Jedro

Za odločitev tudi ni bistveno, da tožniku nihče od nadrejenih ni odredil, da mora dne 11. 11. 2015 odpeljati gradivo letnik 2005 v arhiv na lokacijo F. in predvsem, da to ni bilo tožnikovo delo - fizično prenašanje gradiva, ker bi moral kot vodja samo organizirati delo tako, da bi naloge odredil sodelavcem. Tožnik je izpovedal, da so vsi delavci bili zadolženi za naloge v glavni pisarni in da nihče ni imel v opisu delovnega mesta fizičnega prenašanja dokumentarnega gradiva. Direktorica je sicer izpovedala, da bi prej kot tožnik (vodja) bili za fizičen prenos gradiva zadolženi E. E. in D. D., vendar pa je hkrati izpovedala, da je delo v glavni pisarni bilo sprejem dokumentarnega gradiva, obdelava dokumentarnega gradiva in arhiviranje, in to delo lahko opravlja kdorkoli od zaposlenih, razen N. N., ki je na invalidskem vozičku. Izpovedala je, da v pogodbah o zaposlitvi delavcev v glavni pisarni ni pisalo, da morajo prenašati, prevažati, nositi arhivsko gradivo in da morajo vsi delavci, zaposleni v glavni pisarni delati vse, vključno z delom v arhivu in da na občini naloge niso natančno določene, ker gre za javni sektor.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se razveljavi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 64.773,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2020 dalje in plačevati rento v višini 731, 70 EUR mesečno od 9. 5. 2019 dalje, in sicer do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto zneske rente z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačati v imenu in na račun tožnika prispevke za invalidsko in pokojninsko zavarovanje v višini 180,71 EUR mesečno od 9. 5. 2019 dalje na račun Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije pri FURS, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožniku povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Za sodišče ni bilo sporno, da je tožnik dokazal, da se je 11. 11. 2015 poškodoval pri delu, kar je potrdila tudi sodna izvedenka medicine dela dr. A. A. Prav tako je sodišče ugotovilo, da gre za poškodbo pri delu, ki je povezana s tožnikovim načinom premeščanja bremena, in je štelo, da je tožnik dokazal, da je škoda, ki jo je utrpel, posledica poškodbe pri delu dne 11. 11. 2015. Glede na te zaključke, se sodišče v obrazložitvi sodbe ni ukvarjalo s tožnikovim delom z arhivskim in dokumentarnim gradivom od leta 2008, temveč zgolj škodnim dogodkom dne 11. 11. 2015. Vendar je sodišče zaključilo, da tožnik ni dokazal protipravnega ravnanja oziroma opustitve tožene stranke ter pravno relevantne vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodljivim dogodkom. Navedeno pa ne drži in je posledica selektivne dokazne ocene, v kateri je sodišče iz obeh izvedenskih mnenj izpostavilo zgolj tiste zaključke izvedencev, ki so tožniku v škodo. Sodišče bi moralo navesti argumente dokazne vrednosti za vsak posamezni dokaz in jih šele potem primerjati med seboj, vendar tega ni storilo. Odločitev pa je tudi materialnopravno napačna. Presoja in argumentacija sodišča glede predpostavk odškodninske odgovornosti je ozka in formalistična ter sprejeta pod vtisom obrazložitve sodišča v zadevi VDSS sodba Pdp 271/2017. Zaključek sodišča prve stopnje temelji na dokazni oceni, da si je tožnik delo organiziral sam, da se je sam odločil, da bo gradivo (upravne zadeve istega letnika, povezane v zaključeno celoto z ustreznimi arhivskimi mapami ali zložene v predpisane zelene arhivske škatle) prepeljal na drugo lokacijo v enem dnevu in da mu tega ni odredila tožena stranka. Tožniku ni bilo potrebno hiteti, kar je lahko razumeti, da bi lahko celoten letnik arhiva vozil na drugo lokacijo tudi več dni in mu ga ni bilo treba prepeljati v enem dnevu. Sodišče je napačno razlagalo, kdo lahko dela z dokumenti in arhivskim gradivom tožene stranke. Ni šlo zgolj za prelaganje fasciklov, kot je to sodišče na več mestih obrazložitve zapisalo, ampak za strokovno delo, povezano z arhivskim gradivom. Pravilnik v 2. členu določa, da ročno premeščanje pomeni vsako fizično delo, ki vključuje dvigovanje, prenašanje, spuščanje, potiskanje, vlečenje, nošenje ali premikanje bremen s človeško silo in druga podobna dela, ki zaradi svojih značilnosti ali zaradi neugodnih