Jedro

Trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na pretrganje zastaranja, na strani tistega, ki ugovoru zastaranja nasprotuje (tožnice), trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na konec pretrganja zastaranja in ponoven začetek teka zastaralnega roka, pa so na strani tistega, ki se na zastaranje sklicuje (toženke). V obravnavani zadevi je tožnica svojemu trditvenemu (in dokaznemu) bremenu glede pretrganja zastaranja zadostila, toženka, ki se je na zastaranje sklicevala, pa se plačila obveznosti ni razbremenila - ni zatrjevala, da so (bili) izvršilni postopki zoper glavnega dolžnika končani, ker je bil npr. upnik poplačan oziroma so bili postopki sicer ustavljeni, zastaralni rok zoper glavnega dolžnika (pravne posledice se nanašajo tudi na poroka) pa je začel teči znova in se je (že) iztekel.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki II in III izreka spremeni, tako da izrek v tem delu sedaj glasi: - „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od dneva prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati tožeči stranki še znesek 4.355,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2010 do plačila.

- V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

- Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.451,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 401,00 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna skupaj s P.A., Mladinska ulica, G.R., po že pravnomočnih sklepih o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 131319/2010 z dne 22. 9. 2010 in VL 197440/2012 z dne 14. 12. 2012 plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) znesek 568,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, kar vse je natančneje razvidno iz izreka v tem delu. V točki II izreka je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki III izreka je odločilo o stroških pravdnega postopka. Tožnica jih je dolžna povrniti toženki v znesku 956,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Sodbo s pritožbo (iz njene vsebine izhaja, da v delu, v katerem zahtevku ni bilo ugodeno), izpodbija tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

- Poudarja, da sodišče prve stopnje v zvezi z zastaranjem in pretrganjem zastaranja terjatve ni ustrezno upoštevalo odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 197/2015 z dne 12. 10. 2015. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa napačno uporabilo materialnopravno določbo 355. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ponovno je namreč ugotavljalo zastaranje vsakega posameznega računa, pa čeprav bi se moralo opreti na izvršilni naslov - pravnomočen sklep o izvršbi zoper primarnega dolžnika. Tožnica je namreč s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi pridobila izvršilni naslov za celotno terjatev. V tem kontekstu pritožba pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da je začelo zastaranje ponovno teči s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Tožnica, ki je za dolg subsidiarno odgovorna, je ravnala pravilno, ko je dolg najprej poskušala izterjati od najemnika stanovanja, izterjava te terjatve, ki ni bila uspešna, pa se je lahko začela šele s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi.

- Tožnica predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in sodba v izpodbijanem delu v smislu pritožbenih navedb spremeni. Podrejeno se zavzema za njeno (delno) razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga potrditev sodbe v izpodbijanem delu.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je odločbo v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na dejanske ugotovitve v postopku zmotno uporabilo določbo 369. člena OZ (zastaralni rok pri pretrganju), kar je terjalo delno spremembo sodbe v zavrnilnem delu.

6. V zvezi s plačilom terjatve v znesku 4.355,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2010 do plačila je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve zaključilo, da je bil za navedeni znesek (zoper najemnika stanovanja) vložen izvršilni predlog (z vložitvijo izvršilnega predloga je bilo zastaranje pretrgano), s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi z dne 22. 9. 2010 (sklep je postal pravnomočen 15. 10. 2010) pa je začelo zastaranje znova teči, tako da se je enoletni rok iz šestega odstavka 355. člena OZ iztekel 15. 10. 2011. Čeprav pritožba takšnega zaključka izrecno ne izpodbija, izpodbija pa zaključek, da je navedenega terjatev zastarana, je evidentno, da je materialno pravno zmoten.

7. Dejstvo je, da je bilo z vložitvijo izvršilnega predloga zoper glavnega dolžnika (tožnica je v teh postopkih le zoper slednjega pridobila izvršilni naslov) zastaranje terjatve pretrgano tudi zoper subsidiarnega poroka - lastnika stanovanja (365(1). in tretji odstavek 1034. člena OZ(2)), na kar je sodišče druge stopnje opozorilo že v svoji odločbi I Cpg 197/2015 z dne 12. 10. 2015. Napačna pa je nadaljnja presoja izpodbijane sodbe, da je (že) s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi zastaranje zoper subsidiarno odgovornega lastnika (poroka) začelo teči znova. Za takšen zaključek v materialnem pravu ni ustrezne podlage.

