Jedro

Pravno priznane oblike nepremoženjske škode je zakonodajalec opredelil v 132. členu OZ. Vendar je oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, omejil le na primere, ki so taksativno navedeni v 179., 180., 181. in 182. členih OZ. S tem je vpeljal numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino.

Za tiste nepremoženjske škode, ki jih ni pravno priznal, zato ni mogoče zahtevati denarne odškodnine niti z analogno uporabo pravil o denarni odškodnini za pravno priznane oblike nepremoženjske škode.

Ker tožnik svojih zatrjevanj o pretrpljeni nepremoženjski škodi zaradi izgube uživanja dopusta ni prilagodil tako, da bi bilo iz njih mogoče razbrati, ali so v tej škodi zajete tudi oblike duševnega nelagodja, za katere naš pravni red predvideva denarno satisfakcijo, je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova povsem utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da ta točka izreka odslej glasi: "Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati prvi toženi stranki pravdne stroške v znesku 207,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. V ostalem se zavrne pritožba tožeče stranke, pritožba prve tožene stranke pa se zavrne v celoti ter se v nespremenjenem delu (v točkah I., III. in IV. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka in prva tožena stranka krijeta sami svoje pritožbene stroške, prva in druga tožena stranka pa krijeta sami svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko in slednji naložilo, da je dolžna tožniku v 15 dneh plačati 1.466,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2007 dalje do plačila, v presežku do vtoževanega zneska 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2007 pa je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo (I. točka izreka). Tožniku je v roku 15 dni naložilo plačilo pravdnih stroškov prve toženke v višini 350,06 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Nadalje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko na plačilo 5.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2007 dalje (III. točka izreka) in tožniku naložilo, da je dolžan drugi toženki v 15 dneh plačati pravdne stroške v višini 817,07 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper del prvostopne sodbe, v katerem ni uspel (tretji odstavek I. točke izreka ter točke II., III. in IV. izreka) se po svojih pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. Uvodoma izpostavlja nepravilnost prvostopnega zaključka, da druge toženke ni mogoče opredeliti za organizatorja turističnega potovanja in da zato v obravnavani zadevi ni pasivno legitimirana. Zaključek, da iz prijavnice/pogodbe izhaja odgovorni organizator potovanja družba G.T.T.G., je po prepričanju tožnika v nasprotju z vsebino navedene listine, zato je bilo v tem delu prvostopne sodbe napačno ugotovljeno dejansko stanje ter zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V prijavnici je namreč kot odgovorni organizator potovanja navedena G.T.T.G., torej celotna skupina (group), katere del so družba G.T.G. in med drugimi tudi njena hčerinska družba druga toženka (xy, d.o.o.), ki je edina družba iz navedene skupine s sedežem v Sloveniji. Ker je firma druge toženke navedena na sami prijavnici in je druga toženka tudi odgovarjala na pritožbe tožnika, slednji meni, da je pravilno tožil edino družbo iz skupine organizatorja potovanja s sedežem v Sloveniji. Sodišče prve stopnje pa naj bi neutemeljeno sledilo njenim z listinami neizkazanim navedbam, da je ta družba le vez med turističnimi agencijami in organizatorjem potovanja iz tujine. Nadalje je po prepričanju tožnika materialnopravno zmoten prvostopni zaključek, da mu odškodnina za pretrpljeno nepremoženjsko škodo iz naslova izgube uživanja dopusta ne pripada, čeprav je sodišče sicer pravilno zaključilo, da je bil tožnikov dopust povsem brez pomena, saj je bil zgrešen namen, zaradi katerega se je odločil za potovanje. Za prisojo odškodnine iz tega naslova po prepričanju tožnika zadošča dejstvo, da je oškodovanec izgubil pričakovani užitek, in ni potrebno, da bi poleg tega nastale še telesne ali duševne bolečine, torej da bi moral izpolnjevati kriterije iz 179. člena OZ. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi po mnenju tožnika tudi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih: trajanju in obsegu izgubljenega užitka dopusta, zato se v tem delu sodba ne da preizkusiti. Pri višini prisojene premoženjske škode naj bi sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo 153,00 EUR popusta za aranžma v letu 2008, saj prva toženka ni izkazala, da bi bil navedeni popust v povezavi z odškodninskim zahtevkom iz obravnavane zadeve. Nepravilno pa naj bi bilo tudi upoštevanje zneska 476,00 EUR, za katerega je prva toženka sicer priznala obveznost plačila, a ga ni nikoli plačala, pri uspehu pravdnih strank v okviru odmere pravdnih stroškov. Tožnik predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