ergonomskih pogojev pomeni nevarnost predvsem za poškodbe hrbta delavcev. Pri dokazni oceni je sodišče izhajalo predvsem iz 7. člena Pravilnika, povsem pa je zanemarilo ostale določbe. Sodišče je pa tudi napačno tolmačilo predpise s področja ravnanja z dokumentarnim gradivom oziroma je napačno zaključilo, da bi lahko pri tem delu tožniku pomagal kdo izmed delavcev, ki so bili zaposleni v glavni pisarni. Ni pravilen zaključek, da bi lahko pri odvozu arhivskega gradiva letnik 2005 na drugo lokacijo sodelovali drugi zaposleni pri toženi stranki (sodelavki iz glavne pisarne, ekonom) ali celo zunanji izvajalec, pa tožnik tega dela nikomur ni odredil niti prosil za pomoč. Tudi če bi to delo lahko odredil komu drugemu, pa mu ni in je delo opravil sam, to ne predstavlja ekskulpacijskega razloga za toženo stranko. Tožnik je opravil delo, ki ga je imel v opisu del in nalog in je bil zanj tudi usposobljen v strokovnem smislu, ne pa v smislu varstva in varnosti pri delu. Noben drug delavec tožene stranke v času škodnega dogodka ni imel izpita o strokovni usposobljenosti za delo z dokumentarnim gradivom. Tudi navodila za delo v arhivu ni bilo, s čimer so bile kršene določbe 5., 7., 17., 19. in 37. člena ZVZD-1, do česar se sodišče ni opredelilo. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnika, da ga tožena stranka ni poučila o morebitnih nevarnostih pri nepravilnem premeščanju bremen. Dejstvo je, da je tožniku nastala škoda kot posledica nepravilnega premeščanja bremen. Materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje je v nasprotju z ugotovitvami izvedenca za varstvo in zdravje pri delu dr. B. B., ki je ugotovil, da tožena stranka tožnika ni usposobila za varno delo, povezano z ročnim premeščanjem bremen in tudi ne obvestila o tveganjih v zvezi z ročnim premeščanjem bremen. Izvedenec je jasno navedel, da je tožnik nedvomno kršil določbe Pravilnika ter da tožena stranka ni izpolnila določbe 8. člena Pravilnika in delavcev ni poučila o značilnostih bremen in drugih dejavnikih, ki vplivajo na varno delo, zlasti pa jih ni poučila o teži bremena. Glede na to tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožnika poučila in usposobila za tak način dela pri ročnem premeščanju bremen, da bi se izognil poškodbam hrbta. Izvedenec je prav tako ugotovil, da tožena stranka ni izdala Navodila za ročno premeščanje bremen. Upoštevaje ugotovitve izvedenke dr. A. A. je s tem po oceni tožnika dokazano protipravno ravnanje tožene stranke, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in konkretno škodo. Nerazumljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da je bistvena predvsem sprejeta ocena tveganja z zdravstveno analizo in oceno delovnega mesta. Izvedenec dr. B. B. je ugotovil, da zdravstvena ocena tveganja ni bila celovita v delu, ko so se navajale fizične obremenitve, in te kršitve bi lahko bile v vzročni zvezi s tožnikovo poškodbo, kar je potrdila tudi izvedenka dr. A. A. Sodišče je spregledalo, da v reviziji Izjave o varnosti z oceno tveganja ni bila izpolnjena rubrika 13.2 - ročno premeščanje bremen. Bistvo odškodninske odgovornosti tožene stranke se kaže v njeni malomarnosti (nezadostni skrbnosti), ker ni poskrbela za identifikacijo, opozarjanje, ustrezno seznanitev in usposabljanje za možna tveganja pri premeščanju bremen v Izjavi o varnosti z oceno tveganja iz leta 2014 kot temeljnemu internemu dokumentu na področju varnosti in zdravja pri delu zaposlenih, kot tudi ne v posebnih navodilih za delo. Glede na navedeno je sodišče dokazno oceno napačno gradilo na očitku tožniku, da bi bil, če bi prebral oceno tveganja z zdravstveno analizo, natančno seznanjen s pravilnim ročnim premeščanjem bremena, torej o največji dovoljeni masi v kilogramih, periodičnem, ponavljajočem gibanju s kratkotrajnim premeščanjem bremena ter opisom položaja pri premeščanju bremen. Dejstvo je, da tožena stranka ni sprejela primernih organizacijskih in tehničnih ukrepov ter ni poskrbela za pravilen način dela, da bi zmanjšala nevarnost, povezano z ročnim premeščanjem bremen, ni ocenila varnostnih in zdravstvenih razmer pri delu ter ni sprejela ustreznih ukrepov, da bi se delavci izognili tveganju poškodbe hrbta, zato je dokazna ocena sodišča napačna ter selektivna in ni utemeljena z razumnimi pravnimi argumenti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je tudi sam vložil pritožbo in navedel, da sodišče ni upoštevalo strokovnih mnenj sodnih izvedencev in je nepravilno uporabilo področno zakonodajo. Sodelavka C. C. v času nezgode ni imela opravljenega strokovnega izpita o usposobljenosti za delo z dokumentarnim gradivom, zato je napačna obrazložitev sodbe v 10. točki obrazložitve sodbe. Izpita, ki ga je opravila sodelavka C. C. ni mogoče enačiti z izpitom, ki potrjuje strokovno usposobljenost za delo z dokumentarnim gradivom, katerega je pridobil tožnik na podlagi 39. člena Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih. V času nastanka poškodbe sta pri toženi stranki imela opravljen izpit o strokovni usposobljenosti za delo z dokumentarnim in arhivskim gradivom na podlagi Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih, le tožnik ter predhodno premeščen sodelavec D. D., medtem ko je C. C. tovrstni izpit opravila šele v letu 2017. Tudi E. E. v času tožnikove poškodbe ni imela opravljenega strokovnega izpita o usposobljenosti za delo z dokumentarnim gradivom. Zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi pripravo arhivskega gradiva iz leta 2005 za odvoz na lokacijo F. lahko izvedli sodelavki tožnika v glavni pisarni. Izvedenec je v podanem mnenju z dne 4. 7. 2022 (stran 5/29) ugotovil, da zdravstvena ocena tveganja iz leta 2014 ni bila celovita v delu, ko se navaja fizične obremenitve in, ker ni bila izvedena predhodna ocena obremenitev in tveganj pri ročnem premeščanju bremen, niso bili s strani delodajalca podani preventivni ukrepi. Tožena stranka ni sprejela navodil za premeščanja bremen. Enako ugotavlja tudi izvedenka dr. A. A. V reviziji Izjave o varnosti z oceno tveganja z dne 9. 6. 2014 rubrika "13.2 - ročno premeščanje bremen" ni bila izpolnjena in zato je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Oba sodna izvedenca sta nepristransko in argumentirano opisala, kaj vsebuje in česa ne vsebuje Izjava o varnosti z oceno tveganja iz leta 2014 in sta ugotovila, da ni bila celovita v delu, ko se navajajo fizične obremenitve, ker naj bi bil poudarek samo na statičnih obremenitvah, ne pa tudi na dinamičnih obremenitvah.

4. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi. Navedla je, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje celovita in popolna in sodba skladna in razumna. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, prav tako pa je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožnik v pritožbi navaja, da ni šlo za prelaganje fasciklov, čeprav je bilo tako navedeno v obrazcu poškodbe pri delu. Ob tem spregleda, da bi mu lahko sodelavci glavne pisarne, če že nič drugega, vsaj fizično pomagali prinašati dokumentacijo in arhivsko gradivo, pri čemer je bila organizacija dela v njegovi domeni. Tožena stranka je izkazala, da je imela Izjava o varnosti z oceno tveganja po Pravilniku o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen povzete določbe o premeščanju bremen. Sodišče je celovito pojasnilo, kakšne ukrepe, aktivnosti in podobno je izvajala tožena stranka v skrbi za zdravje zaposlenih, tudi v zvezi s pravilnim premeščanjem bremen. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je utrpel kot delavec na delu pri toženi stranki, ko je v okviru svojih zadolžitev na delovnem mestu v arhivu premeščal arhivsko in dokumentarno gradivo (približno 20 metrov tekočega gradiva, ki je tehtalo približno 1000 kilogramov, najlažje 1 kilogram, najtežje 12 kilogramov) iz arhivskih prostorov Občinske uprave mestne občine G. v arhiv na lokaciji F. Gradivo je nekaj dni prej s polic zložil na tla, 11. 11. 2015 pa ga je zjutraj pričel prelagati s tal na voziček, ga z dvigalom prepeljal v pritličje, ga tam zložil z vozička, se z vozičkom vrnil v arhiv in to velikokrat ponovil. Okoli 9. ure, ko je preložil že polovico gradiva, je počival, ko pa je po počitku s tal vzel gradivo, da ga preloži na voziček, je po dvigu začutil ostro bolečino v hrbtu in so ga z reševalnim vozilom prepeljali v splošno bolnišnico G., nato pa v UKC H., kjer je bil operiran (velika hernija disci L5-S1). Enako je zapisano tudi v prijavi nezgode pri delu.

8. Tožnik je trdil, da je do poklicne bolezni in poškodbe prišlo zaradi stalnih obremenitev, predvsem zaradi stalnega in nepravilno organiziranega dela, povezanega s premeščanjem arhivskega gradiva. Tožena stranka pa je temu nasprotovala in trdila, da je tožnik utrpel poškodbo hrbtenice iz razloga bolezni in ne iz razloga poškodbe pri delu. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik dokazal, da se je dne 11. 11. 2015 poškodoval pri delu, saj navedeno izhaja tudi iz prijave nezgode - poškodbe pri delu, ter prav tako je sodna izvedenka dr. A. A., dr. med., spec. medicine dela, prometa in športa, natančno opisala v pisnem mnenju in dodatno ustno obrazložila na glavni obravnavi, da gre za poškodbo pri delu. Da gre za poškodbo pri delu, je bilo tudi pravnomočno ugotovljeno v socialnem sporu (sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. IX Ps 565/2018), in sicer je tožnik dokazal, da je škoda, ki jo je utrpel v polovičnem deležu, posledica poškodbe pri delu dne 11. 11. 2015. 9. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni opredelilo do vseh relevantnih navedb glede zatrjevane odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik dokazal, da se je poškodoval dne 11. 11. 2015, da je poškodba v vzročni zvezi z njegovim načinom premeščanja bremen, da je z medicinsko dokumentacijo dokazal, da mu je škoda nastala, vendar pa ni dokazal protipravnega ravnanja tožene stranke ter pravno relevantne vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodnim dogodkom, torej da ni dokazal protipravnega ravnanja in vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da od tožnika nihče od nadrejenih ni zahteval, da dne 11. 11. 2015 odpelje dokumentarno gradivo letnik 2005 na lokacijo F., da je bil tožnik uradnik, podsekretar za arhiv in upravno poslovanje, vodja glavne pisarne, ne pa strokovno-tehnični delavec. Po izobrazbi je tožnik magister družboslovne informatike in je po opisu del in nalog bil zadolžen za izvajanje nalog upravnega poslovanja, skrb za pravilno vodenje in arhiviranje spisov zadev, izvajanje predpisanega pisarniškega poslovanja, sodelovanje s pristojnim arhivom, poleg tega pa je bil vodja glavne pisarne in sta sodelavki C. C. in E. E. prav tako imeli v opisu nalog skrb za pravilno vodenje in arhiviranje spisov ter opravljanje drugih nalog po navodilu nadrejenega, kar po mnenju sodišča prve stopnje pomeni, da bi jima tožnik lahko odredil ali ju prosil, da mu pomagata pri selitvi letnika 2005 na lokacijo F. 10. Tožnik je zatrjeval krivdno odgovornost tožene stranke, ker ni upoštevala določb Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011), Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) in Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen. Predvsem se njegovi očitki nanašajo na Izjavo o varnosti z oceno tveganja, ker je bilo njegovo delovno mesto ocenjeno s stopnjo tveganja 3 le za prisilno držo vratne hrbtenice, obremenitev ramenskega obroča in zapestja, nikjer pa ni bilo omenjeno tveganje nastanka poškodbe hrbtenice. Sodišče prve stopnje je presodilo Izjavo o varnosti z oceno tveganja iz leta 2008, revidirano nazadnje 9. 6. 2014, ko je bil tožnik na delovnem mestu Vodja oddelka za upravno poslovanje, in na podlagi pisnega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu dr. B. B. zaključilo, da večino nepravilnosti, ki jih zatrjuje tožnik (5., 17., 19., 33. in 37. člena ZVZD-1; 2., 3., 4. in 5. člena Pravilnika o seznanjanju o poklicnih boleznih in 2., 4., 5., 6., 7. in 8. člena Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen) toženi stranki ni mogoče očitati, manjše nepravilnosti, katere je zaznal tudi izvedenec, pa niso v vzročni zvezi z nastalo škodo in je zato sodišče tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo.

11. Utemeljeno pritožba izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da za tožnikovo škodo ni krivdno odgovorna, ker je tožniku zagotavljala izobraževanje iz varstva in zdravja pri delu, ga napotila na zdravniški pregled in sprejela Izjavo o varnosti z oceno tveganja, ki je vsebovala tudi zdravstveno analizo in oceno delovnega mesta s poglavjem o ročnem premeščanju bremen. Tožnik je trdil, da tožena stranka ni zagotovila zahteve iz 8. člena Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (v nadaljevanju Pravilnik) ter da Izjava o varnosti z oceno tveganja iz leta 2014 (v nadaljevanju Izjava) tožene stranke ni bila celovita v delu, ko se navajajo fizične obremenitve za tožnikovo delovno mesto. Sodišče prve stopnje je povzelo ugotovitve sodnega izvedenca dr. B. B., in sicer ko je Izjavo iz leta 2014 ocenil kot dokaj pravilno, a z nekaterimi pomanjkljivostmi. Glede pomanjkljivosti (da niso predvidena nekatera občasna tveganja: infekcije, delo na višini, splošne vibracije) pa je izvedenec zaključil, da niso v vzročni zvezi s poškodbo. Izvedenec je tudi ocenil, da Izjava ni bila celovita v delu, ko se navajajo fizične obremenitve, ker je bil poudarek le na statičnih obremenitvah, ne pa tudi dinamičnih obremenitvah in da bi ta kršitev lahko bila v vzročni zvezi s tožnikovo poškodbo.

12. Že ta ugotovitev izvedenca kaže na to, da tožena stranka ni izvedla predhodne ocene obremenitev in tveganj pri ročnem prenašanju bremen tožnika. I. I., zaposlena pri družbi J. d. o. o., ki je podpisala v reviziji Izjavo, je izpovedala, da poškodba hrbtenice za delovno mesto vodja oddelka za upravno poslovanje, ni kritični dejavnik (delo v pisarni ni kritičen dejavnik za poškodbo hrbtenice, razen za ramenski obroč in vratno hrbtenico). Potrdila je, da si ni ogledala arhiva na lokaciji K. in F., ker s strani tožene stranke ni bila obveščena o arhivih. Ni bila obveščena o premeščanju dokumentacijskega gradiva v arhiv, glede hrambe gradiva in urejanja gradiva v arhivu. V novi Izjavi z dne 4. 10. 2016, ki jo je izdelala družba L. d. o. o. pa je delo tožnika (podsekretar za arhiv in upravno poslovanje) glede načina ter dvigovanja in premeščanja bremen (povprečno 5 kilogramov, maksimalno 25 kilogramov, pogosto sklanjanje, občasno čepenje, dvig rok nad višino rame) ocenjeno kot delo s povečanim tveganjem za nastanek nezgode in poklicne bolezni. V Izjavi je zapisano, da se delo opravlja 60 % v pisarni in 40 % v arhivu na lokaciji F. Izvedenec dr. B. B. je v mnenju izrecno zapisal, da ker predhodno ni bila izvedena ocena obremenitev in tveganj pri ročnem prenašanju bremen, niso bili s strani delodajalca podani preventivni ukrepi - Navodila za ročno prenašanje bremen, in če je tožnik daljše obdobje dvigoval bremena s tal napačno, bi lahko to vplivalo na njegovo zdravstveno stanje. V 2. točki mnenja se je izvedenec skliceval na 37. člen ZVZD-1 in zapisal, da bi morala tožena stranka za tožnikovo delovno mesto in vsa administrativna dela v glavni pisarni izdelati pisna navodila za varno delo. Glede na to, da so morali delavci v glavni pisarni premeščati tudi arhivska gradiva (do 12 kilogramov), bi moral delodajalec izdelati tudi obvestila, navodila glede varnega premeščanja bremen, da se delavci izognejo poškodbam hrbta (navodila, da se dviguje breme s tal s pomočjo nog in z ravnim hrbtom, da med dvigovanjem ne pride do dvojnega giba in zasuka).