8. Iz tretjega odstavka 369. člena OZ (nanj se v točki 13 obrazložitve sklicuje tudi sodišče prve stopnje, čeprav ga ne citira) med drugim izhaja, da v primeru pretrganja zastaranja začne zastaranje teči znova, ko je spor končan ali kako drugače poravnan. Po petem odstavku citirane zakonske določbe to velja tudi, če je bilo zastaranje pretrgano s predlogom za prisilno izvršbo ali zavarovanje.

9. V tem kontekstu je treba poudariti, da je trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na pretrganje zastaranja, na strani tistega, ki ugovoru zastaranja nasprotuje (tožnice), trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na konec pretrganja zastaranja in ponoven začetek teka zastaralnega roka, pa so na strani tistega, ki se na zastaranje sklicuje (toženke). V obravnavani zadevi je tožnica svojemu trditvenemu (in dokaznemu) bremenu glede pretrganja zastaranja zadostila, toženka, ki se je na zastaranje sklicevala, pa se plačila obveznosti ni razbremenila - ni zatrjevala, da so (bili) izvršilni postopki zoper glavnega dolžnika končani, ker je bil npr. upnik poplačan oziroma so bili postopki sicer ustavljeni, zastaralni rok zoper glavnega dolžnika (pravne posledice se nanašajo tudi na poroka) pa je začel teči znova in se je (že) iztekel. 10. Glede na vsebino citiranih materialno pravnih določb OZ, ob upoštevanju pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, je tako edini pravilen zaključek, da zastaranje, ki je bilo pretrgano z vložitvijo izvršilnega predloga, zoper toženko kot subsidiarnega poroka (še) ni začelo teči znova in terjatev v znesku 4.355,63 EUR (še) ni zastarala (tako Višje sodišče v Mariboru že v odločbi I Cpg 311/2014 z dne 16. 10. 2014).

11. Je pa pritožba neutemeljena, zaključek sodišča prve stopnje v točki 15 obrazložitve pa pravilen glede štirih računov iz leta 2010, ki so (bili) sicer zajeti v sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 197440/2012 z dne 14. 12. 2012. Terjatve po teh štirih računih (plačilo zneska 45,30 EUR z obrestmi, zneska 43,00 EUR z obrestmi, zneska 57,62 EUR z obrestmi in zneska 42,93 EUR z obrestmi) so zapadle v letu 2010. Glede na dikcijo drugega odstavka 355. člena OZ(3) je zastaranje začelo teči 1. 1. 2011 (in ne 1. 1. 2012, kot to nepravilno ugotavlja sodišče prve stopnje), zastaralni rok pa je potekel 1. 1. 2012 (in ne 1. 1. 2013, kot to nepravilno ugotavlja sodišče prve stopnje). Ne glede na navedeno pa je pravilen materialno pravni zaključek izpodbijane sodbe v točki 15 obrazložitve, da je bil izvršilni predlog, v katerem so bile zajete terjatve po štirih računih iz leta 2010, vložen 13. 12. 2012, kar je po poteku zastaralnega roka. Vsi nasprotni pritožbeni ugovori, tudi tisti, da ima tožnica za terjatve po teh računih (že) izvršilni naslov (ima ga le zoper glavnega dolžnika), so tako neutemeljeni.

12. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo v točki II izreka delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zoper navedeno točko izreka zavrnilo (353. člen ZPP).

13. Sprememba odločbe o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je upoštevalo odmero stroškov, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, saj je pritožnica ni grajala (stroški tožnice so odmerjeni na znesek 2.006,05 EUR, stroški toženke pa na znesek 1.697,75 EUR). Tožnica je z zahtevkom uspela v obsegu 85 %, tako da ji pripadajo stroški v znesku 1.705,00 EUR, toženka pa v obsegu 15 %, tako da ji pripadajo stroški v znesku 254,00 EUR). Po opravljenem pobotu je toženka dolžna plačati tožnici stroške v znesku 1.451,00 EUR.

14. Ker je tožnica s pritožbo uspela, je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (nagrada za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 v znesku 312,00 EUR, 22% DDV (69,00 EUR) in materialni stroški v višini 20,00 EUR, skupaj 401,00 EUR. Toženka svoje stroške pritožbenega postopka krije sama.

Op. št. (1) :Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev.

Op. št. (2) :Pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika.

Op. št. (3) :Pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika.