Jedro

Pri vinjenih osebah se pričakuje, da so lahko nepredvidljive in policist mora biti na to pozoren. Tveganje je zato ostalo v mejah običajne policijske operacije, iz katere ni izhajala neobičajno povečana nevarnost za nastanek škodnih posledic policista. Tožnikove aktivnosti tudi ob vseh ugotovljenih okoliščinah ni mogoče subsumirati pod navedeni abstraktni stan nevarne dejavnosti.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (kolikor je bila zavrnjena pritožba tožene stranke) spremeni tako, da se tudi v preostalem delu ugodi pritožbi in se spremeni sodba sodišča prve stopnje tako, da se tudi v preostalem delu zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke prvostopenjskega postopka v znesku 350 EUR in drugostopenjskega postopka v znesku 255 EUR, v 15 dneh od prejema odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II.Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki tudi stroške revizijskega postopka v znesku 915,98 EUR, v 15 dneh od prejema odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Oris zadeve in o odločitvi sodišča prve in druge stopnje

1.Tožnik je zoper toženko vložil tožbo, s katero zahteva plačilo odškodnine na podlagi pravila o objektivni odškodninski odgovornosti. Navaja, da se je telesno poškodoval (zvin gležnja) kot policist pri opravljanju intervencije v stanovanjski hiši, do katere je prišlo, ko je kršitelj vinjen razgrajal in je obstajal sum izvršitve kaznivega dejanja nasilja v družini. Poudarja, da strmo in ozko stopnišče brez ograje pomeni nevarno stvar, hoja po takšnem stopnišču v situaciji, kakršna je konkretna, pa delo s povečano nevarnostjo. Iz naslova nepremoženjske škode zahteva plačilo 2.000,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 600,00 EUR za prestani primarni in sekundarni strah ter 900,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skupaj torej 3.500,00 EUR. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov, nastalih s prevozi do zdravstvenih ustanov v višini 279,72 EUR. Tožnikov delodajalec (Republika Slovenija) je imel pri toženki zavarovano civilno odgovornost za škodo, ki jo utrpijo policisti pri delu, na podlagi police št. OD ..., kršiteljeva žena (lastnica nepremičnine v kateri je prišlo do škodnega dogodka) pa po polici za zavarovanje stanovanjskih premičnin, št. PR ....

2.Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo o podlagi tožbenega zahtevka. Presodilo je, da je toženka odškodninsko odgovorna tožniku za škodo, ki jo je utrpel ob dogodku 6. 3. 2016, in sicer največ do zneska obveznosti toženke po obeh zavarovalnih policah. Utemeljilo je, da potek konkretne policijske intervencije ni spadal med povsem običajne in nenevarne naloge tožnika kot policista. Upoštevalo je izvedenkino mnenje, da stopnice v hiši, kjer je prišlo do škodnega dogodka, niso varne za hojo, zato je bil tožnik izpostavljen večjemu tveganju kot običajno (prekratka stopnja ploskev stopnice, na kateri je padel). Tudi policijski "gojzarji" so preveliki za takšne stopnice, dejstvo, da so imeli tudi drugi policisti težave pri hoji po teh stopnicah ter dejstvo, da je bila vsa pozornost usmerjena na kršitelja in da ni bilo več ograje za oprijem (ta se je končala višje zgoraj), po prepričanju sodišča pomenijo že tolikšno tveganje za nastanek poškodbe policista, da je konkretna policijska intervencija postala nevarna dejavnost, kar je privedlo do uporabe pravila o objektivni odškodninski odgovornosti. Krivdne odgovornosti toženke ni presojalo, saj razen trditve, da toženka odgovarja tudi po pravilih krivdne odgovornosti, tožnik ni zatrjeval dejstev, ki bi jo utemeljevale. Stopnice toženkine zavarovanke (žena kršitelja) so nevarna stvar, zato je tudi ona objektivno odgovorna oziroma odgovarja toženka tudi na podlagi zavarovalne police št. PR ....

3.Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženkini pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v II. točki izreka v delu, ki se nanaša na odškodninsko odgovornost toženke iz naslova zavarovalne police št. PR ..., ter je v tem delu zahtevek zavrnilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (iz naslova police št. OD ... - zavarovanja odgovornosti tožnikovega delodajalca) sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev o stroških je pridržalo za končno sodbo.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

4.Vrhovno sodišče je na toženkin predlog s sklepom II DoR 333/2024 z dne 16. 10. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja: ali je odločitev o obstoju objektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca materialno pravno pravilna.

