Jedro

Pri kaznivem dejanju po 196. členu KZ je mamilo sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja in ne njegov predmet. S tem sredstvom je napadeno človekovo zdravje, ki je v tem primeru predmet napada.

Iz določila 4. odstavka 154. člena ZKP jasno sledi, da sme sodišče opreti svojo odločbo na podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljena na podlagi ukrepov iz 150. in 151. člena ZKP, če so bila ta pridobljena na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika. Zato trditev zagovornika, da nikjer v zakonu ne piše, da so poročila, dana po 153. členu ZKP, dokazno gradivo, ni utemeljena.

Izrek

Zahteve zagovornikov obsojenih R.V. in G.V. za varstvo zakonitosti se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 11.10.1996 sta bila R.V. in G.V. spoznana za kriva neprimernega poskusa kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 23. in 25. členom KZ. Obs. R.V. je bila izrečena kazen 2 let in 3 mesecev zapora, obs. G.V. pa kazen 2 let zapora. V izrečeni kazni jima je bil vštet pripor od 1.9.1996 dalje. Obs. R.V. je bilo na podlagi 69. člena KZ odvzetih 4.881 zaseženih tablet 4-bromo-2,5-dimetoksifenetilamina, na podlagi 4. odstavka 196. člena pa sta bili odvzeti tudi 2 tableti ecstasy. Po 40. členu KZ sta bili obsojencema izrečeni tudi stranski kazni izgona tujca iz države, obema za čas 4 let. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 12.3.1997 deloma ugodilo pritožbam zagovornikov obsojencem in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obs. R.V. kazen zapora znižalo na 1 leto in 4 mesece zapora, obs. G.V. pa na 1 leto in 2 meseca zapora, v ostalem pa je pritožbe zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. R.V., odvetnik dr. P.Č. iz G., ter zagovornik obs. G.V., odvetnik A.Č. iz G., sta dne 7.5.1997 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo. V uvodu zahteve navajata, da jo vlagata zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obe sodbi spremeni tako, da oba obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlagata, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi zagovornik obs. R.V., odvetnik J.M. iz K., v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 15.7.1997 uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obe sodbi razveljavi in odredi novo sojenje. Zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 11.7.1997 je vložil tudi zagovornik obs. G.V., odvetnik N.K. iz I., v njej pa navaja, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo ter da je bila vloga obsojenca pri kaznivem dejanju majhna, zaradi česar je izrečena kazen izredno huda in visoka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo spremeni ter zoper obsojenca ustavi postopek, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije V.B. je v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedel, da je sodišče obsojenca spoznalo za kriva kaznivega dejanja, storjenega v najmilejši izvršitveni obliki. Ni mogoče pritrditi izvajanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, da kaznivega dejanja sploh nista storila, saj je bil njun namen preprodaje, ki je bistven za kaznivo dejanje, nedvoumno izkazan, njuno zatrjevanje, da sta nameravala preprodati tablete, podobne "ecstasy", bi v konkretnem primeru pomenilo le uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Podana tudi ni osnova za domnevo, da naj bi odredba preiskovalnega sodnika po 150. členu ZKP ne bi bila izdana pravočasno.

