Jedro

Zmotno je stališče v zahtevi, da mora pritožbeno sodišče upoštevati predlog višjega državnega tožilca glede utemeljenosti pritožbe obrambe ali državnega tožilca, kadar je to v korist obdolženca, sicer bi kršilo prepoved iz 385.čl. ZKP. Ta prepoved se nanaša na pritožbo, ki je bila podana samo v obdolženčevo korist. Sicer pa ZKP ne zahteva, da mora pritožbeno sodišče upoštevati predlog državnega tožilca po 2.odst. 377. čl. ZKP.

Ali je KZ v primerjavi s KZ RS milejši v smislu 2.odst. 3.čl. KZ , se presoja od primera do primera in ne le zgolj po obsegu cone kaznivosti ali po zagroženi kazni, ampak po obeh kriterijih kumulativno.

Stališče v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca, ki se izdaja za A.K., da je bila hišna preiskava nezakonita, ker ni bilo utemeljenega suma, da je storil določeno kaznivo dejanje, je zmotno.

Dispozicija kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 310.čl. KZ je blanketne narave, ker dokazuje na kršitev predpisov, ki definirajo vrsto orožja, subjekte, ki so lahko stranke pogodbe in pogoje, pod katerimi se lahko sklene prodajna pogodba za določeno vrsto orožja.

Zakon o orožju (Ur.l. SRS št. 17/81) ni izrecno opredelil vojaškega strelnega orožja, toda glede na definicijo športnega in lovskega strelnega orožja v 3.čl. izhaja, da so vse vrste pušk, razen lovskih, ki so večjega kalibra kot 5,6 mm, vojaške. Avtomatska puška MGV 176 ima ravno mejni kaliber med športno in vojaško puško in bi bila vojaško orožje ne zaradi kalibra ampak zaradi namena, namreč, če bi bila z njo opremljena Slovenska vojska, policija ali kazensko poboljševalni zavodi.

Izrek

Ob reševanju zahtev zagovornikov obsojenca, ki se predstavlja kot A.K., obs. M.P. in obs. I.D. za varstvo zakonitosti se pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju z dne 14.4.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 17.4.1998, po uradni dolžnosti razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbama, navedenima v uvodu te sodbe, so bili zaradi kaznivih dejanj nedovoljenega prometa z orožjem po 2. odstavku 310. člena KZ obsojeni moški, ki se predstavlja za A.K., na 1 leto in 8 mesecev zapora, v katerega se všteje pripor (tudi ekstradicijski) od 13.10.1995 do 14.4.1997, M.P. in I.D. pa na 8 mesecev zapora. Vsi trije obsojenci so nerazdelno dolžni plačati podjetju O. d.o.o. - v stečaju, 1,466.265,00 SIT odškodnine za škodo, ki so jo povzročili s kaznivimi dejanji in povrniti stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbi so zagovorniki obsojencev vložili zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenca, ki se predstavlja za A.K., navaja, da se sodbi opirata na nedovoljene dokaze, pridobljene z nezakonito hišno preiskavo, uveljavlja kršitev pravice do obrambe, napake sodbe prve stopnje v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zagovornica obs. M.P. uveljavlja kršitev pravice do obrambe, kršitev porepovedi spremembe sodbe prve stopnje v škodo tega obsojenca in prekoračitev obtožbe, kršitev določb 2. odstavka 3. člena KZ ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, oziroma precejšen dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v smislu 427. člena ZKP. Zagovornik obs. I.D. uveljavlja napake sodbe po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitev pravic do obrambe, prekoračitev obtožbe, kršitev kazenskega zakona o vprašanju, ali gre za dokončano ali poskušano kaznivo dejanje, ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vsi trije vložniki zahtev za varstvo zakonitosti predlagajo, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer zagovornica obs. M.P. predlaga, da se za ponovljeni postopek določi drugo stvarno pristojno sodišče, ta zagovornica in zagovornik obs. I.D. pa tudi, da se izvršitev sodbe odloži do odločitve o zahtevah za varstvo zakonitosti.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je mnenja, da zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Kršitve zakona, ki jih uveljavljajo zagovorniki v zahtevah za varstvo zakonitosti, niso podane.

