosto je bolehala za bronhitisi in bronhiolitisi, ovržen pa ni bil niti sum na oslovski kašelj, in to kljub cepljenju. Hčerka je bila sicer doslej cepljena po programu. Težave so se pri njej pojavile že po cepljenju s prvim odmerkom cepiva proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju, saj je bilo mesto vboda otečeno in močno pordelo, hčerka pa se je celo noč krčevito zvijala in jokala. Po cepljenju z drugim odmerkom je imela še hujše stranske učinke, in sicer povišano telesno temperaturo na 40,5 stopinj, ki je trajala v intervalih teden dni ter močno oteklino in otrdlino na kraju vboda, ki je trajala tri tedne. Zmanjšana je bila njena možnost za normalno funkcioniranje, o čemer je bila seznanjena tudi pediatrinja, ki je zagotovila, da bo neobičajne simptome zabeležila in o tem obvestila pristojno inštitucijo. Po opravljenem kliničnem pregledu je pediatrinja ocenila, da so bili simptomi posledica alergije na sestavine cepiva, vendar tega ni nikjer zapisala in so s cepljenjem zato nadaljevali. Zadnji odmerek cepiva je A. A. prejela v letu 2012, in sicer je bila cepljena proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. Od takrat dalje je izgubila očesni kontakt, je apatična, moten je njen govor in motorika. Tožnica je v predlogu navedla, da je od pediatrinje zahtevala pregled morebitnih alergij na sestavine cepiva, vendar pa ji ni ugodila. Vse zahtevane dokumentacije ne more predložiti, ker pomembna dejstva niso bila zapisana, testiranja pa niso bila izvedena. Pri hčerki opaža motnje koncentracije, nepojasnjene vedenjske izbruhe, ki jih prej ni bilo zaznati, imunski sistem pa ima še vedno oslabljen, kar se kaže v pogostih boleznih. Je alergična na jajca in na nekatere druge sestavine, ki jih doslej še niso uspeli analizirati. V družinski anemnezi je tožnica navajala, da je bil A. A. brat zaradi zdravstvenih težav hospitaliziran, prav tako je bil voden v razvojni ambulanti, imel je vročinske krče ter v zvezi s tem opravil več preiskav. Tožnica ima alergijo na več zdravil, tudi na penicilin, A. A. oče pa je bolehal za številnimi anginami, imel operirane mandlje ter imel težave s pljuči in respiratorne težave. A. A. stric ima več zdravstvenih težav, ki so povezane s cepljenjem v otroštvu. Njen dedek je bil zaradi stranskih učinkov cepljenja proti gripi na urgenci, kjer so mu postavili sum na alergijo na eno od sestavin cepiva, babica po očetovi strani pa ima bolezni respiratornega sistema ter intoleranco na mleko, jajca, cvetni prah. Njen mlajši brat je zaradi posledic cepljenja umrl, bratranec pa zaradi tega doživlja epileptične napade.

