Jedro

Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).

Izrek

Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za sprejem predhodne odločbe o razlagi člena 3(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah v zadevi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 246/2025.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so Pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. 1 z dne 11. 2. 2008 in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV .../2008 z dne 26. 2. 2008, ter Pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. 2 z dne 11. 2.2008 nični (I. točka). Toženi stranki je naložilo, da prvo tožeči stranki v roku 15 dni plača 16.433,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot podrobno izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe (II. točka), v presežku je tožbeni zahtevek za plačilo 227,88 EUR z obrestmi zavrnilo (III. točka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da drugo tožeči stranki plača v roku 15 dni 16.274,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot podrobno izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe (IV. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijano dopolnilno sodbo je ugotovilo še primarno, da ne obstojita terjatvi tožene stranke, ki primarno znašata EUR protivrednost zneska 42.900 CHF z obrestmi, kot podrobno izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe in podredno, da prav tako ne obstojijo terjatve tožene stranke do tožečih strank, kot to podrobno izhaja iz izreka prvostopenjske dopolnilne sodbe (I točka). Tožena stranka sama krije stroške predloga za izdajo dopolnilne sodbe.

2.Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v celoti glede ugodilnega dela (ugotovljene ničnosti kreditnih pogodb in vrnitvenega zahtevka). Prav tako se pritožuje zoper dopolnilno sodbo.

3.Postopek se prekine.

4.Tožeči stranki sta s toženo stranko sklenili pogodbi o dolgoročnem kreditu z valutno klavzulo, vezano na švicarski frank (CHF). V zavarovanje terjatve je bila ustanovljena hipoteka. Po sklenitvi pogodb se je bistveno spremenilo valutno razmerje med CHF in EUR, zato se je kreditna obveznost tožečih strank precej povečala. Zahtevala sta ugotovitev ničnosti sklenjenih pogodb in sporazuma o zavarovanju terjatve ter plačilo razlike med plačanim in prejetim zneskom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5.Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 v skladu s tretjim odstavkom, točko (a) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ter na podlagi 113.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) s sklepom z dne 18. 11. 2025 prekinilo postopek in na Sodišče Evropske unije (SEU) naslovilo vprašanji glede razlage člena 3(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 (v nadaljevanju Direktiva). Postavljeni vprašanji se glasita:

"1. Ali je treba člen 3(1) Direktive in razlage Sodišča EU o merilih presoje predpostavke "znatno neravnotežje" pri pogodbenem pogoju, ki v celoti in neomejeno prevali valutna in obrestna tveganja na potrošnika, razlagati tako, da nasprotuje sodni razlagi nacionalnega prava, ki v primeru, da se to tveganje ne realizira na način, da mora potrošnik vrniti banki višji skupni znesek denarja kot ga je ob sklenitvi pogodbe, glede na elemente, ki so mu bili takrat znani, lahko pričakoval in izračunal, takšen pogoj ne razglasi za nepošten?

2. Ali je treba člen 3(1) Direktive in sodbo Sodišča EU C-405/21 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere se pogodbeni pogoj, ki v celoti in neomejeno prevali valutna in obrestna tveganja na potrošnika, razglasi za nepošten, zgolj na podlagi meril Sodišča EU, s katerimi se opredeljuje zahteva "dobre vere"?”.

6.Tožena stranka v pritožbi izpodbija prvostopenjsko odločitev o ničnosti kreditnih pogodb potrošnikov, vezanih na tujo valuto (CHF), zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, kot jih določal Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), v katerega je bila prenesena Direktiva. Določba 24. člena ZVPot predstavlja materialnopravne predpostavke za ugotavljanje nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki so v Direktivi ubesedene v členu 3(1). O vprašanju nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 24. člena ZVPot in s tem povezanim vprašanjem ničnosti kreditne pogodbe (23. člen ZVPot) je zato treba odločiti upoštevaje odgovor SEU v zgoraj navedeni zadevi Višjega sodišča v Mariboru.

7.Odločitev pritožbenega sodišča v predmetni zadevi, ko je pritožbeno sporna ničnost kreditne pogodbe, je torej odvisna od rešitve istega vprašanja glede razlage prava Evropske unije, kot ga je postavilo Višje sodišče v Mariboru v zadevi I Cp 246/2025 s sklepom z dne 18. 11. 2025. Zato je sodišče druge stopnje ob smiselni uporabi tretjega odstavka 113.a člena ZS prekinilo tudi ta postopek. Pri tem je ravnalo smiselno enako, kakor velja v postopku z zahtevo za presojo ustavnosti (tretji odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču).

8.Postopek se bo nadaljeval po odločitvi SEU o predlogu za sprejem predhodne odločbe v zadevi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 246/2025.

9.Zoper predmetni sklep o prekinitvi postopka imajo stranke v skladu z 211. členom Zakona o pravdnem postopku pravico do pritožbe, pri čemer pritožba ne zadrži izvršitve sklepa.

-------------------------------

1V skladu z navedeno določbo so pogodbeni pogoji nični.

2Odločitev v predloženi zadevi bo pravno zavezujoča (šesti odstavek 113.a. člena ZS) in bodo sodišča morala upoštevati sprejeto razlago prava EU v vseh sorodnih zadevah.

3"Postopek v zadevi, kjer je bil vložen predlog iz prvega ali drugega odstavka tega člena, sodišče s sklepom iz prvega ali drugega odstavka tega člena prekine do prejema predhodne odločbe, s smiselno uporabo določb zakona, ki ureja prekinitev postopka v zadevi, o kateri sodišče odloča. Zoper sklep o prekinitvi ni dovoljeno vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva.".

4Tako je postopalo tudi VSRS v zadevah: sklep X Dor 238/2022-6 z dne 8.3.2023, sklep II DoR 462/2024 z dne 18.06.2025 in sklep II DoR 120/2025 z dne 18.06.2025, sklep II DoR 324/2025 z dne 1. 10. 2025, VSM sklep I Cp 840/2021 z dne 16. 11. 2021.

5Pritožbeno sodišče se sicer zaveda, da je Vrhovno sodišče v zvezi z vrnitvenim zahtevkom v zadevi kredita, vezanega na tujo valuto CHF, že zastavilo predhodno vprašanje Sodišču EU v zadevi II Ips 14/2025, vendar mora v predmetni zadevi prvenstveno odločiti o vprašanju ničnosti kreditne pogodbe, zato je trajanje prekinitve vezalo na sprejem predhodne odločbe v zadevi Višjega sodišča v Mariboru I Cp 246/2025.

6Zoper sklep o prekinitvi postopka je pritožba izrecno izključena le v zadevi, kjer je bil izdan sklep, s katerim je sodišče predhodno vprašanje odstopilo v odločanje Sodišču EU (tretji odstavek 113.a člena ZS), to pa ne velja za ostale sklepe o prekinitvi postopka. Določba tretjega odstavka 113.a člena je izjema, izjeme pa je treba razlagati ozko, ta izjema pa je določena s prav posebnim namenom, da instančno sodišče ne bi moglo nižjemu sodišču preprečiti postavitve predhodnega vprašanja Sodišču EU.