S tem izrednim pravnim sredstvom se po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati zmotnost ali nepopolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev. Iz tega razloga lahko Vrhovno sodišče le po uradni dolžnosti razveljavi izpodbijano sodbo (427. člen ZKP).

Tudi vprašanje, ali sta obs. M.P. in I.D. na podlagi izjav Ministrstva za obrambo odvezana dolžnosti varovanja vojaške oziroma uradne tajnosti, ki ga zagovornica obs. M.P. uveljavlja kot kršitev pravice obrambe, je vprašanje dejanskega stanja oziroma morebitne njune zmote o tem, ali sta bila te dolžnosti odvezana ali ne. Sicer pa se Vrhovno sodišče glede tega vprašanja strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča druge stopnje in jih zato ne ponavlja.

Trditev v zahtevi zagovornice obs. M.P., da je sodba prekoračila obtožbo, ker je sama dopolnila protipravnost kot znak kaznivega dejanja, ki ga opis dejanja v obtožbi ni vseboval, ni pravilna: ta zakoniti znak je povzet v opisu dejanja v obtožbi, konkretiziran pa z navajanjem členov Zakona o orožju, ki omejujejo oziroma prepovedujejo promet orožja posameznikom.

Zmotno je tudi stališče v tej zahtevi, da mora pritožbeno sodišče upoštevati predlog višjega državnega tožilca glede utemeljenosti pritožbe obrambe ali državnega tožilca, kadar je to v korist obdolženca, sicer bi prekršilo prepoved iz 385. člena ZKP. Ta prepoved se nanaša na pritožbo, ki je bila podana samo v obdolženčevo korist. Sicer pa ZKP ne zahteva, da mora pritožbeno sodišče upoštevati predlog državnega tožilca po 2. odstavku 377. člena ZKP.

V tej zahtevi se uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ker je bl uporabljen KZ, ne pa Kazenski zakon Republike Slovenije (KZ RS), ki je veljal v času storitve, čeprav je slednji imel ožjo cono kaznivosti. To stališče zahteve ni pravilno: ali je KZ v primerjavi s KZ RS milejši v smislu 2. odstavka 3. člena KZ, se presoja od primera do primera in ne le zgolj po obsegu cone kaznivosti ali po zagroženi kazni, ampak po obeh kriterijih kumulativno. Z novim zakonom je razširjena kaznivost tudi na orožje, katerega promet je omejen. V tem pogledu je torej novi zakon strožji. Hkrati pa je novi zakon glede predpisane kazni za kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja milejši zakon. Pri dejanju obs. M.P. (in ostalih obsojencev) bi torej lahko šlo za kršitev kazenskega zakona v delu, kjer se v opisih navaja tudi, da je bil del orožja v režimu omejenega prometa za posameznike, promet takega orožja pa v času storitve dejanja ni bil inkriminiran. Toda vprašanje, ali je bil prekršen kazenski zakon, v tem primeru zavisi od dejanskih okoliščin, ki jih sodišče ni ugotavljalo in so v tej sodbi navedene kasneje. V tem primeru zato ne gre za zmotno uporabo kazenskega zakona, na podlagi sicer pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ampak za vprašanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tudi zahteva zagovornika obs. I.D. za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker ni bil odvezan dolžnosti varovanja tajnosti. Stališče Vrhovnega sodišča o tem vprašanju je vidno iz obrazložitve te sodbe, ko obravnava zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zagovornica obs. M.P. Če takšne dolžnosti ni odvezana kakšna priča, kot se v obravnavanem primeru trdi za pričo L.Z., to v načelu ne more biti v škodo obsojenca in tudi ne more kršiti njegovih pravic do obrambe v postopku. Če kakšnih dokazov iz dejanskih ali pravnih razlogov ni mogoče izvesti, se dokazanost okoliščin ali dejstev, ki naj bi jih sodišče ugotovilo s takim dokazom, presoja po določbah 1. odstavka 18. člena ZKP, ki niso ne v korist, ne v škodo obdolženca.