Zahteve zagovornikov obsojenih R.V. in G.V. za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Zagovornika obsojenih R.V. in G.V., odvetnika dr. P.Č. in A.Č., v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko uveljavljata razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, enako kot sta navajala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, navajata, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv in da nasprotuje sam sebi, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi zagovornik obs. R.V., odvetnik J.M. Tako zatrjevanje ni utemeljeno, saj je že pritožbeno sodišče utemeljeno zavrnilo navedeni očitek ter je pri tem pravilno ugotovilo, da kljub temu, da bi bil lahko opis kaznivega dejanja drugače sestavljen, ni podano zatrjevano nasprotje v izreku, ker je potrebno opis kaznivega dejanja obravnavati celovito in ne le po posameznih delih. Vrhovno sodišče Republike Slovenije se tako v celoti strinja z ugotovitvijo pritožbenega sodišča, da zatrjevana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ob tem je potrebno še pripomniti, da sta bila obsojenca spoznana za kriva neprimernega poskusa kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi s 23. členom KZ le zato, ker je bilo ugotovljeno, da se je izkazalo, da mamilo, katerega sta kupila z namenom prodaje, misleč, da gre za tablete ecstasy, ni bilo mamilo ecstasy, temveč sta kupila in poskusila prodati mamilo 4-bromo-2,5 dimetoksifenelitamin, njuno dejanje pa je bilo opredeljeno kot neprimeren poskus, ker navedeno mamilo z odločbo o seznamu mamil ni bilo razglašeno za mamilo. Zato niso utemeljene navedbe zagovornikov v zahtevah za varstvo zakonitosti, da sploh ne gre za neprimeren poskus, temveč za dejanje, ki nima vseh znakov kaznivega dejanja. Primerjava zagovornikov obsojencev, odvetnikov dr. P.Č. in A.Č., s kaznivim dejanjem obrekovanja po 170. členu KZ z neprimernim poskusom kaznivega dejanja po 196. členu KZ, ni ravno posrečena. V dejanju obdolženca, ki mu ne bi bilo mogoče dokazati, da je vedel, da je tisto, kar je trdil ali raznašal, neresnično, seveda ne bi bil podan neprimeren poskus kaznivega dejanja obrekovanja, vendar pa bi šlo v takem njegovem dejanju lahko za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 171. členu KZ. Sicer pa zagovornika pri taki primerjavi povsem prezreta določilo 1. odstavka 22. člena KZ, ki določa kaznivost poskusa, prav tako pa tudi določilo 23. člena KZ o kaznivosti neprimernega poskusa kaznivega dejanja.

Docela neutemeljeno je tudi zatrjevanje zagovornika obs. R.V., da mamilo ni sredstvo, s katerim se stori kaznivo dejanje po 196. členu KZ, temveč da je mamilo predmet tega kaznivega dejanja. Tako je trdil že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je v razlogih sodbe prepričljivo in utemeljeno obrazložilo, da tako njegovo stališče ni pravilno, ko je navedlo, da je neprimeren predmet objekt napada, ki ni vselej le stvar, pač pa tudi človek, ter da je v obravnavanem primeru predmet napada človekovo zdravje. Ni nobenega dvoma o tem, da je pri kaznivem dejanju po 196. členu KZ mamilo sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja, torej sredstvo, s katerim je napadeno človekovo zdravje.

Tudi ni utemeljeno zatrjevanje zagovornika obs. R.V., odvetnika J.M. iz K., da so bila prekršena določila kazenskega postopka, ker je sodišče prebralo poročila o ugotovljenih okoliščinah in dejstvih tajnega sodelavca, s čemer smiselno uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V izogib ponavljanja se Vrhovno sodišče v celoti sklicuje na obširne in pravilne razloge, navedene v obrazložitvah sodbe sodišča prve stopnje in sodbe pritožbenega sodišča, pri čemer opozarja na določilo 4. odstavka 154. člena ZKP, ki določa, da sodišče, če so bili ukrepi iz 150. in 151. člena ZKP izvršeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo, ne sme opreti svoje odločbe na tako dobljene podatke, sporočila, posnetke ali dokazila. Iz tega določila torej jasno sledi, da sodišče sme opreti svojo odločbo na omenjena dokazila, če so bila taka dokazila pridobljena na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika. Iz odredbe preiskovalnega sodnika z dne 1.8.1998 pa je razvidno, da je preiskovalni sodnik odredil izvajanje ukrepov po 2. in 3. točki 1. odstavka 150. člena ZKP. Zato trditev zagovornika obs. R.V., da nikjer v zakonu ne piše, da so poročila, dana po 153. členu ZKP, dokazno gradivo, ni utemeljena. Tudi zatrjevanje zagovornikov obsojencev, ki ga v zahtevah za varstvo zakonitosti le ponavljajo, in sicer, da so bili posebni ukrepi izvajani še pred odredbo preiskovalnega sodnika, ni utemeljeno, saj je na take očitke pravilno in podrobno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Zagovornik obs. G.V., odvetnik N.K. iz I., v uvodu zahteve navaja, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ne da bi obrazložil, v čem naj bi bil kršen kazenski zakon, ter da je bila vloga obsojenca pri storjenem kaznivem dejanju izredno majhna, zaradi česar je izrečena kazen izredno huda in visoka. Tudi zahteva za varstvo zakonitosti tega zagovornika obs. G.V. ni utemeljena. Vrhovno sodišče se namreč po določilu 1. odstavka 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ki pa morajo biti obrazložene. Prav tako pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkušati primernosti izrečene kazni, če je bila le-ta izrečena v okviru predpisane kazni.

Vrhovno sodišče je zato zahteve zagovornikov obsojenih R.V. in G.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).