3. Prva toženka s pritožbo, ki jo je pravočasno vložila po svojem pooblaščencu, izpodbija obsodilni del prvostopne sodbe (prvi in drugi odstavek I. točke izreka) ter odločitev o pravdnih stroških, vsebovano v II. točki izreka. Sodišču prve stopnje očita prekoračitev tožbenega zahtevka, ker je zahtevku ugodilo na podlagi (pravnega) temelja, ki ga tožnik, zastopan po prava vešči osebi, ni zatrjeval. Prvostopno sodišče je namreč izpodbijani del odločitve oprlo na ugotovitev, da je bilo potovanje dejanskega organizatorja potovanja obremenjeno s takšno napako, ki opravičuje znižanje kupnine za to potovanje do te mere, da je potrebno vrniti celotno kupnino, zmanjšano za nesporno vnovčen dobropis prve toženke. Svojo odločitev je tako oprlo na 893. člen OZ, ki določa sorazmerno znižanje cene potovanja, če so bile storitve opravljene nepopolno ali nekvalitetno, potniku pa poleg tega daje tudi pravico do odškodnine. V obravnavani zadevi tožnik ni uveljavljal pravice do znižanja kupnine, temveč pravico do odškodnine, slednja pa znižanja kupnine po prepričanju prve toženke ne zajema. Gre torej za dva povsem različna pravna temelja, prvega, ki ga je brez ustreznega zahtevka uporabilo sodišče, in drugega, na katerem je del svojega zahtevka gradil tožnik. Sicer pa tožnik svoje premoženjske škode po mnenju prve toženke niti ni določno opredelil. V primeru, ko bi tožnik terjal znižanje kupnine zaradi napake v izpolnitvi dejanskega organizatorja potovanja, bi moralo prvostopno sodišče ugotoviti objektivno manjvrednost celotne storitve. Sodišče pa je zmotno upoštevalo tožnikovo subjektivno dojemanje nudenih mu storitev ter celo v nasprotju z izvedenimi dokazi in ob odsotnosti izrecnih trditev tožnika v tej smeri štelo, da je bilo potovanje zanj brez pomena. Sodišče bi moralo v prvi vrsti ugotoviti, katere storitve so bile pogodbeno dogovorjene ter kateri del le-teh je bil obremenjen z napakami, vendar se v ta vprašanja zaradi napačne uporabe materialnega prava sploh ni spuščalo. Sicer pa iz obrazložitve prvostopne sodbe ne izhaja, zakaj tožnikove trditve o pomanjkljivostih potovanja, ki jih je prva toženka prerekala, šteje za dokazane. Prva toženka nadalje izpostavlja, da za tožnika in njegovo družino celotno potovanje vendarle ni bilo brez pomena, zato je naložitev plačila polne pogodbene cene očitno napačna, materialnopravno napačna pa je tudi odločitev o obrestnem delu zahtevka. Tožnik tudi ni izkazal, da je za potovanje opravil plačilo, kar naj bi sicer prva toženka prerekala. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka zoper prvo toženko v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

4. Prva toženka se v odgovoru na pritožbo tožnika zavzema za potrditev zavrnilnega dela prvostopne sodbe, ki se nanaša nanjo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Druga toženka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga njeno zavrnitev in potrditev III. in IV. točke prvostopne sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba prve toženke pa ni utemeljena.

7. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbah uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V okviru zatrjevanj pravdnih strank je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa, razen pri odločitvi o pravdnih stroških, tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

8. Neutemeljena je pritožbena graja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu nasprotja med razlogi v sodbi o vsebini listine in med samo to listino, ki jo v svoji pritožbi izpostavlja tožnik. Sodišče prve stopnje je sicer iz podatkov v pogodbi/prijavnici napačno razbralo, da je v obravnavani zadevi kot odgovorni organizator potovanja nastopala družba G.T.G., namesto pravilno G.T.T.G., kot na navedbo odgovornega organizatorja potovanja v prijavnici (A2) pravilno opozarja tožnik. Navedeno pa na pravilnost izpodbijane sodbe, konkretno na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo toženko, nima nobenega vpliva. V vsakem primeru gre namreč pri organizatorju potovanja za tujo pravno osebo, zato se v skladu z drugim odstavkom 883. člena OZ prodajalec potovanja, torej prva toženka, šteje za organizatorja potovanja, ki ga je sicer sestavil organizator potovanja, ki nima sedeža v državi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da druge toženke, ki tožniku ni prodala potovanja niti kakorkoli sodelovala pri prodaji turističnega aranžmaja, ni mogoče šteti za organizatorja potovanja zgolj zato, ker je posredovala pri reševanju odškodninskega zahtevka tožnika v zvezi z obravnavanim potovanjem. Da je prav to, namreč posredovanje pri reševanju pritožb, ena izmed nalog druge toženke, ki je sicer hčerinska družba dejanskega organizatorja potovanja iz tujine, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo na podlagi izpovedbe prokurista druge toženke, nenazadnje pa tudi na podlagi listinskih dokazov v spisu (A3, A4, B3), iz katerih izhaja posredovanje druge toženke pri reševanju odškodninskega zahtevka tožnika med tožnikom in tujim organizatorjem potovanja oziroma njeno zastopanje slednjega. Sicer pa je svojo vlogo posredovanja pri reševanju pritožb zoper storitve tujega organizatorja potovanja, kasneje potrjeno z izpovedbo njenega prokurista, druga toženka opisala že v odgovoru na tožbo, česar pa tožnik med postopkom niti ni izrecno prerekal. Druga toženka pa tudi pravilno opozarja, da v kolikor bi se njo štelo za organizatorja potovanja, bi odpadla pasivna legitimacija prve toženke, ki se jo kot prodajalko potovanja v skladu z drugim odstavkom 883. člena OZ šteje za organizatorja potovanja zgolj zato, ker dejanski organizator potovanja nima sedeža v državi.