3. Tožena stranka je celotno dokumentacijo posredovala Komisiji za cepljenje (v nadaljevanju Komisija) ter jo zaprosila za strokovno mnenje o tem, ali obstajajo razlogi za opustitev cepljenja A. A. Komisija je v strokovnem mnenju ocenila, da za izdelavo mnenja dodatna zdravstvena dokumentacija ni potrebna, prav tako ne dodatni zdravstveni pregledi, pač pa da je odločala na podlagi medicinske dokumentacije, ki je bila priložena predlogu za opustitev cepljenja. Komisija je ugotovila, da je bila A. A. doslej cepljena s štirimi odmerki cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence tipa B in otroški paralizi (v nadaljevanju DTO-Hib-IPV) ter z enim odmerkom cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam. V mnenju povzema vsebino tožničinega predloga za opustitev cepljenja in pojasnjuje, da se je pri pregledu dokumentacije usmerila na proučitev zdravstvenih razlogov za opustitev cepljenja, ki so našteti v 22.a členu ZNB. Komisija je pojasnila, da iz zdravstvene dokumentacije A. A. ne izhaja, da bi bil njen razvoj zakasnjen. Vodenje v razvojni ambulanti je bilo zaključeno, ko je dosegla 18 mesecev starosti, kasnejši sistematski pregledi pa kažejo na ustrezen razvoj. Iz dokumentacije ni razvidno, da bi A. A. zaradi motenj koncentracije in nepojasnjenih vedenjskih izbruhov, ki jih tožnica navaja v svoji vlogi, potrebovala dodatno obravnavo. Te težave je navajala po cepljenju s cepivom DTO-Hib-IPV, ki pa po programu ni več predvideno in z njim A. A. ne bo cepljena. Glede navedbe v predlogu, da je A. A. alergična na jajca in na nekatere druge alergene, je komisija navedla, da za to tožnica ni predložila nobene zdravstvene dokumentacije, ki bi tako alergijo potrjevala, prav tako tudi ni navedla, da bi imela A. A. težave v smislu alergije po cepljenju s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, ki lahko vsebuje sledi jajčnih beljakovin. Alergija na hrano ni kontraindikacija za cepljenje, prav tako ne alergija na inhalatorne alergene. Pri alergiji na jajca je potrebna le previdnost pri cepljenju s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, proti klopnemu meningoencefalitisu, gripi in rumeni mrzlici, ni pa alergija na jajca kontraindikacija na cepljenje s temi cepivi. Komisija je nadalje ugotovila, da iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi imela A. A. težjo motnjo imunosti, obremenilna družinska anamneza pa ni kontraindikacija za cepljenje, saj ni dokazov, da bi cepljenje povzročalo bolezni, ki jih navaja tožnica. Komisija je ob zaključku svojega mnenja pojasnila, da je tveganje cepljenja neprimerno manjše od tveganja okužb, ki jih je mogoče s cepljenjem preprečiti. Za virusne okužbe proti katerim se lahko cepi ni zdravil, lahko pa te okužbe vodijo v težko prizadetost ali celo smrt. 4. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve navaja, da je s strokovnim mnenjem Komisije seznanila tožnico in ji dala možnost, da se o tem izjavi, kar je tožnica tudi storila. Navedla je, da je cepivo Priorix, oziroma cepivo M-M-RVAXPRO®, s katerim naj bi bila cepljena A. A., pridobljeno iz celic piščančjega zarodka. Proizvajalec cepiva v navodilih izrecno opozarja na nevarnost cepiva za otroke, ki so alergični na jajca, izpostavlja pa tudi, da bi bilo treba pri takih osebah oceniti koristi in tveganja tovrstnega cepljenja. Iz mnenja Komisije ne izhaja, da bi bila taka ocena opravljena, pač pa je navedla le, da je pri cepljenju potrebna previdnost in floskulo o primerjavi tveganja za okužbe s tveganjem cepljenja. Ocene tveganja za cepljenje s prej navedenim cepivom za A. A. v mnenju ni in je zato mnenje Komisije zavajajoče in napačno, saj iz navodil proizvajalca jasno izhaja dolžnost skrbne ocene razmerja tveganj in koristi cepljenja posameznika, ki je alergičen na jajca. Prav tako tudi proizvajalec cepiva Engerix-B v navodilih določa, da cepiva ne smejo prejeti osebe, ki so alergične na kvas ali lateks, enako to velja za cepivo HBVAXPRO. Komisija je bila seznanjena, da je A. A. alergična tudi na druge snovi, ki jih še niso uspeli identificirati in je zato mnenje Komisije birokratsko in ni dovolj poglobljeno. Enako to velja tudi za cepivo Boostrix, za katerega je proizvajalec določil, da posameznik ni primeren za cepljenje, kolikor je alergičen na lateks, oziroma je cepljenje s podobnim cepivom povzročilo močno bolečino, rdečico, občutljivost, otekanje ali oteklino na mestu cepljenja. Dejstvo je, da je A. A. po cepljenju imela take reakcije, ni mogoče pa niti izključiti, da je alergična na lateks.

5. Po tem, ko je tožena stranka povzela tožničino izjasnitev glede mnenja Komisije, zaključuje, da tožnica k izjavi ni predložila nobenih novih zdravstvenih dokazov, da pa je Komisija izdala strokovno mnenje v skladu s pravili znanosti in medicinske stroke ter na podlagi zdravstvene dokumentacije in navedb tožnice, prav tako pa se je opredelila do vseh strokovno relevantnih navedb v predlogu in svojo odločitev obrazložila. S tem je zadostila pogojem iz 193. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ob upoštevanju strokovnega mnenja je tožena stranka odločila, da se cepljenje za A. A. ne opusti.

6. Tožnica s tožbo v upravnem sporu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter ji zadevo vrne v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zgolj povzela vsebino predloga za opustitev cepljenja in njegovo dopolnitev, mnenje Komisije in pripombe tožnice na to mnenje, nato pa navedla, da k izjavi na strokovno mnenje ni bilo predloženih zdravstvenih dokazov ter da je Komisija strokovno mnenje izdelala v skladu s pravili znanosti in stroke, na podlagi priložene zdravstvene dokumentacije ter navedb staršev in da se je opredelila do vseh njunih strokovno relevantnih navedb. Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ni navedla razlogov, ki bi glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejem odločitve, niti razlogov, zaradi katerih tožnici ni bilo ugodeno. Odločba torej nima obrazložitve, kot jo zahteva določba 214. člena ZUP in je zato ni moč preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka, tožnici pa je bila s tem kršena ustavno zajamčena pravica do poštenega sojenja. Zaradi pomanjkljive obrazložitve tudi ni moč govoriti, da je bilo v postopku ugotovljeno resnično dejansko stanje, kot to zahteva načelo materialne resnice iz 8. člena ZUP. Tožena stranka namreč ni navedla dejanskega stanja, kot ga je ugotovila v postopku, niti dokazov, na katerih tako dejansko stanje temelji. Izpodbijana odločba je zato obremenjena ne le z bistveno kršitvijo določb postopka, pač pa tudi z nepopolno oziroma napačno ugotovljenim dejanskim stanjem.

7. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka, upoštevajoč strokovno mnenje Komisije, pred izdajo odločbe preverila skladnost in zakonitost strokovnega mnenja in na tej osnovi ocenila, da se obvezno cepljenje ne opusti. Četudi odločba o tem nima razlogov in je v tem delu ni mogoče preizkusiti, tožnica meni, da je tudi strokovno mnenje Komisije nezakonito in nestrokovno. Komisija se namreč ni dovolj konkretno opredelila do navedb iz tožničinega predloga za opustitev cepljenja in njegove dopolnitve, s katerimi je tožnica utemeljevala svoj predlog. Iz mnenja Komisije izhaja, da alergija na hrano ali druge snovi ni kontraindikacija za cepljenje, v predlogu za opustitev cepljenja pa je tožnica izrecno zapisala, da je A. A. alergična na jajca, cepivo Priorix oziroma M-M-RVAXPRO®, s katerim naj bi se opravilo cepljenje proti ošpicam, rdečkam in mumpsu, pa je pridobljeno iz celic piščančjega zarodka. Proizvajalec cepiva v svojih navodilih, ki jih je tožnica našla na spletni strani, ki jo navaja, izrecno opozarja na nevarnost cepiva za otroke, ki so alergični na jajca. Proizvajalec izpostavlja, da bi pri ljudeh, ki imajo tovrstne reakcije na jajca, moralo biti tveganje zaradi izpostavljenosti cepivu zelo skrbno ocenjeno v razmerju do koristi, ki se jih s cepljenjem zasleduje. Mnenje Komisije je v tem delu nedvomno pomanjkljivo, iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi bila taka ocena opravljena. Vse dokler takšna ocena ni strokovno ovrednotena, kar je naloga Komisije, ni moč govoriti o ustrezno elaboriranem izvedenskem mnenju in tako mnenje ni zadostno. Ker iz mnenja Komisije ne izhaja, da bi bila upoštevana navodila proizvajalca, ki izpostavljajo nevarnost za cepljenje v primerih alergijskih reakcij na jajca, je mogoče sklepati, da s to pomembno okoliščino Komisija niti ni bila seznanjena.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Strnjeno povzema vsebino obrazložitve izpodbijanega sklepa in je zato sodišče ponovno ne navaja. Dodaja še, da odločitve ne sprejema na podlagi diskrecijske pravice, pač pa strokovno mnenje predstavlja obvezno in uzakonjeno podlago za izdajo odločbe. Komisija je odločala na podlagi zdravstvene dokumentacije oziroma dokaznega gradiva, ki je bilo priloženo predlogu za opustitev cepljenja. K izjavi tožnice, ko je bila z mnenjem seznanjena, dodatna dokumentacija ni bila predložena, prav tako Komisija ni podala zahteve za pridobitev dodatne zdravstvene dokumentacije oziroma za dodatne zdravstvene preglede.