Okoliščine, na podlagi katerih se sklepa, da se je storilec zavedal protipravnosti, ne spadajo v opis dejanja v izreku sodbe, ampak v obrazložitev. Zato ni pravilno stališče zahteve, da dejanje obs.

I.D., kakor je opisano v izreku, nima vseh znakov kaznivega dejanja. Ne gre za kršitev določb 25. člena KZ, če v sodbi ni posebej obrazloženo, da je obs. I.D. dejanje štel za svoje: za sostorilstvo zadošča, da dve osebi (ali več) sodeluje pri izvršitvenih dejanjih ali če z drugimi dejanji odločilno prispeva k izvršitvi kaznivega dejanja. Iz opisa dejanj obs. I.D. in M.P. je vidno, da sta skupaj sodelovala pri izvršitvenih dejanjih, okoliščine, s katerimi se utemeljuje naklep oziroma kazenska odgovornost, pa ne spadajo v izrek sodbe, ampak v obrazložitev, pa še to praviloma samo, kadar bi obstajale okoliščine, ki bi zbujale dvom v prištevnost, ali če bi jih obramba posebej uveljavljala.

Vrhovno sodišče tudi ne sprejema očitkov, da sodbi sodišča prve in druge stopnje nimata razlogov o kazenski odgovornosti obs. I.D. in o motivih za storitev kaznivega dejanja: na strani 22 sodbe sodišča prve stopnje se navaja, da sta se obs. I.D. in M.P. zavedala protipravnosti njunega ravnanja, da sta dejanja storila z direktnim naklepom, na strani 24 pa, da sta njuno dejanje štela kot svoje.

Motiv ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja in ga za njegov obstoj ni nujno treba ugotavljati in obrazlagati.

Stališče v zahtevi zagovornika obsojenca, ki se izdaja za A.K., za varstvo zakonitosti, da je bila hišna preiskava nezakonita, ker ni bilo utemeljenega suma, da je storil določeno kaznivo dejanje, je zmotno. Upravičenost hišne preiskave na podlagi 1. odstavka 214. člena ZKP presoja preiskovalni sodnik tako, da ocenjuje podatke in dokaze, ki so mu bili predloženi in kažejo na verjetnost, da se bodo pri preiskavi odkrili sledovi kaznivega dejanja, ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Glede na naravo kaznivega dejanja in na konkretne okoliščine se lahko pri hišni preiskavi pridobivajo dokazi, da je bilo kaznivo dejanje res storjeno, drugič pa, da je določena oseba storila konkretno kaznivo dejanje, za katerega je življenjsko gledano zunaj dvoma, da je bilo storjeno, čeprav to ni bilo ugotovljeno s sodbo. Ocena teh okoliščin, narave kaznivega dejanja in podatkov, ki naj bi upravičili hišno preiskavo, je ocena dejanskih okoliščin v presoji preiskovalnega sodnika v okviru načela proste presoje dokazov po 1. odstavku 18. člena ZKP in ne gre za kršitev kakšne dokazne prepovedi. Vrhovno sodišče je že pri obrazložitvi svojega stališča o zatrjevani kršitvi pravice do obrambe, ki sta jo uveljavljali zahtevi, vloženi v korist obs. M.P. in I.D., pojasnilo, da vprašanje odveze varovanja državne ali vojaške tajnosti, ni vplivala na takšno kršitev. Okoliščina, ali je obsojenec, ki se izdaja za A.K., nameraval in poskusil odstopiti od pogodbe s soobsojencema, pa sama po sebi ne vpliva na obstoj očitanega mu kaznivega dejanja, saj si je orožje že protipravno pridobil. Ko je Vrhovno sodišče odločalo o zahtevah za varstvo zakonitosti pa je nastal precejšen dvom o resničnosti nekaterih odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijanih sodbah, zato ju je v skladu z določbo 427. člena ZKP razveljavilo in odredilo, da se pred sodiščem prve stopnje opravi nova glavna obravnava iz naslednjih razlogov: Sklenitev prodajne pogodbe za orožje je po 310. členu KZ kazniva, če je predmet pogodbe tako orožje, katerega pravni promet je zaradi posebno nevarnih lastnosti orožja dopusten le med osebami, ki so za promet z njim posebej registrirane, in pod predpisanimi pogoji.