9. V obravnavani zadevi je tožnik terjal plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi nepravilne izpolnitve obveznosti toženk. Zatrjeval je, da mu je bila obljubljena prvovrstna storitev, ponudba all inclusive, zaradi številnih pomanjkljivosti v nudeni mu storitvi, konkretiziranih v tožbi in nadaljnjih navedbah, pa naj toženki kot organizatorki potovanja svoje obveznosti ne bi izpolnili. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (predvsem izpovedb tožnika, njegove žene in dveh prič, 44 fotografij s kraja letovanja, 2 obrazcev ?izjava gosta? v prilogah A6 in A7), pravilno ugotovilo, da objekt, v katerem je bil tožnik z družino nastanjen, okolica objekta in plaža, v času tožnikovega počitnikovanja tam niso bili dokončno urejeni, saj so se na njih izvajala zaključna dela, kar je v svoji izpovedbi potrdil tudi direktor prve toženke. Sicer pa je določene pomanjkljivosti tožniku nudene storitve, zaradi katerih je dejanski organizator potovanja tožniku ponujal znižanje plačila v višini 476,00 EUR, priznavala prva toženka že v odgovoru na tožbo, iz istega razloga pa je slednja tožniku tudi dala dobropis v višini 153,00 EUR. Neutemeljena je zato pritožbena graja prve toženke, da iz prvostopne sodbe ni mogoče razbrati, zakaj sodišče prve stopnje po tožniku zatrjevane pomanjkljivosti potovanja šteje za dokazane. Prvostopno sodišče sicer res ni natančno ugotavljalo, katere posamezne storitve so bile tožniku v okviru dogovorjene all inclusive ponudbe vnaprej obljubljene. Je pa iz tožnikove izpovedbe pravilno razbralo, da je glede na sklenjeno pogodbo (in opravljeno visoko plačilo) pričakoval prvovrstno storitev, brezskrben dopust, ki mu bo zagotovil največje možno ugodje (13. točka obrazložitve prvostopne sodbe), že iz navedbe prve toženke v odgovoru na tožbo, da so dejanski organizator potovanja kakor tudi hotelska veriga M. L. svetovno priznani ponudniki turističnih storitev, pa ne izhaja, da do take storitve po s prvo toženko sklenjeni pogodbi ne bi bil upravičen. Že izkustveno iz samega termina dogovorjene storitve ?all inclusive? izhaja, da je v njej ?vključeno vse?, da gre torej za kompleksno storitev, ki gostu nudi zadovoljitev večine potreb na dopustu (prevoz, bivanje, prehrano, animacijo, športne aktivnosti, varstvo otrok, ...). Sodišče prve stopnje pa je pri tožniku nudeni storitvi ugotovilo številne napake že pri najosnovnejši ponudbi, namreč namestitvi, glede na ugotovljeno nedokončanost objektov, namenjenih rekreaciji, razvedrilu in varstvu otrok pa tudi v slednjem (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v točkah 12 in 13). Upoštevaje pogodbeno dogovorjeni visoki nivo storitev po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljene pomanjkljivosti v obsegu in kakovosti tožniku nudenih storitev tudi po prepričanju sodišča druge stopnje zadoščajo za sklep, da je tožnik na podlagi drugega odstavka 893. člena OZ in drugega odstavka 57. e člena ZVPot upravičen do vračila vsega vplačanega zneska. Na podlagi vsega obrazloženega namreč sodišče druge stopnje kot pravilnega sprejema prvostopni zaključek, da je imela opravljena storitev prve toženke za tožnika in njegovo družino kljub prevozu, namestitvi in prehrani tako hude napake, da je bila za vse brez pomena, saj je bil zgrešen namen potovanja, namreč kvalitetno preživeti dopust v hotelu in v vsem tistem, kar je spadalo v sklop obljubljene hotelske ponudbe (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13).