9. Tožnica se je na odgovor tožene stranke odzvala v pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2020. Navaja, da se tožena stranka v odgovoru ni izjasnila o kršitvah glede vodenja postopka, ki jih v tožbi zatrjuje tožnica, pač pa le povzema potek postopka in doda, da je bila pri odločanju vezana na strokovno mnenje Komisije, ki odloča na podlagi dokumentacije oziroma dokazov, vsebovanih v predlogu za opustitev cepljenja. Tožnica je v tožbi izpostavila obveznost tožene stranke, da je dolžna v postopku ugotoviti dejansko stanje, v odločbi pa jasno navesti katera dejstva šteje za ugotovljena in katera ne, saj je to podlaga za uporabo relevantnih materialno pravnih določb. Ker tega tožena stranka ni upoštevala in svoje odločitve ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, je tožnici kršila pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Kaj je želela tožena stranka povedati z navedbami v odgovoru na tožbo, da ji ZNB ne daje podlage za odločanje na podlagi diskrecijske pravice, ni povsem jasno. Kolikor je s tem menila, da mora sprejeti enako odločitev, kot jo sprejme Komisija, pa tožnica poudarja, da je tožena stranka tista, ki vodi postopek in odloča o pravicah in obveznostih strank in ne Komisija. Komisija je strokovni organ, njeno mnenje pa ima v postopku enako težo, kot jo ima izvedensko mnenje. Tožena stranka mora zato mnenje Komisije v vsakem posameznem primeru preveriti in v odločbi zavzeti stališče o opustitvi ali neopustitvi cepljenja, svojo odločitev pa ustrezno obrazložiti, kot ji to nalaga 214. člen ZUP. Tožena stranka do trditev, s katerimi je tožnica utemeljevala svoj predlog za opustitev cepljenja, ni zavzela stališča. Pravilno sicer navaja, da nima diskrecijske pravice, ki pomeni, da organ, ki mu je taka pravica dodeljena, sam odloči, ali bo tistemu, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev določene pravne koristi, to korist tudi podelil oziroma mu jo priznal. V postopkih glede predlogov za opustitev cepljenja pa zakonodajalec toženi stranki ne omogoča odločitve na podlagi diskrecijske pravice, pač pa mora odločiti na podlagi dejstev in ustreznih materialnopravnih določb. Tožnica izpostavlja, da tožena stranka ni nujno vezana na mnenje Komisije in lahko, kolikor meni, da so njeni izsledki napačni ali če mnenje ni jasno ali zadostno obrazloženo, od Komisije zahteva dopolnitev mnenja ob smiselni uporabi 196. člena ZUP. Poudarja še, da tožena stranka ni substancirano prerekala dejanskih navedb tožnice v tožbi, kar, glede na subsidiarno uporabo pravil pravdnega postopka, pomeni, da se z njimi strinja, kar naj sodišče upošteva pri odločanju.

