Jedro

Sodna praksa pozna simbolično preživnino, ki ni določena za kritje dejanskih preživninskih potreb upravičenca, ampak zato, ker iz različnih razlogov upravičenec brez tega ne more biti deležen potrebne socialne varnosti.

Izrek

Glede preživnine za tožnico se u g o d i pritožbama tožeče in tožene stranke in se sodba v tem delu r a z v e l j a v i ter zadeva v r n e prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Pritožba tožeče stranke se glede preživnine za oba otroka z a v r n e kot neutemeljena in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožba tožene stranke se v ostalem še izpodbijanem delu (glede plačila preživnine za obdobje od 23.3.1999 do 14.7. 1999) z a v r n e kot neutemeljena in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank se pridrži za končno odločitev o stroških postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, skupna mladoletna otroka M. in M. dodelilo v varstvo in oskrbo materi - tožnici, tožencu pa naložilo, da mora vsakemu otroku plačevati po 17.000,00 SIT, tožnici pa po 3.500,00 SIT mesečne preživnine. To obveznost mu je naložilo od izdaje sodbe dalje, torej od 23.3.1999. Zoper takšno odločitev sta se pravočasno po svojih pooblaščencih pritožili tako tožeča kot tožena stranka. Toženec se pritožuje iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navedeno sodbo izpodbija glede izreka pod tč. 3 in sicer deloma, to je v delu, s katerim mu je sodišče naložilo plačevati preživnino za mld. otroka v času od 23.3.1999 (izdaje sodbe) do 14.7.1999, to je dneva prejema odpravka sodbe, ter glede odločitve sodišča, da mora od 23.3.1999 dalje plačevati tudi 3.500,00 SIT preživnine za tožnico. Toženec sprejema odločitev sodišča o višini preživnine za oba otroka, ne strinja pa se z datumom, od katerega jo je dolžan plačevati. Zatrjuje, da je tudi po dnevu zadnje obravnave (13.3.1999) pa vse do prejema pisnega odpravka sodbe (14.7.1999) skrbel za oba mld. otroka, v celoti kril nanju odpadajoče stroške prebivanja ter jima oskrbel pretežni del hrane, oblačil in obutve. S tem, ko bi moral te stroške plačati še enkrat, bi preživljanje otrok za sporno obdobje v celoti plačal sam oz. celo več, stroške bivanja za oba otroka bi plačal 2x. Glede obveznosti plačevanja za tožnico pa navaja, da je sodišče dokazni zaključek, da so izpolnjeni pogoji za določitev preživnine enemu zakoncu v breme drugega po 81. čl. ZZZDR, oprlo na nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je zmotno uporabilo pravo citiranega zakona. To utemeljuje z naslednjim: tožnica je zgolj nezaposlena, vendar je zdrava in sposobna za delo, pa se noče zaposliti. Zadnjo redno zaposlitev je imela pred 5 leti, delovno razmerje za določen čas v G. pa ji je prenehalo zaradi nezadovoljstva delodajalca z njenimi številnimi odsotnostmi z dela. Glede na to, da že vrsto let prejema od CSD in Zavoda za zaposlovanje kar znatna sredstva za preživljanje sebe in otrok in ker ji do sedaj ni bilo potrebno gmotno skoraj ničesar prispevati za vzdrževanje otrok (toženec priskrbi skoraj vso hrano za družino in plača celotne stroške bivanja), tožnica ni in niti v prihodnje ne bo zainteresirana za iskanje možnosti, da bi skrbela sama zase. Zato ni prav, da bo moral toženec denar, ki bi ga lahko namenil otrokoma, porabiti za njeno vzdrževanje. Na koncu še navaja, da bi pri odmeri preživnine za tožnico sodišče moralo upoštevati tudi vzroke za nevzdržnost zakonske zveze, ki jih je povzročila tožnica s svojimi nenadnimi daljšimi odhodi z doma (skupaj z otroki) in neutemeljenimi krivimi ovadbami v nasilju nad njo in otrokoma. Zaradi vsega navedenega predlaga ugoditev pritožbi oz. podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica v pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo prvostopnega sodišča o višini preživnine za sinova M. in M. ter o višini preživnine zanjo. Navaja, da je sodišče dejansko stanje glede preživninske sposobnosti obeh pravdnih strank pravilno ugotovilo, vendar pa na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica namreč razen nadomestil nima nobenih dohodkov in je zato v celoti odvisna od odločitve sodišča v tej zadevi. Meni, da s preživnino v višni 17.000,00 SIT na otroka ni mogoče priskrbeti otrokoma vsega, kar