10. Pritožbena graja prve toženke, da naj tožnik sploh ne bi zatrjeval, da je bilo potovanje zanj brez pomena, se že upoštevaje navedbe v tožbi, ?da toženki svoje obveznosti nista izpolnili s potrebno skrbnostjo, ki bi lahko pomenila vsaj delno izpolnitveno ravnanje?, pokaže kot neutemeljena. Iz njih namreč izhaja prav to, da je tožnik za nepravilno in nepopolno opravljene storitve štel, da so zanj brez pomena. Slednje potrjuje zahteva tožnika po premestitvi ali vrnitvi domov, za katero prva toženka v postopku ni prerekala, da je bila podana že med letovanjem. Sodišče druge stopnje dodaja, da pri zgoraj opisanih napakah ne gre za tožnikovo subjektivno dojemanje nudenih mu storitev, kot to v svoji pritožbi zmotno izpostavlja prva toženka, temveč za zaključek, sprejet na podlagi zgoraj opisanih objektivno ugotovljenih pomanjkljivostih tožnikovega potovanja. Pritožbena graja takega prvostopnega zaključka, sklicujoč se na storitve, ki so bile, sicer s pomanjkljivostmi pa vendarle opravljene (obstoj plaže, čeprav so na njej še potekala ureditvena dela, na voljo dva delujoča bazena, čeprav upoštevaje fotografije ne v celoti dokončana, obstoj sicer improviziranega otroškega varstva, opravljen letalski prevoz), nenazadnje pa celo na izpovedbo priče, da so se imeli, ko so se umaknili iz hotelskega kompleksa, v redu, se po prepričanju sodišča druge stopnje izkaže kot neutemeljeno sprenevedanje. Enako velja za v pritožbi prve toženke prvič izpostavljeno, da naj tožnik ne bi izkazal opravljenega plačila za potovanje, kar upoštevaje, da tega prva toženka med postopkom na prvi stopnji ni zatrjevala, predstavlja tudi nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Možnost znižanja cene potovanja, če so storitve opravljene nepopolno ali nekvalitetno, ki jo predvidevajo zgoraj navedena zakonska določila OZ in ZVPot, predstavlja posebno vrsto poslovne odškodninske odgovornosti, pri čemer škodo predstavlja razlika med vrednostjo storitve, ki bi morala biti opravljena, ter manj (oziroma nič) vredno storitvijo z napako, kot je bila ugotovljena tudi v obravnavanem primeru. Prav povrnitev take škode zaradi nepravilne izpolnitve obveznosti je tožnik v obravnavani zadevi zahteval, zato je neutemeljena pritožbena graja prve toženke, da je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku na plačilo premoženjske škode svojo odločitev utemeljilo na drugi pravni podlagi od zatrjevane (za katero naj ne bi obstajala niti zadostna trditvena podlaga). Ob tem pa je dodati, da sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo tožbenega zahtevka, tožbo vzame v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka (tretji odstavek 180. člena ZPP). Utemeljenost tožbenega zahtevka torej sodišče v okviru ugotovljenega dejanskega stanja preizkusi z vidika vseh v poštev prihajajočih pravnih podlag in zahtevku ugodi, če zahtevana pravna posledica izhaja iz (vsaj) ene izmed njih. Po obrazloženem tudi z ugoditvijo tožbenemu zahtevku na drugi pravni podlagi od zatrjevane sodišče ne bi prekoračilo tožbenega zahtevka, kot to zmotno izpostavlja pritožba.

12. Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje tožniku povsem utemeljeno prisodilo vračilo vsega vplačanega zneska, zmanjšanega za znesek dobropisa v višini 153,00 EUR, ki ga je iz tega naslova od prve toženke prejel v letu 2008. Da je ta znesek tožniku ponudila zaradi nezadovoljstva s spornim potovanjem, tožnik pa je ponudbo sprejel, izhaja iz odgovora prve toženke na tožbo, potrjuje pa dopis v prilogi B4. Tožnik šele v pritožbi prvič izpostavlja, da naj prva toženka ne bi izkazala, da bi bil navedeni popust v povezavi z odškodninskim zahtevkom iz obravnavane zadeve (nedopustna pritožbena novota, prvi odstavek 337. člena ZPP). Od prisojenega zneska je sodišče prve stopnje povsem pravilno priznalo zamudne obresti od dne, ko je prva toženka potrdila prejem tožnikove reklamacije. Pritožbena graja take prvostopne odločitve, v kateri prva toženka navaja, da zamudne obresti v obravnavani zadevi ne morejo pričeti teči pred iztekom paricijskega roka iz sodne odločbe, saj prej naj ne bi bilo jasno, kam tožniku nakazati plačilo, se glede na to, da je prva toženka očitno vedela, kam tožniku poslati dobropis v višini 153,00 EUR (tega je tožnik po že zgoraj obrazloženem tudi izkoristil), kakor tudi upoštevaje, da je bil tožnik v obravnavani zadevi zastopan po pooblaščencih, izkaže kot neutemeljena.

