Jedro

Zahteva za denacionalizacijo je pravočasna, če je vložena v roku, določenem v ZDen.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 18.5.2007. Z njo je bilo pritožbi zavezanke Slovenske odškodninske družbe (SOD) ugodeno, odpravljena je bila odločba Upravne enote Žalec z dne 7.12.2006 (1. točka izreka) ter zavrnjen zahtevek tožeče stranke za denacionalizacijo premičnin, in sicer pohištva in inventarja v stanovanjski hiši, v gostinskih prostorih, v prostorih pekarne, sušilnici hmelja ter strojev in opreme v gospodarskem poslopju, v garaži in živine v hlevu in svinjaku v Ž., po zapisniku, sestavljenem dne 10. julija 1945 (2. točka izreka). Z omenjeno odločbo upravnega organa prve stopnje je bilo zahtevku za denacionalizacijo tožeče stranke ugodeno in odločeno, da je dolžna SOD v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji izročiti tožeči stranki obveznice v skupnem znesku 103.342,00 USD kot odškodnino za podržavljeno premično premoženje - pohištvo in inventar v stanovanjski hiši, gostinskih prostorih, v prostorih pekarne, v sušilnici hmelja ter strojev in opreme v gospodarskem poslopju, v garaži in živine v hlevu in svinjaku, v Ž., po zapisniku, sestavljenem dne 10. julija 1945. Odločitev tožene stranke, ki je z odločbo, izpodbijano v upravnem sporu zavrnila zahtevek za denacionalizacijo premičnin, temelji na njeni presoji, da je organ prve stopnje napačno uporabil materialnopravni predpis (določbo 1. odstavka 64. člena ZDen), na podlagi katerega je bilo v zadevi odločeno.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje toženi stranki, da vloga za vrnitev podržavljenega premičnega premoženja ni bila vložena v roku, določenem v 1. odstavku 64. člena ZDen; vsebina zahteve za denacionalizacijo z dne 24.2.1942 namreč ne daje podlage za zaključek, da je bila zahtevana tudi vrnitev premičnin (v točki III zahteve za denacionalizacijo so izrecno naštete le nepremičnine, katerih vrnitev se zahteva); preostale listine oziroma vloge v upravnem spisu (vloga z dne 6.4.2004, 28.12.2005 ter 31.1.2006) pa so bile vse vložene po 7.12.1993, torej po izteku materialnega prekluzivnega roka, določenega v 1. odstavku 64. člena ZDen za vložitev zahteve za denacionalizacijo. S sklicevanjem na načelo dispozitivnosti, na katerem temelji postopek denacionalizacije, je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni ugovor, da se zahteva za denacionalizacijo nepremičnin nanaša tudi na premičnine, ker naj bi bilo celotno premoženje podržavljeno hkrati. Z zahtevkom v postopku denacionalizacije namreč razpolaga le stranka in le od nje je odvisno, ali bo sploh materialno pravico, ki ji jo daje ZDen, uveljavljala.

Tožeča stranka vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo in revizijo. Glede pritožbe navaja, da je izpodbijani upravni akt (odločba tožene stranke) akt iz 4. člena ZUS-1, zaradi česar je zoper sodbo sodišča prve stopnje glede na 66. člen omenjenega zakona dovoljena pritožba. Revizijo vlaga zaradi bistvenih kršitev postopkovnih določb, kršitev ustavnih pravic, napačne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Revizijo utemeljuje s pogoji, določenimi v 2. odstavku 83. člena ZUS-1 (vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega 70.000,00 EUR, v zadevi gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, za tožečo stranko so zaradi zavrnitve zahtevka za denacionalizacijo premičnega premoženja nastale hude posledice). Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 51. v zvezi z 59. členom ZUS-1, ker je odločilo brez glavne obravnave, čeprav je dejansko stanje glede relevantne okoliščine (pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo) med strankama sporno; tožeči stranki pa tudi pred izdajo upravnega akta druge stopnje ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. V upravnem postopku so udeležene stranke z nasprotujočimi interesi, zato v določbah ZUP ni podlage za skrajšani postopek, na podlagi katerega je odločal organ druge stopnje. Podano naj bi bilo tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi listinami (npr. zahtevi za denacionalizacijo z dne 24.2.1993). O tem, da je bila podana zahteva za denacionalizacijo znotraj predpisanega 24-mesečnega roka, naj bi se zaslišalo tudi uradno osebo, ki je v letih 1992 in 1993 vodila postopek denacionalizacije; njej naj bi tožeča stranka izrecno pojasnila, da se zahteva za denacionalizacijo nanaša tudi na premično premoženje. Upravna organa prve oziroma druge stopnje o zadevi nista odločala brez nepotrebnega odlašanja. Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno zato, ker predstavlja akt o nacionalizaciji premoženja protipraven odvzem lastninske pravice, torej kaznivo dejanje, kar pa je razlog za ničnost po določbah ZUP. Zato predlaga, da se pritožbi oziroma reviziji ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se odpravi v upravnem sporu izpodbijana odločba tožene stranke in potrdi odločba Upravne enote Žalec z dne 7.12.2006. Priglaša stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Ad.1 Revizija ni utemeljena.