K točki I izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Obvezno cepljenje in opustitev obveznega cepljenja je urejeno v določbah 22. do 25. člena ZNB. Obvezno je cepljenje: - proti hemofilusu influence B, davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B; in - proti steklini, rumeni mrzlici, trebušnemu tifusu, klopnemu meningoencefalitisu, gripi, tuberkulozi in drugim nalezljivim boleznim, če obstajajo določeni epidemiološki razlogi in tako določa program iz 25. člena tega zakona (prvi odstavek 22. člena ZNB). Pred obveznim cepljenjem mora zdravnik, ki opravlja cepljenje, s pregledom osebe, ki se cepi, in vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se zdravstveno stanje osebe lahko trajno poslabšalo (prvi odstavek 22.a člena ZNB). Med razloge za opustitev cepljenja se štejejo: - alergija na sestavine cepiva; - resen nezaželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva; in - bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem, pri čemer se pod ta razlog ne štejejo akutne bolezni ali vročinska stanja, zaradi katerih se cepljenje začasno odloži (drugi in tretji odstavek 22.a člena ZNB). Če zdravnik, ki opravlja cepljenje, ugotovi, da obstajajo razlogi za opustitev cepljenja, mora dati strokovno utemeljen in obrazložen predlog za opustitev cepljenja (tretji odstavek 22.a člena ZNB), predlog pa lahko podajo tudi starši oziroma skrbniki osebe, ki naj bi bila cepljena (četrti odstavek 22.a člena ZNB). Ministrstvo, pristojno za zdravje pošlje predlog Komisiji za cepljenje (prvi odstavek 22.b člena ZNB), ki mora pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja preučiti predlog za opustitev, in če oceni za potrebno, lahko zahteva dodatno dokumentacijo oziroma dodatne zdravstvene preglede (prvi odstavek 22.c člena ZNB). Po opravljenem postopku da komisija strokovno mnenje o tem, ali obstajajo ali ne obstajajo razlogi za opustitev cepljenja in ga pošlje ministru, pristojnemu za zdravje (tretji odstavek 22.c člena ZNB). Strokovno mnenje mora vsebovati: - navedbo nalezljive bolezni, zoper katero naj se opusti oziroma naj se ne opusti cepljenje; - razloge za opustitev ali neopustitev cepljenja z obrazložitvijo; - časovno obdobje, za katero naj se opusti cepljenje; in - navedbo lastniškega imena cepiva, s katerim bi se oseba morala cepiti (četrti odstavek 22.c člena). Odločbo o opustitvi oziroma neopustitvi cepljenja izda v upravnem postopku minister, pristojen za zdravje, na podlagi strokovnega mnenja Komisije (prvi odstavek 22.č člena).

12. Tožena stranka je na podlagi citiranih določb ZNB po presoji sodišča sicer pravilno pojasnila, da je pri odločanju vezana na strokovno mnenje Komisije, vendar pa sodišče poudarja, da mora pri odločanju preveriti, ali je to mnenje sestavljeno v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 22.č člena tega zakona, obrazložitev odločitve o predlogu za opustitev cepljenja pa mora vsebovati tudi vse razloge, določene v 214. členu ZUP, zlasti razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (3., 5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Subsidiarna uporaba ZUP (ki ga mora tožena stranka uporabiti v skladu s prvim odstavkom 22.č člena ZNB) po 3. členu tega zakona namreč pomeni, da mora tožena stranka postopati po določbah ZUP v vseh vprašanjih, ki niso urejena s posebnim zakonom (prim.: sklep Vrhovnega sodišča Rs, št. X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010 in sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 1348/2019 z dne 17. 12. 2020).

13. Vrhovno sodišče RS je v sklepu št. X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010, ki mu je sledila tudi sodna praksa Upravnega sodišča RS (primeroma, v zadevah I U 1684/2019, I U 1349/2019, I U 1348/2019, I U 1324/2019, in druge), pojasnilo, da ima mnenje Komisije naravo izvedenskega mnenja in da mora zato vsebina mnenja zajemati vse, kar določa drugi odstavek 193. člena ZUP, z vsebino mnenja pa je treba starše seznaniti. Komisija mora torej obširno, natančno, celovito in strokovno odgovoriti na vse razloge, ki jih stranka navaja v predlogu za opustitev obveznega cepljenja (pri čemer pa so seveda tudi starši dolžni ob podaji predloga za opustitev cepljenja in na razgovoru opozoriti na vse dejanske okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev komisije, ni pa mogoče od njih zahtevati strokovne utemeljitve predloga, saj običajno starši nimajo ustreznega strokovnega znanja, strokovne ekspertize pa bi bile povezana s prevelikimi stroški). Pojasnilna dolžnost, ki zavezuje Komisijo namreč zahteva, da svoje strokovno mnenje na ustrezen način obrazloži, četudi so ugovori staršev laične narave. Pomanjkljivo strokovno mnenje Komisije zato ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb stranke.

14. V obravnavanem primeru je Komisija v svojem mnenju glede cepljenja A. A. navedla, da tožnica ni predložila nobene zdravstvene dokumentacije, ki bi potrjevala, da je alergična na jajca, da alergija na hrano ni kontraindikacija za cepljenje ter da je potrebna le previdnost pri cepljenju. Navedla je tudi, da alergija na jajca ni kontraindikacija na cepljenje s cepivi, za katere tožnica predlaga opustitev ter da družinska anamneza ni razlog za opustitev cepljenja. Za pridobitev dodatne zdravstvene dokumentacije ali za dodatne zdravstvene preglede se Komisija ni odločila, razlogov za to pa v mnenju ni pojasnila.