13. Pravilna je tudi prvostopna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za uveljavljano nepremoženjsko škodo zaradi izgube uživanja dopusta. Sodišče prve stopnje pravilno navaja stališče teorije, da potniku sicer lahko nastanejo duševne bolečine ob odpovedanem, okrnjenem ali nekvalitetno izvedenem potovanju, kakor tudi stališče sodbe Sodišča Evropske skupnosti C-168/00 z dne 12. 3. 2002 v zadevi L., da je potrebno z ZVPot v naš pravni red prenešeno Direktivo Sveta 90/314/EGS o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih razlagati tako, da odgovornost organizatorja potovanja za škodo, ki nastane potrošniku zaradi neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve, zajema tudi nepremoženjsko škodo. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje pa niti načelo konsistentne razlage zgoraj navedenih določb OZ in ZVPot, ki dajejo potniku pravico do povrnitve škode, v povezavi z omenjeno direktivo ne omogoča priznavanja oblik nepremoženjske škode, ki jih naš pravni red ne pozna. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode je namreč zakonodajalec opredelil v 132. členu OZ. Vendar je oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, omejil le na primere, ki so taksativno navedeni v 179., 180., 181. in 182. členih OZ. S tem je vpeljal numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Krog teh oblik nepremoženjske škode je zaprl, kar pomeni, da je glede ostalih bolj ali manj podobnih nepremoženjskih škod izključil možnost uveljavljanja denarne odškodnine. Za tiste nepremoženjske škode, ki jih ni pravno priznal, zato ni mogoče zahtevati denarne odškodnine niti z analogno uporabo pravil o denarni odškodnini za pravno priznane oblike nepremoženjske škode. Ne gre za pravno praznino, pač pa za načrtno ureditev, po kateri je mogoče uveljavljati denarno odškodnino le za nekatere nepremoženjske škode (sodba II Ips 591/2008). Ker tožnik svojih zatrjevanj o pretrpljeni nepremoženjski škodi zaradi izgube uživanja dopusta ni prilagodil tako, da bi bilo iz njih mogoče razbrati, ali so v tej škodi zajete tudi oblike duševnega nelagodja, za katere naš pravni red predvideva denarno satisfakcijo, je sodišče prve stopnje njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova povsem utemeljeno zavrnilo. Zato se sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba več ukvarjati z vprašanjem trajanja in obsega izgubljenega užitka dopusta, pa s tem ni zagrešilo v pritožbi tožnika izpostavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih.

14. Tožnik pa utemeljeno izpostavlja, da mu je sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov nepravilno priznalo manjši pravdni uspeh od dejanskega, ko je pri ugotavljanju njegovega pravdnega uspeha od prisojenega mu zneska neutemeljeno odštelo znesek 476,00 EUR, za katerega je prva toženka sicer priznala obveznost plačila, a ga ni nikoli plačala. Ob pravilni uporabi materialnega prava tako pravdni uspeh tožnika znaša 29,33% (1466,50 / 5.000,00). V tem obsegu je tožnik od toženke upravičen do povrnitve na prvi stopnji odmerjenih in v pritožbi v tem delu negrajanih pravdnih stroškov v skupni višini 849,00 EUR (17. točka obrazložitve prvostopne sodbe), torej 249,01 EUR. Prvi toženki pa glede na njen prvostopni uspeh (70,67%) v povrnitev od tožnika pripada 456,58 EUR njenih pravdnih stroškov (ki skupaj znašajo 646,08 EUR ? obrazložitev prvostopne sodbe v točki 17). Po pobotu pravdnih stroškov je dolžan tožnik prvi toženki povrniti 207,57 EUR pravdnih stroškov, kar je ob pravilni uporabi materialnega prava (3. točka 365. člena ZPP) v tem delu narekovalo ugoditev pritožbi tožnika ter spremembo odločitve o stroških, vsebovane v II. točki izpodbijane prvostopne sodbe.

15. V ostalem je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbo prve toženke pa je zavrnilo v celoti in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker tožnik s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspel, prva toženka pa je s pritožbo v celoti propadla, krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Prva in druga toženka pa krijeta sami svoje stroške odgovorov na pritožbo, ki za odločitev o pritožbah nista bila potrebna (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).