Dispozicija tega kaznivega dejanja je blanketne narave, ker odkazuje na kršitev predpisov, ki definirajo vrsto orožja, subjekte, ki so lahko stranke pogodbe in pogoje, pod katerimi se prodajna pogodba za določeno vrsto orožja lahko sklene. V času storitve obravnavanih dejanj je notranji promet orožja na drobno, razen vojaškega, urejal Zakon o orožju (prečiščeno besedilo, objavljeno v Uradnem listu SRS, št. 17/81) v VI. poglavju. Zakon ni izrečno opredelil vojaškega strelnega orožja, toda glede na definicije športnega in lovskega strelnega orožja v 3. členu, izhaja, da so vse vrste pušk, razen lovskih, ki so večjega kalibra, kot 5,6 mm, vojaške. Avtomatska puška MGV 176 ima ravno mejni kaliber med športno in vojaško puško. Ta avtomatska puška bi bila vojaško orožje ne zaradi kalibra, ampak zaradi namena, namreč, če bi bila z njo opremljena Slovenska vojska, policija ali kazensko poboljševalni zavodi. Obs. I.D. je zanikal in njegov zagovor je potrdila priča B., da bi bile avtomatske puške MGV 176 namenjene za oborožitev Slovenske vojske. Glede na to bi sodišče moralo ugotavljati, ali so bile te avtomatske puške po dodatnih kriterijih, ne le po kalibru, vojaško orožje. To dejstvo je sodišče ugotavljalo na podlagi dovoljenja za prevoz orožja za izvoz, ki je bilo izdano za orožje iz drugih pravnih poslov, kar pa ni prepričljiv dokaz, ker iz takega dovoljenja ne izhajajo razlogi, zaradi katerih je bila ta avtomatska puška opredeljena kot vojaško orožje. Dvom o tem izhaja tudi zaradi samega opisa dejanja v izreku sodbe prve stopnje, saj se navajata alternativno obe obliki protipravnega prometa z orožjem: tako orožje, katerega promet posameznikom sploh ni dovoljen kot tudi takega, katerega promet je omejen. Ta okoliščina je pomembna zato, ker je bilo po kazenski zakonodaji, veljavni v času storitve kaznivega dejanja, kaznivo dejanje le prodaja ali nakup orožja, katerega promet je bil posameznikom prepovedan (220. člen KZ RS); količina orožja, katerega režim prometa je dvomljiv, pa je precejšnja.

Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da sta obs. M.P. in I.D. v svojem imenu kot posameznika prodala obsojencu, ki se predstavlja kot A.K., kot posamezniku 45 avtomatskih pušk MGV 176 domače izdelave in 55 avtomatskih pušk M 70 - Kalašnikov tuje izdelave in strelivo zanje, torej vojaško orožje, katerega prodaja oziroma nakup posameznikov sploh nista dovoljena. Nezakonitost "posla" sta sodišči utemeljili z dejstvom, da so bile identifikacijske številke na avtomatskih puškah MGV izbrisane s piljenjem, da je bilo ime kupca na dobavnici izmišljeno, da razen te dobavnice ni bilo drugih dokumentov, ki so bili predpisani za nabavo, prodajo, prevoz in izvoz orožja, da obs. M.P. ob primopredaji poslov podružnice podjetja S. p.o. svojemu nasledniku ni predal potrdila, o prevzemu orožja, da je bila v tistem času zmeda v podružnici podjetja S. zaradi neurejenega statusa podjetja O. d.o.o. in njegove poslovne enote P., da sta imela obs. M.P., zlasti pa obs. I.D., ki je bil dolgo njihov direktor, veliko avtoriteto med podrejenimi delavci podjetja O. ter zaradi njunega neprepričljivega in izmikajočega zagovora.