Povzetek navedb strank v revizijskem postopku

5.Revidentka navaja, da sta sodišči zmotno uporabili določila drugega odstavka 131., 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Kritično ocenjuje delo izvedenke, ki je subjektivno in nestrokovno razložila okoliščine glede stopnišča. Sodišče druge stopnje je celo ugotovilo, da je bil sestop po stopnicah z ugotovljenimi lastnostmi povezan z določenimi tveganji, ki pa niso bila takšna, da jih pri sestopu navzdol ne bi bilo mogoče obvladovati. Kontradiktorno in materialnopravno zmotno pa je nato zapisalo, da je stanje stopnišča pomembna okoliščina pri presoji povečanega tveganja tožnikovega dela. Stopnišče samo po sebi ni predstavljajo povečane nevarnosti in iz samega stanja stopnišča statistično ni izhajala povečana nevarnost nastanka škodnega dogodka. Konkretne okoliščine ne predstavljajo izjemnega ali nadpovprečnega tveganja glede na običajno delo policistov in njihovo usposobljenost za takšno delo. Vsako delo policistov, čeprav gre za intervencijo, samo po sebi ni nevarno. Presoja sodišč, da so bile med izvajanjem sicer nenevarne dejavnosti podane takšne posebne okoliščine, da je delo tožnika kot policista postala dejavnost, pri kateri je obstajalo neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju in zdravju ljudi v smislu drugega odstavka 131. člena OZ, je materialno pravno zmotna in bistveno odstopa od uveljavljene sodne prakse glede uporabe pravil o objektivni odškodninski odgovornosti. Že sam potek konkretne policijske intervencije (že v fazi transporta) je spadal med povsem običajne in nenevarne naloge policista. Tudi ravnanje kršitelja (zibajoča hoja, pospešitev hoje in druga podobna stanja) ni za policista nepredvidljivo. Kršitelj je bil že obvladan z ustreznimi policijskimi prijemi in končni transport je opravljalo več policistov. Tudi potrebna pozornost pri spremljanju kršitelja je za policista običajna in pričakovana. Objektivna odškodninska odgovornost je pridržana le za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari in dejavnosti, da jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod kontrolo in tako ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Našteva več primerov, v katerih je sodišče presojalo obstoj objektivne odgovornosti (sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 314/2004 z dne 12. 10. 2005, II Ips 228/2001 z dne 12. 12. 2001, II Ips 52/2001 z dne 13. 9. 2001, II Ips 523/2002 z dne 28. 8. 2003). Kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode je pri policistih višji kot pri občanih, ker so policisti izurjeni za ukrepanje v nevarnih situacijah. Sklicuje se še na sklep VS RS II Ips 299/2017, ko je tožnik zasledoval kršitelja po neravnem, neurejenem terenu, v trdi temi in na sklep VS RS II Ips 40/2018, ko je šlo za hiter in eksploziven tek v popolni temi za kršiteljem in pozornosti ni mogel usmeriti na podlago. Le v takšnih primerih je bila podana objektivna odgovornost delodajalca do delavca - policista. Tudi dejstvo, da se ni mogel več oprijeti ograje na mestu, kjer mu je zdrsnilo, ta se konča na začetku tretje stopnice, ne predstavlja okoliščine, ki je tožnika izpostavila večjemu tveganju pri policijski intervenciji. Sodišče druge stopnje je nenatančno preučilo okoliščine glede stanja stopnišča in ne drži očitek o protispisnosti o tem, kje je bila ograja; izvedenka je pojasnila, da se uporabnik stopnišča na spodnjih dveh stopnicah ni mogel več držati ograje, tožniku pa je spodrsnilo na tretji stopnici od spodaj navzgor, kjer pa se je končalo oprijemalo. Sklicuje se tudi na sodbo VS RS II Ips 1954/2008; poostrena odgovornost po načelu vzročnosti namreč ni predvidena za dejavnosti, kjer nevarnostni potencial ni nič večji od tistega, ki se mu človek izpostavlja v vsakdanjem življenju, temveč za tiste, ki so tako nevarne, da je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri njihovem opravljanju večja. Izvirati mora statistično večja nevarnost za nastanek škodnega dogodka, ali če bi stvar oziroma dejavnost povzročila škodni dogodek, kjer je obseg škode katastrofalen. Relevantni sta tudi odločbi VS RS II Ips 906/2011, ko je šlo za spremljanje vinjene osebe do intervencijskega vozila, II Ips 206/2011, ko je prav tako šlo za neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Vrhovno sodišče je tudi zavzelo stališče, da je kriterij za presojanje nevarnosti za poklicne vojake, kar je primerljivo s policisti, drugačen oziroma višji kot kriterij za presojanje podobnih dejavnosti v civilnem življenju (sodba VS RS II Ips 314/2004).

Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni.

6.Tožnik v odgovoru na revizijo izpostavlja, da je šlo za delo z neobičajno velikim tveganjem za nastanek škode. Med hojo po stopnicah je moral sam paziti na kršiteljev varen prehod, kršitelja pa dodatno varovati z desno roko. Ta je bil močno vinjen ter se je pri hoji zibal, nepričakovano in hipoma je pospešil hojo, pri čemer stopnišče zaradi svojih dimenzij ni bilo varno za hojo; tožnik je moral v skladu z navodili delodajalca nositi službene gležnarje, ki so bili preveliki in so pri hoji po stopnišču vsem povzročali težave. Na mestu zdrsa se ni nahajala ograja, zaradi opisanih okoliščin pa tožnik ni mogel biti osredotočen na samo hojo. Zanj je bila to neznana podlaga, pri čemer kršitelj med transportom po stopnicah navzdol ni bil obvladan, saj je nevarnost pobega še vedno obstajala. Da se je kršitelj upiral le pred transportom po stopnišču in da je bil med transportom že popolnoma obvladan, ne izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. Očitek o kontradiktornosti sodbe sodišča druge stopnje tudi ne drži. Vse okoliščine skupaj, ne le same stopnice, so narekovale odločitev o objektivni odškodninski odgovornosti zaradi opravljanja nevarne dejavnosti - intervencije. Hoja po strmih in ozkih stopnicah nikoli ni del usposabljanja policistov. Zaradi širine stopnic ni mogel usmerjati pogleda v stopnice pred seboj. Tudi ni mogel pričakovati, da mu bo med pospešeno hojo zmanjkalo varnostne ograje za oprijem in da mu bo pri pospešeni hoji z visokimi zimskimi čevlji med hojo po stopnicah spodrsnilo. Ne držijo navedbe toženke glede pretirane presoje sodišča druge stopnje o možnosti oprijema tožnika na stopnišču, saj tako iz izvedenskega mnenja, kot tudi priloženih fotografij, nesporno izhaja, da se gledano od spodaj navzgor, ograja začne šele pri začetku četrte stopnice oziroma na koncu tretje stopnice. Ob zdrsu tako na levi strani stopnišča ni bilo več nobenega oprijemala. Sodna praksa, na katero se sklicuje toženka, ni relevantna; je zastarela izpred dvajsetih let in so v tistih primerih podane povsem drugačne okoliščine. Šlo je za lastno nepazljivost pri športnih aktivnostih. Sklicuje se na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča - sklep II Ips 40/2018 z dne 9. 5. 2019, sklep II Ips 299/2017 z dne 24. 1. 2019 in sodbo II Ips 1954/2008 z dne 12. 7. 2012. Izpodbijana sodba je usklajena tudi s sodno prakso višjih sodišč (citira VSK I Cp 622/2006, VSL II Cp 491/2009, VSL II Cp 3446/2013, VSM I Cp 454/2014, VSM II Cp 2663/2016). Sklicuje se še na pravna načela in prakso Vrhovnega sodišča ter ESČP. Pomembno je, da policisti ne nosijo posledic za poškodbe, ki jih utrpijo pri obvladovanju storilcev prekrškov in kaznivih dejanj v korist delodajalca in celotne skupnosti, saj delujejo v korist vseh prebivalcev.

Predlaga zavrnitev revizije.

Presoja utemeljenosti revizije

7.Revizija je utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

8.Dejansko stanje, ugotovljeno v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), je naslednje:

-‒ tožniku je 6. 3. 2016 med transportom kršitelja (spremljanjem po stopnicah do policijskega vozila) spodrsnilo na notranjem stopnišču stanovanjske hiše, kjer se je opravila policijska intervencija;

-‒ kršitelj, ki je bil obravnavan zaradi nasilja v družini in vinjenosti, se je pred transportom aktivno upiral, v trenutku transporta pa je že bil obvladan (nadete so mu bile lisice);

-‒ tožnik je kršitelja med hojo po stopnicah navzdol dodatno varoval z desno roko na zadnjem delu telesa;

-‒ kršitelj je hojo med transportom pospešil, kar je povzročilo pospešeno hojo tožnika navzdol po stopnicah;

-‒ tožniku je spodrsnilo na tretji stopnici od spodaj navzgor, pri čemer se ni mogel več oprijeti ograje, ker se je ta končala na začetku tretje stopnice; globina stopne ploskve je bila 19 cm. Nihče od drugih oseb, ki so sodelovale pri transportu, ni padel;

-‒ vidljivost na stopnišču je bila dobra, saj je bilo stopnišče osvetljeno;

-‒ tožnik si je pri padcu zvil gleženj na levi nogi.

