Jedro

Zavrženje tožbe glede zahtevka za vrnitev avtomobila temelji na določbi 1. odstavka 274. člena ZPP, ker tožnik za takšno tožbo zaradi že vrnjenega mu avta nima pravnega interesa. Vpis vozila na ime tožnika pri upravni enoti in registracijo le-tega na njegovo ime je stvar upravnega, ne pravdnega postopka, zlasti pa ni materialnopravne podlage, da bi morala tožena stranka izdati listine, s katerimi bi se avto lahko vpisal in registriral na ime tožnika. Ker je plačilo uporabnine za določeno stvar (verzijski zahtevek) protipravno (brez pravne podlage) ravnanje zavezanca in ker organom tožene stranke takega ravnanja ni možno očitati, je bilo kot neutemeljenega zavrniti tudi tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo, in sicer s sklepom dovolilo spremembo tožbe in s sodbo pod 1. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 23.045,55 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 06. 2005 do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške, pod 2. točko izreka je kot nedovoljeno zavrglo tožbo s podrednim zahtevkom, da je tožena stranka dolžna tožniku izročiti osebno vozilo znamke Mercedes Benz C 220, leto izdelave 2003, pod 3. točko izreka je kot neutemeljenega zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izstaviti ustrezne listine, potrebne za vpis predmetnega vozila na ime tožnika ter registracijo le-tega pri pristojni upravni enoti, mu plačati znesek 18.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06. 11. 2009 dalje do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške, pod 4. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 2.237,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper odločitev s sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno, da ugodi podrednemu zahtevku in temu ustrezno spremeni odločitev o stroških postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tudi na listine upravnega spisa (priloge C1 do C7), četudi tega dokaza z vpogledom in prebiranjem teh listin ni izvedlo. Na naroku 19. 08. 2010 je sicer sprejelo dokazni sklep o vpogledu v te listine, vendar v nadaljevanju, potem ko je spis pridobilo, dokaza ni izvedlo. Sodišče na sprejeti dokazni sklep ni vezano. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavka 339. člena v zvezi z 287. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker tožeča stranka ni mogla vedeti, da bo sodišče svojo odločitev oprlo na neizvedeni dokaz, predhodno tudi ni moglo uveljavljati opisane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je sodišče prve stopnje bistveno kršilo postopek tudi s tem, ko ni izvedlo na naroku dne 04. 10. 2010 predlaganega dokaza po zaslišanju priče uslužbenca upravne enote K., ki bi pojasnil, kdaj in kako je bila upravna enota seznanjena s tatvino avtomobila. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da bi upravna enota šele 27. 09. 2005 bila z dopisom MNZ seznanjena o tatvini avta, saj je bil tožniku avto zasežen že 06. 09. 2005 zaradi suma kraje avtomobila, kar je bilo evidentirano v evidencah organizacije, kjer je tožnik opravljal tehnični pregled. Iz dopisa MNZ z dne 03. 10. 2005 izhaja, da je bil že na tehničnem pregledu dne 06. 09. 2005 zaznamek „odtujeno vozilo“, o čemer ni razlogov v sodbi. Iz istega dopisa nadalje izhaja, da je že 09. 08. 2004 (3 mesece po tatvini v Italiji) nekdo želel ta avto registrirati, pa je bila ugotovljena neskladnost potrdila o skladnosti avtomobila. Že takrat je torej bil izvor avtomobila sporen in bi to moralo biti evidentirano v vseh evidencah v skladu z ZVCP-1 in Pravilnikom o registraciji motornih vozil. Tudi o teh dejstvih ni razlogov. Tožena stranka tožniku ves čas zanika pridobitev lastninske pravice na obravnavanem avtomobilu po 64. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožnik sicer ne zanika, da je bila policija po 148., 164. in 220. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) upravičena zaseči avto tožniku in v tem ni protipravnosti državnih organov. V nadaljevanju pa bi morala tožena stranka (najkasneje sodišče v kazenskem postopku) izročiti avto v last in uporabo tožniku, kar je očitek protipravnega ravnanja organov tožene stranke. Po zaključenem kazenskem postopku mu je sicer avto bil vrnjen, še vedno pa ne more izkazati lastništva in ga registrirati na svoje ime. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je tožnik lastnik avtomobila po 64. členu SPZ in bi moralo toženki naložiti, da omogoči vpis predmetnega vozila na ime tožnika in dovoliti registracijo, prav tako na njegovo ime. Državni organi (policija, tožilstvo, sodišče) niso ravnali po 110. in 506.a členu ZKP, ker bi ob uporabi 64. člena SPZ zlahka ugotovili, da je lastnik avtomobila tožnik in ko avto z izdelavo strokovnega mnenja 27. 09. 2005 ni več služil kot dokaz v kazenskem postopku, bi ga bilo potrebno vrniti. Šele po vrnitvi avtomobila pa je tožnik lahko zahteval uporabnino zanj. Posledično napačni odločitvi o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na naroku dne 19. 08. 2010 sprejelo dokazni sklep o vpogledu v spis Upravne enote Ljubljana številka 021-6390/2006 (v spisu priloga C1 do C7), katerega je pozneje pribavilo (v fotokopiji) in po njegovi pribavi pozvalo obe pravdni stranki, da si te listine lahko ogledata pri sodišču (dopisa list.št. 170 in 171 v spisu), pri čemer si je tožeča stranka spis dne 20. 09. 2010 tudi ogledala (uradni zaznamek list.št. 172 v spisu). V zapisniku o naroku dne 04. 10. 2010 res ni izrecnega zapisa, da sodišče ta dokaz vpogleda in prebere, vendar je sodišče prve stopnje to nedvoumno storilo (bodisi na naroku, bodisi izven naroka), kar je pojasnjeno v izpodbijani odločbi, ko se našteva izvedene dokaze. Ob takem postopanju sodišča prve stopnje je tožeča stranka povsem utemeljeno mogla in morala pričakovati (zlasti ob njeni seznanitvi s tem dokazom, ob sprejetem in nepreklicanem dokaznem sklepu o vpogledu v listine priloge C1 do C7 in dejstvu, da je sodišče prve stopnje vsaj izven naroka ta dokaz vpogledalo), da bo sodišče prve stopnje pri odločitvi o tožbenem zahtevku ta dokaz uporabilo in bi zato na kršitev postopka skladno določbi 286.b člena ZPP morala opozoriti že na naroku za glavno obravnavo dne 04. 10. 2010. Ker tega ni storila, te kršitve postopka v pritožbi ne more uveljavljati. Iz istega razloga, torej ker na kršitev postopka tožeča stranka ni opozorila že na naroku, ko dokaz z zaslišanjem priče K. ni bil izveden, te kršitve ni možno uveljavljati v pritožbi. Poleg tega je bil dokaz s pričo K. predlagan kot poizvedovalni dokaz (priča bi pojasnila seznanitev upravne enote s tatvino), ker bi se z njim določeno dejstvo šele ugotavljalo, ne pa potrjevalo s strani stranke navajano. Poizvedovalni dokaz pa ni dovoljen in ga sodišče prve stopnje ni moglo izvesti tudi iz tega razloga.

Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da je bila Upravna enota L. o tatvini predmetnega avtomobila seznanjena že pred 15. 06. 2005 in tega dne ne bi smela prvič registrirati avta nanj. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in na dokazih temelječe pojasnilo (glej zadnja dva odstavka na 5. strani in prve štiri odstavke na 6. strani izpodbijane odločbe), da tožeča stranka ni in zakaj ni te trditve dokazala. Irelevantno je pritožbeno zatrjevanje, da je imela organizacija za opravo tehničnega pregleda podatek o kraji avta že 06. 09. 2005, ker četudi bi to bilo res, tožeča stranka ne pojasni, niti pritožbeno sodišče samo tega ne ugotavlja, v čem bi bila kršitev kateregakoli državnega organa, če je bil avto pri upravni enoti iz prometa odjavljen šele 29. 09. 2005. Ker je torej to dejstvo bilo za odločitev o tožbenem zahtevku postranskega pomena oziroma irelevantno, sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ko se o njem ni opredelilo. Obenem ne gre spregledati prepričljivo utemeljene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil sum o tatvini avta potrjen šele z njegovim strokovnim pregledom dne 27. 09. 2005. Torej je obstajal utemeljen sum tatvine šele od takrat naprej, prej pa je to lahko bil le sum. Pritožbeno sodišče ne ve, niti tega določno ne predoči tožeča stranka, za pravno podlago, na podlagi katere bi morala upravna enota odjaviti iz prometa avto, za katerega obstaja šele sum, da je bil ukraden, ali da bi morala ta sum zabeležiti v svojih evidencah. Vse enako velja za pritožbena zatrjevanja o vedenju spornega izvora avta že dne 09. 08. 2004, torej le tri mesece po njegovi tatvini.

Za preizkus pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da ni res, da ni bilo ovir za vrnitev avta tožniku po strokovnem pregledu dne 27. 09. 2005, sodišče prve stopnje zadostno in pravilno pojasni v zadnjem odstavku na 6. strani izpodbijane odločbe. Tudi tem razlogom se pritožbeno sodišče v odgovor pritožbi pridružuje.

Materialnopravno je pravilna nadalje odločitev sodišča prve stopnje o podrednih zahtevkih. Zavrženje tožbe glede zahtevka za vrnitev avtomobila temelji na določbi 1. odstavka 274. člena ZPP, ker tožnik za takšno tožbo zaradi že vrnjenega mu avta nima pravnega interesa. Vpis vozila na ime tožnika pri upravni enoti in registracijo le-tega na njegovo ime je stvar upravnega, ne pravdnega postopka, zlasti pa ni materialnopravne podlage, kot pravilno pojasni sodišče prve stopnje (glej 4. odstavek za 7. strani izpodbijane sodbe), da bi morala tožena stranka izdati listine, s katerimi bi se avto lahko vpisal in registriral na ime tožnika. Ker je plačilo uporabnine za določeno stvar (verzijski zahtevek) protipravno (brez pravne podlage) ravnanje zavezanca in ker organom tožene stranke takega ravnanja ni možno očitati, je bilo kot neutemeljenega zavrniti tudi tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine.

Naj pritožbeno sodišče v pojasnilo tožeči stranki navede še, da bi bil razlog za zavrnitev njenega tožbenega zahtevka v pretežnem delu (glavnega in podrednih) tudi nesklepčnost tožbe, ker utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz tožbenih navedb. Tako zahteva plačilo odškodnine v višini kupnine za avto, kar ne more biti podlaga za ugotovitev višine škode, saj je bil tožniku avto vrnjen. Vtoževana uporabnina pa predstavlja razliko med vrednostjo avta ob nakupu in ob njegovi vrnitvi. To bi lahko veljalo zlasti za zahtevek iz naslova odškodnine, ne pa verzije, kjer se kot podlaga za ugotovitev višine zahtevka upošteva prikrajšanje upravičenca in okoriščenje zavezanca (190. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in je skladna določbi 154. in 155. člena ZPP. Stranke so dolžne kriti vsaka svoje, saj tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej njeni stroški za odgovor na pritožbo za ta pritožbeni postopek niso bili potrebni.