Ker je bilo orožje in strelivo last podjetja O. d.o.o., ki je bilo dejansko, ne pa tudi pravno, pridruženo k podjetju S. p.o., ker je bil obs. M.P. vršilec dolžnosti direktorja podružnice v G., obs. I.D. pa njegov svetovalec, bi bilo treba jasno in določno ugotoviti, ali sta obsojenca prodajala orožje kot posameznika ali za račun in v imenu podjetja O. d.o.o. oziroma S. p.o. Po presoji Vrhovnega sodišča obstaja precejšen dvom ali sta obs. M.P. in I.D. res v svojem imenu prodala avtomatske puške in strelivo osebi, ki se predstavlja za A.K., kot se trdi v izpodbijanih sodbah. Ta ugotovitev nasprotuje ugotovitvam istih sodb, da sta kot odgovorni osebi podjetja S. p.o. podrejenim naročila, da so iz skladišča pripojenega podjetja O. d.o.o. izdali orožje in strelivo, da jim je obs. M.P. potrdil, da bo za izdano orožje naknadno dal pisno dovolilnico, da je V.Š. kot pristojna oseba v podjetju izpolnila interno odpremnico v imenu podjetja O. d.o.o., da je prevzem orožja na njej s podpisom potrdil soobsojenec, ki se izdaja za A.K., da mu je bil en izvod interne odpremnice izročen, drugi pa poslan v vednost na sedež podjetja O. d.o.o., da je bil ta izvod odpremnice opremljen tudi z zaporedno številko, da je bila izdaja orožja evidentirana v računalniškem materialnem knjigovodstvu podjetja in je bila izdelana tudi eksterna odpremnica št. 1. Listine so bile izdane v imenu podjetja O. d.o.o., orožje je bilo evidentirano kot njegova last, izdano je bilo iz njegovih skladišč in obsojenca sta v razmerju do podrejenih delavcev nastopala kot dejanski odgovorni osebi tega podjetja. V zapisu obs. M.P. na l. št. 186 je navedeno, "MGV v T., papirji, naročilo in end user certifikate" ter "papirji do 15.4.1994". Če bi obsojenca prodala orožje v lastnem imenu ni videti potrebe, da bi jima kupec predložil naročilnico in potrdilo o končnem uporabniku. Ta okoliščina, dejstvo, da so bile listine o izdaji orožja v imenu O. d.o.o. in da sta obsojenca v razmerju do podrejenih nastopala kot dejanski odgovorni osebi tega podjetja, kažejo na to, da bi prodajno pogodbo lahko sklenila v imenu podjetja O. d.o.o. oziroma S. p.o., ne pa v lastnem imenu.