O objektivni odgovornosti v konkretnem primeru

9.Dopuščeno materialno pravno vprašanje je osredinjeno na objektivno odgovornost tožnikovega delodajalca, ki je imel pri toženki zavarovano civilno odgovornost za škodo, ki jo utrpijo policisti pri delu na podlagi sklenjene zavarovalne police. Objektivna odgovornost je lahko posledica nevarne stvari ali nevarne dejavnosti ali pa kombinacija obeh. V tem okviru je glede na navedbe revizije in odgovora na revizijo odprto le še vprašanje ali je šlo v konkretnem primeru za izvajanje nevarne dejavnosti.

10.Pri uporabi pojma objektivne odgovornosti je treba biti zadržan. Odgovornost po načelu vzročnosti je izjema, določena za primere, ko kljub pazljivosti ni mogoče odkloniti škodne nevarnosti in ko okoliščine pogosto privedejo do poškodbe.

Poostrena odgovornost po načelu vzročnosti ni predvidena za dejavnosti, pri katerih nevarnostni potencial ni nič večji od tistega, ki se mu človek (v konkretnem primeru policist) izpostavlja v vsakdanjem življenju (v konkretnem primeru pri opravljanju policijske operacije, za katero je policist usposobljen), pač pa le za tiste dejavnosti, ki so same po sebi ali pa zaradi posebnih okoliščin tako nevarne, da je glede na življenjske izkušnje (v konkretnem primeru tudi strokovne izkušnje policista) pogostost škodnih posledic pri njihovem opravljanju večja in je hkrati pričakovati, da bo škoda praviloma oziroma pogosto znatnega obsega.

11.V konkretnem primeru je šlo za tipično policijsko delo. Policisti pogosto posredujejo v primerih vinjenih kršiteljev, ki so glasni, nasilni, in je treba zoper njih, če se nočejo podrediti njihovim ukazom, uporabiti prisilna sredstva. V obravnavanem primeru pa celo kršitelj z upiranjem ni nadaljeval po tem, ko je bil že vklenjen. Kršitelj je le malo hitreje stopil na opisanem delu stopnišča in se je zaradi vinjenosti gibal naprej in nazaj, zato je bilo treba med hojo po stopnicah tudi paziti, da ni padel. Pri vinjenih osebah se pričakuje, da so lahko nepredvidljive in policist mora biti na to pozoren. Tveganje je zato ostalo v mejah običajne policijske operacije, iz katere ni izhajala neobičajno povečana nevarnost za nastanek škodnih posledic policista.

12.Sodišči prve in druge stopnje sta bili v konkretnem primeru soočeni tudi z vprašanjem, ali so stopnice kot del okolja, v katerem se je odvijala policijska akcija, povzročile, da je tožnikova dejavnost postala nevarna. Razlogi sodišča druge stopnje, ki lastnost stopnic na mestu zdrsa, (predvsem neobstoja oprijemala na tistem mestu, pa tudi globine stopne ploskve - 19 cm, ob uporabi službene obutve - gležnarjev), upoštevajo kot enega od odločilnih elementov nevarne dejavnosti, ki jo je tožnik izvrševal na tem delu stopnic, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavljajo ustrezne podlage za utemeljitev objektivne odgovornosti njegovega delodajalca (zavarovanca tožene stranke).

13.Vrhovno sodišče je o vprašanju objektivne odgovornosti že zavzelo stališče v primeru, ko je šlo za izvajanje podobne policijske akcije.

Sodišče druge stopnje se je v razlogih sodbe s to prakso sicer soočilo, vendar je izpostavilo domnevno razlikovalne okoliščine konkretnega primera. Poudarilo je, da se v primerjani zadevi alkoholizirani kršitelj ni predhodno upiral, niti ni bilo drugih okoliščin, ki bi povečevale tveganje nepredvidljivosti situacije; v obravnavanem primeru pa je bila ugotovljena tožnikova pozornost na kršitelja, ki je bil zaradi vinjenosti in predhodnega upiranja nepredvidljiv, s čimer je poleg vzročne zveze potrjena tudi nepredvidljivost situacije. Takšna ocena sodišča druge stopnje je materialnopravno zmotna. O nevarni dejavnosti (tudi) pri delu policista govorimo, kadar ta opravlja delo, pri katerem obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode pa je pri policistih višji kot pri občanih, saj so policisti posebej izurjeni za ukrepanje prav v podobnih situacijah.