Revizijo je po določbah 85. člena ZUS-1 mogoče vložiti zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena (1. odstavek) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. odstavek), na katero pa sicer vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1); revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče zato ni preizkušalo revizijskega ugovora o nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju.

Revizijski razlog bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu po presoji vrhovnega sodišča ni podan. Glavna obravnava je tudi po določbah ZUS-1 (51. in 52. člen) zgolj sredstvo za izvajanje dokazov; strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot golo zatrjevanje. V obravnavanem primeru glavna obravnava s strani tožene stranke ni bila zahtevana, tožeča stranka pa niti v tožbi niti do izdaje sodbe odločbe prve stopnje ni navajala dokazov oziroma dejstev.

V upravnem sporu izpodbijana upravna odločba tožene stranke (upravni akt druge stopnje) temelji na določbi 1. odstavka 243. člena ZUP (1986), po katerem upravni organ druge stopnje odpravi odločbo prve stopnje in sam reši stvar, če je bil (med drugim) napačno uporabljen materialni predpis. Ker upravna odločba druge stopnje temelji na dejanskem stanju, kot ga je že ugotovil organ prve stopnje pred izdajo svoje odločbe (ugotovitveni postopek ni bil dopolnjen, kot zmotno navaja tožeča stranka), tudi ne gre (niti smiselno ne) za primer iz 3. alinee 3. odstavka 59. člena ZUS-1, po katerem sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

Tožeča stranka je v zahtevi za denacionalizacijo izrecno zahtevala le vračilo nepremičnin, ki jih je specificirala tako po površini, kulturi kot katastrski občini. Zato neutemeljeno ugovarja nasprotju med tem, kaj se v sodbi navaja o vsebini te listine in samo listino.

Materialno pravo je bilo v obravnavanem primeru po presoji vrhovnega sodišča pravilno uporabljeno; kot sta tožeči stranki pravilno pojasnili, tožena stranka in sodišče prve stopnje se glede na določbo 1. odstavka 64. člena ZDen za pravočasno štejejo le zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega fizičnim osebam, ki so bile vložene do vključno 7.12.1993; vsebino zahteve določa 62. člen omenjenega zakona, ki med drugim predvideva, da mora zahteva vsebovati podatke o premoženju, katerega vračilo se zahteva, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju vračila ter o tem, v kakšni obliki se zahteva vračilo. Iz listin v upravnem spisu (zahteve za denacionalizacijo na list. št. 1), kot je navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ne izhaja, da bi tožeča stranka zahtevala vrnitev premičnega podržavljenega premoženja, oziroma to pomeni, da je bil zahtevek vložen le za vrnitev točno določenih nepremičnin. Na razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi razjasnilo sporno vprašanje - pravočasnost vložitve vloge za vrnitev premičnega premoženja - se revizijsko sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ni revizijski razlog v smislu določb 85. člena ZUS-1. Zato vrhovno sodišče revizijskih ugovorov v zvezi s kršitvijo določb o skrajšanem postopku, kršitvijo roka za izdajo odločbe prve oziroma druge stopnje ter kršitvijo načela varstva pravic občanov niti ni moglo presojati.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije neutemeljeno revizijo zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. Ad.2 Pritožba se zavrže. V obravnavani zadevi je bila tožba v upravnem sporu vložena zoper upravni akt druge stopnje, s katerim je tožena stranka posegla v pravni položaj tožeče stranke (z upravno odločbo druge stopnje je bil ob reševanju pritožbe zavrnjen zahtevek tožeče stranke za denacionalizacijo premičnega premoženja). Zato se zakonitost takšnega dokončnega upravnega akta presoja v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, ne pa po 4. členu v zvezi s 66. členom ZUS-1, kot zmotno navaja tožeča stranka. Že zato za pritožbo zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim je poseženo v pravni položaj tožeče stranke, niso izpolnjeni zakonski pogoji za vložitev pritožbe, določeni v 73. členu ZUS-1. Ker gre za nedovoljeno pritožbo, bi jo moralo zavreči že sodišče prve stopnje (343. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker tega ni storilo, je pritožbo kot nedovoljeno zavrglo sodišče druge stopnje (352. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).

Tožeča stranka ni uspela niti s pritožbo niti z revizijo, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP-UPB3 in v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).