Še pomembnejša za presojo ali sta obsojenca sklenila pogodbo kot posameznika, je okoliščina, ali sta to storila za svoj račun. Opis dejanja v izreku o tej okoliščini ni popolnoma jasno določen. V uvodnem stavku, kjer je povzet zakonski opis kaznivega dejanja, se seveda navaja, da sta prodala orožje, katerega promet "posameznikom sploh ni dovoljen, ali je omejen", v konkretnem opisu pa se trdi, da sta moškemu, ki se predstavlja kot A.K., prodala orožje in strelivo "M.P. kot v. d. direktorja v podjetju S. p.o., podružnica S. G. ... in I.D., svetovalec v.d. direktorja, ...". V obrazložitvi na 14. strani sodbe druge stopnje se ta nejasnost ocenjuje kot nepopmembna, češ da iz opisa kaznivega dejanja pod točko 2 sodbe prve stopnje izhaja, "da so vsi trije obdolženci nastopali kot posamezniki (zasebniki), torej v svojem imenu" in da se bo vprašanje, ali sta ta obsojenca s storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja "zlorabila tudi svoj položaj z namenom, da si pridobita protipravno premoženjsko korist, ugotavljalo v posebnem kazenskem postopku, saj je zoper njiju vložena zahteva za preiskavo v smeri kaznivega dejanja poneverbe po 2. odstavku 245. člena KZ". Sodbi sta tako pustili vprašanje kdaj, kako, oziroma s katerim kaznivim dejanjem sta si obsojenca orožje prilastila, odprto, čeprav ni dvoma, da je bil "posel" nezakonit. Dejstvo, da so bile identifikacijske številke avtomatskih pušk, izdelanih v podjetju O. d.o.o., izbrisane, samo po sebi ne dokazuje, da sta jih obsojenca prodala kot posameznika, saj so bile številke izbrisane znatno pred obravnavano prodajo tega orožja za večje število pušk, ni pa ugotovljeno po čigavem naročilu in iz kakšnih razlogov.

Po podatkih v spisu je bilo iz skladišča podjetja O. d.o.o. na zahtevo obs. I.D. nekajkrat izdano orožje celo brez kakršnihkoli listin. V obravnavanem primeru pa je bila sestavljena izdajnica, obs. M.P. je obljubil V.Š., da ji bo dal pisno zahtevo za izdajo orožja in izstavljen je bil račun zanjo, čeprav šele 14.1.1995, kar dokazuje, da je bila izdaja orožja in terjatev zanj v podjetju O. d.o.o. evidentirana. Po dogovoru med prodajalcema in kupcem bi moral obsojenec, ki se predstavlja za A.K., priskrbeti potrebne dokumente za nabavo, obs. M.P. pa mu izročiti listine, potrebne za izvoz tega orožja. Vsa ta dejstva vzbujajo dvom v resničnost ugotovitve, da sta obs. M.P. in I.D. orožje prodala kot posameznika, (torej za svoj račun), saj v tem primeru ne bi bilo smiselno ustvarjati dokaze o kaznivem dejanju.

Pravilna je sicer ugotovitev v izpodbijanih sodbah, da je bil v izdajnici naveden lažni kupec s sedežem v T., dvomljiv pa je zaključek, da je bilo to storjeno z namenom, da se prikrije, da sta si obs. M.P. in I.D. orožje "prilastila". Iz izpovedb obsojenca, ki se predstavlja za A.K. in I.M. namreč izhaja, da sta orožje, ki sta ga kupovala v Sloveniji, izvažala v sosednjo državo, v kateri je bila vojna in je bila prodaja orožja na to območje zaradi mednarodnega embarga prepovedana. Tudi v obravnavanem primeru bi bil lahko vpisan v listine lažni kupec oziroma končni uporabnik orožja s sedežem v Turčiji zato, da se prikrije kršitev embarga.

Sodišči ugotavljata, da je bila nezakonita prodaja orožja obsojencema omogočena zaradi organizacijske in poslovne zmede v podjetjih O. d.o.o. in S. p.o. ter njunih podružnicah v K. in G., zaradi neurejenih odnosov z Ministrstvom za obrambo ter zaradi njune avtoritete med podrejenimi delavci. Vrhovno sodišče se strinja, da bi bilo v takih razmerah lahko uresničiti kaznivo dejanje, dvomljivo pa je, da bi se to moglo storiti na način, kot se ga ugotavlja v sodbi. V izdajnicah in najbrž tudi materialnem knjigovodstvu skladišč je bila izdaja prodanega orožja evidentirana, torej bi bilo treba prikriti kaznivo dejanje z uničenjem te evidence. Sodbi pa razen splošne ugotovitve, da so obstajale ugodne razmere za storitev kaznivega dejanja, nista ugotavljali, ali sta obsojenca v smeri uničenja evidence karkoli storila.