14.Vrhovno sodišče se je tudi že izreklo, v katerih primerih trdoto in izjemnost obstoja objektivne odgovornosti zaradi opravljanja nevarne dejavnosti lahko izjemoma mehča obstoj posebnih okoliščin, ki nenevarno dejavnost spremenijo v nevarno.

Takšnih posebnih okoliščin v obravnavanem primeru ni, ko je šlo za hojo po opisanem stopnišču pri normalni osvetlitvi, sicer alkoholizirani kršitelj pa ni bežal (pred njim je hodil drugi policist), temveč se je zgolj zibal. Tudi kršiteljevo "rovarjenje" pred izvedbo prisilnega ukrepa in vklenitvijo z lisicami prav tako ne morejo pomeniti takšne posebne okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče utemeljiti obstoj nevarne dejavnosti ter posledično objektivne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Nasprotno - pomenijo lahko le zmanjševanje rizičnosti nastanka policistove poškodbe, saj je bil kršitelj obvladan.

Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji

15.Opisane tožnikove aktivnosti tudi ob vseh ugotovljenih okoliščinah torej ni mogoče subsumirati pod navedeni abstraktni stan nevarne dejavnosti. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je tako negativen. V obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti obstoja zatrjevane objektivne odgovornosti. Z izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje je zmotno uporabljeno materialno pravo in sicer določbe, ki urejajo objektivno odgovornost - drugi odstavek 131. člena OZ, 149. in 150. člen OZ. Ker ni izkazan element odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, je tožbeni zahtevek neutemeljen.

16.Ob povedanem je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje pa v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je ugodilo pritožbi tožene stranke zoper izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke v še nezavrnjenem delu (prvi odstavek 380. člena ZPP).

17.Spremenjena odločitev Vrhovnega sodišča o glavni stvari je terjala tudi spremenjeno odločitev o stroških prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik mora toženi stranki plačati njene pravdne stroške prvostopenjskega postopka v znesku 350 EUR in drugostopenjskega postopka v znesku 255 EUR, z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Prav tako ji mora povrniti stroške v zvezi z dopustitvijo revizije in revizijo v skupnem znesku 915,98 EUR, skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi. Natančen obračun stroškov je razviden iz stroškovnikov tožene stranke v spisu.

18.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj v praksi VSRS npr.: sodbo in sklep II Ips 314/2004 z dne 12. 10. 2005 (šlo je sicer za pripadnika vojske, ki se je v času vojaške vaje v polni bojni opremi poškodoval pri hoji po kraškem terenu, Vrhovno sodišče pa je zapisalo, da hoja po razgibanem kraškem terenu v ugodnih časovnih in vremenskih razmerah za poklicnega vojaka ne pomeni nevarne dejavnosti), sklep II Ips 228/2001 z dne 12. 12. 2001, sodbo II Ips 52/2001 z dne 13. 9. 2001, sodbo II Ips 523/2002 z dne 28. 8. 2003, sodbo II Ips 314/2004 z dne 12. 10. 2005.

2Primerjaj sodbo II Ips 1254/2008 z dne 12. 7. 2012.

3Primerjaj npr. primerljivo zadevo: sodbo II Ips 206/2011 z dne 31. 5. 2012, ko je Vrhovno sodišče policistovo spremljanje vinjene osebe do intervencijskega vozila ocenilo kot dejavnost, ki ni nevarna.

4Primerjaj sklep II Ips 40/2018 z dne 9. 5. 2019.

5Primerjaj na primer sklep II Ips 299/2017 z dne 24. 1. 2019, v katerem je šlo za okoliščine, ko je moral policist s hitrim in eksplozivnim tekom v trdi temi po neravnem in nepoznanem terenu posredovati zoper kršitelje javnega reda, ki so se upirali z begom. Smiselno enako je Vrhovno sodišče zavzelo stališče tudi v sklepu II Ips 40/2018 z dne 9. 5. 2019, kjer je šlo zoper za lovljenje osumljenca na begu (hiter, eksploziven tek) v trdi temi.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.