13. Sodišče prve stopnje je zato preuranjeno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati kršitev določb ZVZD-1 in Pravilnika o zagotavljanju varstva in zdravja pri ročnem premeščanju bremen ter da manjše nepravilnosti, ki jih je zaznal izvedenec, niso v vzročni zvezi z nastalo škodo. Konkretne kršitve ZVZD-1 in Pravilnika, ki jih je ugotovil izvedenec, ni mogoče označiti za manjše nepravilnosti. Pravilnik v 2. členu določa, da ročno prenašanje bremen pomeni vsako fizično prenašanje, spuščanje, potiskanje, nošnje, ki zaradi neugodnih ergonomskih pogojev pomeni nevarnost predvsem za poškodbo hrbta delavca. Glede na Izjavo z dne 4. 10. 2016, ki jo je po poškodbi tožnika izdelala družba L., je za delovno mesto tožnika zapisano, da opravlja 60 % dela v pisarni in 40 % v arhivu (prenašanje gradiva v arhiv).

14. Izvedenec dr. B. B. je jasno v mnenju zapisal, da tožena stranka tožnika ni usposobila za varno delo povezano z načinom premeščanja bremen, zato je kršila Pravilnik, ki v 8. členu določa, da mora delodajalec delavca poučiti o značilnosti bremen in drugih dejavnikih, ki vplivajo na varno delo, zlasti o teži bremena. Glede na navedeno ni bistven zaključek izvedenca, ki ga je povzelo sodišče, da bi izdelava navodil, če bi jih tožena stranka izdelala, koristila, ne ve pa, če bi preprečila poškodbo tožnika. Sodišče prve stopnje se je tudi neutemeljeno ukvarjalo z izobraževanji, ki jih je zagotavljala tožena stranka svojim delavcem iz področja varstva pri delu (točka 22 sodbe), saj vse aktivnosti na področju promocije zdravja ne nadomestijo jasnih določb ZVZD-1 in Pravilnika.

15. Za odločitev tudi ni bistveno, kar poudarja sodišče prve stopnje v 14. in 15. točki obrazložitvi sodbe, in sicer da tožniku nihče od nadrejenih ni odredil, da mora dne 11. 11. 2015 odpeljati gradivo letnik 2005 v arhiv na lokacijo F. in predvsem, da to ni bilo tožnikovo delo - fizično prenašanje gradiva, ker bi moral kot vodja samo organizirati delo tako, da bi naloge odredil sodelavcem. Tožnik je izpovedal, da so vsi delavci bili zadolženi za naloge v glavni pisarni in da nihče ni imel v opisu delovnega mesta fizičnega prenašanja dokumentarnega gradiva. Direktorica dr. M. M. je sicer izpovedala, da bi prej kot tožnik (vodja) bili za fizičen prenos gradiva zadolženi E. E. in D. D., vendar pa je hkrati izpovedala, da je delo v glavni pisarni bilo sprejem dokumentarnega gradiva, obdelava dokumentarnega gradiva in arhiviranje, in to delo lahko opravlja kdorkoli od zaposlenih, razen N. N., ki je na invalidskem vozičku. Izpovedala je, da v pogodbah o zaposlitvi delavcev v glavni pisarni ni pisalo, da morajo prenašati, prevažati, nositi arhivsko gradivo in da morajo vsi delavci, zaposleni v glavni pisarni delati vse, vključno z delom v arhivu in da na občini naloge niso natančno določene, ker gre za javni sektor.

16. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je izključena odškodninska odgovornost tožene stranke, ker je za škodo v celoti odgovoren tožnik, ni ugotavljalo ostalih pravno odločilnih dejstev, ki vplivajo na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Če je tožniku škoda nastala zato, ker delodajalec ni poskrbel za varno delo, je ravnanje delodajalca nedvomno protipravno. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšalo sodnega postopka, temveč ravno nasprotno - postopek bi se podaljšal zaradi dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Poleg tega bo moralo v primeru ugotovljene protipravnosti sodišče prve stopnje raziskati tudi druge predpostavke odškodninske odgovornosti predvsem pa dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Smotrno je, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva v zvezi s tem prvič obravnavalo sodišče druge stopnje, bi bilo to v nasprotju z namenom pritožbene obravnave, ki je v preizkusu in dopolnjevanju dejanskega stanja, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).