Tudi glede zlorabe avtoritete obeh obsojencev sodbi nista izpeljali končnega zaključka. Izdaja orožja brez pisnega dovoljenja obs. M.P. je omogočila izročitev orožja obsojencu, ki se je predstavljal za A.K., toda prikritje njunega kaznivega dejanja bi bilo mogoče le z njunim nadaljnjim ravnanjem tako, da bi vplivala na podrejene, naj se ob inventurah in drugih kontrolah ne ugotavlja primanjkljaja oziroma naj kot sporno terjatev odpišejo dolg kupca tega orožja. Sodbi takih ravnanj obsojencev nista ugotavljali. Po mnenju Vrhovnega sodišča samo ugodne okoliščine za storitev kaznivega dejanja niso dovolj prepričljive za zaključek, da sta ga v resnici storila.

Okoliščina, da obs. M.P. o primopredaji poslov prevzemniku poslov ni izročil svojega zapisa dogovora s kupcem, podpira zaključek sodbe, da je s tem hotel prikriti prilastitev orožja oziroma storitev obravnavanega kaznivega dejanja. Po drugi strani pa se postavlja vprašanje, čemu je bil zapis s tako vsebino sploh potreben, če je res šlo za prodajo orožja pod roko med posamezniki, na katerega sodbi ne dajeta odgovora.

Sodišči bi morali za presojo, ali sta obsojenca storila obravnavano kaznivo dejanje, nujno ugotoviti, ali sta si orožje, ki naj bi jima bilo zaupano pri delu v podjetju, prilastila, saj sta bila odgovorni osebi podjetja, ki je bilo lastnik orožja. Kaznivo dejanje neupravičenega prometa orožja je bilo, glede na konkretna opisa dejanj v sodbi prve stopnje in v zahtevi za razširitev preiskave, ki pa še ni končana, izvršitveno dejanje kaznivega dejanja poneverbe. Torej ne more biti dvoma, da bi obsojenca s prodajo orožja kot posameznika storila to kaznivo dejanje, vprašanje pa je, ali bi storila eno ali dve kaznivi dejanji v steku.

Iz istih razlogov je dvomljiva tudi pravilnost ugotovitve sodbe druge stopnje, da so vsi trije obsojenci z obravnavanima kaznivima dejanjema povzročili škodo podjetju O. d.o.o. in da so zato vsi trije dolžni solidarno povrniti škodo temu podjetju. Namreč, če bi obs. M.P. in I.D. storila kaznivo dejanje poneverbe, bi lastniku nastala škoda s tem kaznivim dejanjem, saj je bilo orožje zaupano le njima.

O teh vprašanjih je treba ob pravilni in popolni ugotovitvi ustreznih dejstev odločiti v enotnem postopku in z eno odločbo, ker sicer obstaja nevarnost, da bi prišlo do nasprotujočih si odločb sodišča. Kaznivo dejanje obsojenca, ki se predstavlja za A.K. je v tako tesni zvezi s kaznivim dejanjem obs. M.P. in I.D., da ju ni mogoče ločiti. Razlogi te sodbe o precejšnjem dvomu, ali so avtomatske puške MGV 176 vojaško ali športno orožje, ali je bil promet z njimi v času prodaje prepovedan ali omejen in s tem v zvezi o obsegu kaznivega dejanja, se namreč nanašajo tudi nanj. Zato je moralo Vrhovno sodišče sodbo razveljaviti tudi glede tega obsojenca, čeprav je za obstoj njegovega kaznivega dejanja irelevantno, ali sta mu orožje prodala soobsojenca kot posameznika in za svoj račun, ali v imenu in za račun oškodovanega podjetja.