15. Takšna obrazložitev mnenja je po presoji sodišča tako pomanjkljiva, da odločbe, ki na tem mnenju temelji, ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Komisija namreč ni konkretno odgovorila na navedbe v predlogu o zdravstvenem stanju tožničine hčerke, prav tako tudi ne na navedbe o družinski anamnezi, saj iz obrazložitve ni jasno, zakaj te navedbe niso relevantne ter ali v družini obstajajo kakšni drugi razlogi, zaradi katerih bi bilo treba opustiti cepljenje.

16. Temeljna pravica v upravnem postopku je pravica do izjave, ki pa je tožena stranka ni spoštovala, kar je bistvena kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnici je sicer posredovala mnenje Komisije in jo pozvala, naj se o tem izjavi, kar je tožnica tudi storila, tožena stranka pa je nato njene navedbe zgolj povzela v obrazložitev izpodbijane odločbe, ni pa nanje odgovorila, četudi je bistvena pravica do izjave ne le to, da ima stranka možnost, da se izjavi, pač pa da organ odgovori na njene relevantne navedbe (ali pojasni, zakaj niso relevantne). S tem, ko tožena stranka ni odgovorila na tožničine navedbe, je njeno pravico do izjave izvotlila. Tej svoji obveznosti se ne more izogniti s sklicevanjem na vezanost na mnenje Komisije, pač pa mora v primeru, če Komisija na navedbe v vlogi za opustitev cepljenja ni odgovorila, ali je stranka podala pripombe na to mnenje, zahtevati ustrezno dopolnitev mnenja. Sodišče ob tem poudarja, da se do mnenja Komisije ne opredeljuje z vidika medicinske stroke, pač pa z upravnosodnega vidika glede na to, kaj mora tako mnenje in posledično obrazložitev odločitve tožene stranke vsebovati ter kako in na kakšen način mora biti odgovorjeno na pomisleke stranke, pa četudi so ti laične narave.

17. Tak zaključek še toliko bolj velja za izjavo, ki jo je tožnica podala po tem, ko ji je tožena stranka vročila mnenje Komisije. Tožnica se je sklicevala na opozorila in navodila proizvajalca cepiva Priorix oziroma M-M-RVAXPRO®. Navedla je, da je ta proizvajalec opozoril na nevarnost cepiva za otroke, ki so alergični na jajca in da je treba skrbno oceniti koristi in tveganja tovrstnega cepljenja. Take ocene Komisija po mnenju tožnice ni opravila. To velja tudi za cepivo Engerix-B, za katerega je proizvajalec v navodilih k cepivu določil, da ga ne smejo prejeti osebe, ki so alergične na kvas ali lateks. Enako je to določil tudi proizvajalec cepiva HBVAXPRO, proizvajalec cepiva Boostrix pa je določil, da ni primerno za posameznike, ki so alergični na lateks, oziroma je cepljenje s podobnim cepivom povzročilo močno bolečino, rdečico, občutljivost, otekanje ali oteklino na mestu cepljenja. Tožnica trdi, da je njena hčerka alergična na jajca, verjetno tudi na druge sestavine, o čemer doslej še ni bila opravljena ustrezna analiza, po cepljenjih pa je imela po navedbah tožnice prav opisane nezaželjene reakcije. Do vseh teh navedb se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila, niti tožničine izjave ni posredovala Komisiji v dopolnitev mnenja in izjasnitev glede navedb o navodilih in opozorilih proizvajalcev cepiv v razmerju do zdravstvenega stanja tožničine hčerke, pač pa zgolj navedla, da mora slediti mnenju Komisije.

18. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba obremenjena z bistvenima kršitvama določb postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ter jo je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku mora tožena stranka ugotovljene kršitve pravil upravnega postopka odpraviti, kar pomeni, da bo morala Komisijo pozvati, da mnenje dopolni v smislu napotkov iz te sodbe ter se opredeli tudi do izjave, ki jo je podala tožnica na njeno mnenje, nato pa v zadevi ponovno odločiti.

19. Sodišče je odločitev v zadevi sprejelo na seji senata, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni bilo stranskega udeleženca (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 tožnica upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je zastopal odvetnik.