Jedro

Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in presojalo odgovornost tožene stranke po pravilih o objektivni odgovornosti. Res se je sodna praksa večkrat postavila na stališče, da so spolzka tla nevarna stvar, vendar iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnica padla, ko je stopila na oljni madež, premera 15 cm. Vzrok padcu torej niso bila tla sama po sebi, ampak dejstvo, da je bil na tleh oljni madež.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo obsodilo toženo stranko na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela v poškodbi pri delu. Ugotovilo je, da zavarovanec tožene stranke objektivno odgovarja za škodo, da je tožnica zaradi nepazljivosti prispevala k nastali škodi v deležu 20 % ter da zavarovalno kritje ni izključeno. Škoda iz naslova telesnih bolečin znaša 450.000,00 SIT, iz naslova primarnega strahu 50.000,00 SIT, iz naslova sekundarnega strahu pa 300.000,00 SIT. Glede na tožničin prispevek k nastali škodi mora tožena stranka plačati 640.000,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka v pritožbi najprej opozarja na napako v izreku, kjer je zapisano, da zamudne obresti tečejo do 28.6.2003 in ne od 28.6.2003. Sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do ugotovitve, da je tožnica prispevala k škodi v deležu 20 %. Tako ni ugotovilo, da bi tožnica madež morala opaziti in ni obrazložilo vzročne zveze med opaznostjo madeža in domnevo o nepazljivosti tožnice. Sodišče je prenizko odmerilo odškodnino za telesne bolečine. Če je tožnici v celoti sledilo glede trajanja odškodnine, bi ji moralo tudi glede višine. Prenizko je določena odškodnina za primarni strah. Sodišče bi moralo izhajati iz ugotovitve izvedenca, da se poškodovanka ob prvem pregledu ni zavedala svojega stanja. Znano pa je, da se človek najbolj boji tistega, česar ne pozna. V sodbi je napačno ugotovilo trajanje sekundarnega strahu. Odločbe o stroških ni mogoče preveriti. Izrek in obrazložitev si med seboj nasprotujeta. Iz obrazložitve namreč izhaja, da mora po pobotu plačati tožena stranka tožeči, v izreku pa je odločeno, da mora plačati tožeča stranka.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe, podrejeno pa spremembo. V pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da so bila tla nevarna stvar. V danih okoliščinah tovarniškega tlaku ni mogoče šteti za nevarno stvar, saj je bil tlak gladek, vendar ne spolzek, oljni madež pa je bil dobro viden. Zato je sodišče tudi prenizko ocenilo tožničin soprispevek. Madež ni bil večji od 15 cm in tožnica bi ga ob normalni pazljivosti lahko z lahkoto obšla, posebej še, ker je delovno okolje poznala. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine. Prisojena odškodnina za telesne bolečine je glede na ugotovitve izvedenca bistveno previsoka, enako velja za odškodnino za strah. Iz razlogov sodbe ni mogoče ugotoviti, kaj je sodišče štelo za dokazano glede obsega, trajanja in intenzivnosti bolečin, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine za strah, saj slovensko pravo pozna samo odškodnino za strah, ne pa posebej za primarni in posebej za sekundarni strah. Tudi sicer za ugotovitev, da je tožnica trpela primarni strah ni podlage v izvedenih dokazih, še posebej v izvedenskem mnenju.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in presojalo odgovornost tožene stranke po pravilih o objektivni odgovornosti. Res se je sodna praksa večkrat postavila na stališče, da so spolzka tla nevarna stvar, vendar iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnica padla, ko je stopila na oljni madež, premera 15 cm (take so tudi tožbene navedbe in sodišče lahko ugotavlja dejansko stanje le v okviru navedb pravdnih strank). Vzrok padcu torej niso bila tla sama po sebi, ampak dejstvo, da je bil na tleh oljni madež. Nevarna je tista stvar, pri kateri obstaja kljub veliki skrbnosti možnost nastanka škode. Oljni madež pa je posledica nekega ravnanja, zato ni mogoče govoriti o tem, da so tla (na katerih običajno tovrstnih madežev ni) nevarna stvar. V obravnavanem primeru zato pridejo v poštev določbe o subjektivni odgovornosti. Po določbi 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, odgovarja za škodo povzročitelj, razen če ne dokaže, da zanjo ni kriv. Prvostopno sodišče se zaradi napačnega materialno pravnega izhodišča z vprašanjem krivde sploh ni ukvarjalo in ni raziskalo dejanskega stanja. Že iz tega razloga je bilo treba zato sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V novem postopku bo prvostopno sodišče moralo ugotoviti, ali spada oljni madež na tleh v sfero zavarovanca tožene stranke in če spada, ali je zavarovancu tožene stranke mogoče očitati krivdo za tožničino nezgodo (pri tem bo sodišče moralo izhajati iz pravil o dokaznem bremenu, kar pomeni, da je na toženi stranki, da dokaže, da njen zavarovanec ni kriv za škodo). Prvostopno sodišče bo v primeru, da ugotovi obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke, moralo odločiti na podlagi 192. člena ZOR še o prispevku tožnice k nastali škodi. Ker je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo že iz zgoraj pojasnjenih razlogov, se ni posebej ukvarjalo z ostalimi navedbami obeh pritožb glede prispevka tožnice in glede višine odškodnine. Omeniti je le, da pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da pravno priznane oblike nepremoženjske škode določa 200.člen ZOR. Med njimi je le odškodnina za strah, ni pa posebej odškodnine za primarni in za sekundarni strah. Utemeljena je tudi navedba tožeče stranke, da je v izreku pomota glede teka zamudnih obresti in glede stroškov postopka. Ker je bilo treba sodbo razveljaviti, pa tako ali tako ni potrebno izdati popravnega sklepa, saj bo sodišče o vsem odločalo ponovno. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških.

Odločba o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.