potrebujeta za življenje. Celo nasprotno, s tako določeno preživnino bosta otroka obsojena na življenje na življenjskem minimumu, ki omogoča samo preživetje in nič več. Zato predlaga zvišanje preživnine na 25.000,00 SIT za vsakega otroka. Kot odgovor na toženčevo zatrjevanje v zvezi z njeno domnevno nezainteresiranostjo za zaposlitev pa navaja, da se želi zaposliti in ves čas vztrajno išče delo, še posebej zato, da bi se ekonomsko osamosvojila in na ta način z otrokoma zaživela na novo, po svoje, stran od toženca. Sodišču zato predlaga, da ugodi njeni pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da zviša preživnino za oba otroka in zanjo oz. podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne v tem obsegu zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbi tožeče in tožene stranke sta delno utemeljeni. Glede na prehodno določbo I. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. list RS, št. 26/99), je pritožbeno sodišče uporabilo določbe ZPP iz leta 1977 (ZPP/77, Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90 in Ur. list RS, št. 55/92). Na podlagi 79. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) mora sodišče pred določitvijo višine prispevka za preživljanje otrok ugotoviti zmožnosti matere, zmožnosti očeta in potrebe otrok. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče dejansko stanje glede preživninskih sposobnosti pravdnih strank pravilno ugotovilo (kar je tudi pritožbeno nesporno), in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo prej citiranega člena ZZZDR, ko je določilo tožencu preživninsko obveznost v višini 34.000,00 SIT na mesec za oba otroka oziroma po 17.000,00 SIT za vsakega. Takšno preživninsko obveznost toženec nedvomno zmore plačevati. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da znašajo potrebe vsakega otroka na mesec 42.700,00 SIT. To je ugotovilo na podlagi izjave tožnice, ki je na zadnji glavni obravnavi povedala, da za enega otroka porabi na mesec 25.000,00 SIT za hrano, 7.500,00 SIT za obleko in obutev, 1.900,00 SIT za šolo in 8.250,00 SIT za stanovanje. Tožnica dobiva na mesec po 12.595,00 SIT denarnega dodatka za vsakega otroka in pa 8.552,00 SIT otroškega dodatka, zase pa dobi 44.454,00 SIT denarnega dodatka. Toženec prejema v R. l. V. plačo v višini cca. 150.000,00 SIT, odbitkov ima 61.700,00 SIT (za kredit za stanovanje, v katerem živijo vsi skupaj). Ko plača mesečno 34.000,00 SIT stroškov bivanja, ki jih glede na dogovor pri C. z. s. d. V. v celoti nosi sam, mu ostane še 54.300,00 SIT mesečno. Ob plačilu po 17.000,00 SIT preživnine za vsakega otroka, ki mu jo je naložilo sodišče, mu bo za lastno preživljanje ostalo le še 20.400,00 SIT, kar je celo manj, kot ima tožnica, ki bo morala sebe in oba otroka preživeti s 95.559,00 SIT mesečno oziroma 31.853,00 SIT na osebo (vsi denarni dodatki z otroškim dodatkom in preživnino). Držijo pritožbene navedbe tožnice, da s 17.000,00 SIT mesečne preživnine na otroka le temu ni mogoče priskrbeti vsega, kar potrebuje za življenje, vendar je takšno navajanje tožnice nepopolno in zavajajoče, saj je dolžna tudi sama prispevati k preživljanju iz sredstev, ki jih dobi od centra za socialno delo (zase in za otroka v višini 61.559,00 SIT, k temu znesku pa je treba prišteti še otroški dodatek v višini 8.552,00 SIT na otroka in stroške bivanja - po 8.250,00 SIT na otroka, ki jih v celoti krije toženec). Ob seštevku vseh teh sredstev bo tako tožnica morala preživeti oba otroka z 92.794,00 SIT na mesec, torej s 46.397,00 SIT na otroka, kar je skoraj trikrat več kot zatrjuje. Pravdni stranki še vedno živita skupaj v skupnem stanovanju in ker tako toženec še vedno krije vse stroške bivanja, pritožbeno sodišče ni našlo podlage za to, da bi za oba otroka prisodilo višjo preživnino od prisojene na prvi stopnji. Če pa bi se takšno stanje spremenilo, lahko tožnica v skladu z 79. čl. ZZZDR predlaga prilagoditev višine toženčevega prispevka za preživljanje spremenjenim razmeram. V tem delu sodišče tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi v skladu z II. odst. 354. čl. ZPP/97 po uradni dolžnosti. V zvezi z datumom, od katerega naprej je treba plačevati preživnino za mladoletna otroka, je sodišče na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo z izjavami prič, zaključilo, da sta pravdni stranki do sedaj skupaj preživljali mladoletna otroka in je zato določilo preživnino le od zadnje obravnave dalje. Pritožbeno sodišče verjame tožencu, da je tudi v času od zaključka glavne obravnave, to je od 23.3.1999, pa do prejema pisnega odpravka sodbe, to je 14.7.1999, skrbel za oba otroka kot doslej, ker pa tega ne more preveriti, bo lahko toženec ugovor plačila za to obdobje uveljavljal z ugovorom zoper sklep o izvršbi, če bo seveda do nje prišlo, zato je bilo potrebno njegovo pritožbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu potrditi. V zvezi z dosojeno preživnino za tožnico pa pritožbeno sodišče na podlagi listinskih dokazov v spisu, ki jih je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo, in na podlagi izjav pravdnih strank v postopku ugotavlja, da je zakonska zveza med pravdnima strankama trajala 13 let, da tožnica ob njeni sklenitvi ni bila zaposlena, da je po poklicu trgovka, ki zgolj pasivno obvlada slovenski jezik (pa še to slabo), da je od 8.7.1994 brez zaposlitve in od 15.7.1994 kot iskalka zaposlitve prijavljena na Z. z. z. v V. ter da ima pri 42 letih le 6 let delovne dobe. Na podlagi določbe 81. čl. ZZZDR določi sodišče ob razvezi preživnino nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in ki ni sposoben za delo ali ni zaposlen in se ne more zaposliti. Za tožnico ni ugotovljeno, da ni sposobna za delo in tudi ne, da se ne more zaposliti. Zgolj pavšalno navajanje tožnice, da se kljub prizadevanju ne more zaposliti, ob istočasnem pritožbenem zatrjevanju toženca, da se tožnica ne želi zaposliti, kar potrjuje s tem, da je našel v stanovanju več dopisov Zavoda za zaposlovanje, v katerih so tožnico obveščali in vabili, da se udeleži organiziranega izobraževanja za prekvalifikacijo in tečaj slovenskega jezika, na katere pa se ni odzvala, kaže na to, da so bile okoliščine v zvezi s sposobnostjo tožnice za zaposlitev in s tem okoliščine, pomembne za določitev preživnine za zakonca po 81. čl. ZZZDR na prvi stopnji nepopolno ugotovljene. Sodna praksa pozna simbolično preživnino, ki ni določena za kritje dejanskih preživninskih potreb upravičenca, ampak zato,ker iz različnih razlogov upravičenec brez tega ne more biti delež potrebne socialne varnosti. Tako preživnino je mogoče določiti tudi za omejen čas, da si medtem razvezani zakonec uredi razmerje (82. čl. ZZZDR). Pri tožnici je pomembna ovira za zaposlitev nezadostno znanje slovenskega jezika. To oviro je vsekakor mogoče odpraviti v primernem času. Ne glede na to bo tožnica morala najti vir dohodkov za lastno preživljanje, bodisi z rednim bodisi z občasnim delom. Niti zanjo niti za oba otroka namreč ni sprejemljivo, da živijo le od preživnine in socialne pomoči. Tožnica je bila ob razvezi stara 42 let. Ker ni dokazano, da za delo ni sposobna, niso izkazane okoliščine, ki bi bile podlaga za določitev preživnine na podlagi 81. čl. ZZZDR, pa čeprav le v simboličnem znesku. S tem, da je bila tožnici na podlagi ugotovljenih dejstev prisojena preživnina po 81. čl. ZZZDR, je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Za drugačno odločitev bodisi za zavrnitev vsakršnega preživninskega zahtevka bodisi za določitev preživnine v simbolnem znesku za določen čas, pa v dosedanjem sojenju niso bile ugotovljene upoštevne okoliščine glede na pravno stališče prvostopnega sodišča, da je podana podlaga za simbolično preživnino brez časovnih omejitev. V nadaljevanju postopka bo tako potrebno ugotoviti obseg tožničine delovne sposobnosti in njene možnosti za zaposlitev. Pri tem je treba upoštevati dejstvo, da tožnica ob sklenitvi zakonske zveze ni bila zaposlena in da torej zakonska zveza v tem pogledu ni povzročila nobene spremembe. Na podlagi ocen teh dejstev bo moralo sodišče ponovno odločiti o preživnini ob upoštevanju določb 81. čl. ZZZDR in morda tudi 82. čl. istega zakona. Glede na navedeno je bilo potrebno glede odločitve o preživnini za tožnico ugoditi pritožbama obeh pravdnih strank, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti in vrniti v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank je sodišče v skladu s III. odst. 166. čl. ZPP/77 pridržalo za končno odločitev o stroških postopka.