Jedro

Tudi za razmerja, temelječa na avtorski pogodbi, ki je bila razdrta po volji pogodbenikov, velja pravilo 132. člena ZOR o vračanju prejetih izpolnitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožnici 727.714,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnik pa da mora hkrati izročiti tožencu vso od njega prejeto dokumentacijo na osnovi pogodbe o avtorskem delu, sklenjene 27.10.1997. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Z revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, naj se izpodbijani sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita tako, da se tožnikov zahtevek zavrne ali pa naj se sodbi razveljavita. Po revizijskih izvajanjih je odločitev sodišč nižjih stopenj napačna. Namreč toženec svoje obveznosti ni mogel izpolniti, ker je tožnik kršil sodelovalno dolžnost. Tožnik bi moral sporočiti tožencu podatke, ki so navedeni pod točko 2 pritožbe. Sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo okolnosti, ki so se nanašale na sodelovalno dolžnost tožnika. Enako kršitev je zagrešilo sodišče prve stopnje, ki glede izpolnitvenega roka vsebuje tako možnost, da gre za bistveno sestavino pogodbe, kot možnost, da gre za nebistveno. Končno je zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka na škodo toženca tudi s tem, ker je bilo na obeh stopnjah sojenja odločeno brez dejanskih navedb tožnika, s čimer je zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da sta pravdni stranki 27.10.1997 sklenili pogodbo o avtorskem delu, s katero se je toženec zavezal, da bo za tožnico izdelal tri sklope avtorskih del, od katerih je bila za tožnika bistvena priprava makro in mikro lokacij za jumbo plakate, in to za 280 bencinskih servisov, toženec bi moral tožniku izročiti projekte do 30.03.1998, od tega 70 do 31.12.1997, ostalih 210 pa do 30.03.1998. Do konca januarja 1998 je toženec izročil le 23 izdelkov, to je manj kot 10%, ki za tožnika ne predstavljajo nobene koristi. Tožnik je konec januarja 1998 prekinil nadaljnja izplačevanja tožencu, toženec pa je tudi sam odstopil od pogodbe. Sodišči nižjih stopenj sta še ugotovili, da kakšna nadaljnja sodelovalna dolžnost tožnika s tožencem pri izdelavi dogovorjenega projekta ni bila dogovorjena. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da sta pravdni stranki pogodbo z dne 27.10.1997 razdrli in da mora zato toženec na podlagi 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) vrniti tožniku prejeta plačila (znesek 727.714,50 SIT), tožnik pa tožencu izročiti 23 prejetih projektov.

Po presoji v reviziji navedenih izvajanj in zatrjevanih kršitev je revizijsko sodišče ocenilo, da v postopkih na nižjih stopnjah sojenja niso bile zagrešene uveljavljane kršitve postopka, niti ni odločitev materialnopravno zmotna. Kakšna je bila vsebina dogovora pravdnih strank, zadeva dejansko stanje. V ta sklop spada tudi vprašanje, ali je bilo dogovorjeno tožnikovo sodelovanje s tožencem pri izdelavi z avtorsko pogodbo dogovorjenega projekta. Sodišči nižjih stopenj tožnikovih obveznosti v tej smeri nista ugotovili. Ko toženec z revizijskimi izvajanji posega v to področje, izpodbija na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizijski postopek ne dovoljuje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ni moglo upoštevati toženčevih revizijskih izvajanj, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo svoje stališče, po katerem toženec ni dokazal, da bi bila dogovorjena tožnikova sodelovalna dolžnost pri izdelavi projekta. Sodišče druge stopnje je dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o teh okoliščinah sprejelo in pri tem navedlo svoje razloge, zakaj tako oceno sprejema. Ker sta sodišči nižjih stopenj svojo dokazno oceno razumljivo pojasnili in jo oprli na izvedene dokaze ter jo utemeljili tudi s pravnimi razlogi, ni utemeljen očitek, da je bila s sodbama zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Postopkovna kršitev enake narave tudi ni bila zagrešena v zvezi z razlogi sodb sodišč nižjih stopenj, ki se nanašajo na pravno naravo s pogodbo dogovorjenega roka. Sodišče druge stopnje je namreč pojasnilo, da s pogodbo dogovorjen rok ni fiksen (kar je pravno določna opredelitev) in dalje, da narava roka ni pravno odločilna za razsojo (ker je bila pogodba razdrta po volji obeh pravdnih strank). Utemeljeni tudi niso revizijski razlogi, s katerimi se uveljavlja bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ko revizija pravilno poudarja, da sodišče ni vezano na strankino pravno kvalifikacijo spora, prezre med postopkom ugotovljena ravnanja pravdnih strank, po katerih sta obe šteli pogodbo za razdrto in da je tudi sam toženec izpovedal, da je od pogodbe odstopil ter da je tožnik v posledici takih ravnanj pred vložitvijo tožbe zahteval od toženca vračilo plačila. Dejansko podlago spora je tožba vsebovala (posebno v točki II), sodišči sta jo tudi ugotovili ter zato ne obstajajo v zvezi s tem v reviziji zatrjevane procesne pomanjkljivosti.

Sodišči nižjih stopenj sta na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ocenili, da sta pravdni stranki avtorsko pogodbo z dne 27.10.1997 razdrli. Tako presojo sta oprli na ugotovitev, da toženec kljub številnim neuspešnim pozivom tožnika, ki predstavljajo dodatne roke za izpolnitev, obveznosti (razen v zelo majhnem delu, ki za tožnika ni predstavljal vrednosti) ni izpolnil, da je tožnik zaradi tega prekinil nadaljnja izplačila in zahteval vrnitev izplačanih zneskov in da je tudi sam toženec izpovedal, da je odstopil od pogodbe. Take ugotovitve tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo sklep, da je sporna pogodba prenehala po volji obeh pravdnih strank, kar pravno pomeni, da je bila razdrta. Skladno s takim zaključkom sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili, da morata stranki druga drugi vrniti, kar sta prejeli. Namreč po določilu 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih imata stranki v primeru razdrtja pogodbe pravico do vrnitve tistega, kar sta v izpolnitev pogodbe že dali. Izpodbijana odločitev, po kateri mora toženec vrniti tožniku na podlagi dogovorjene avtorske pogodbe prejeta izplačila, tožnik pa tožencu na isti podlagi prejeto dokumentacijo, je tako materialnopravno pravilna. Odločitev o obrestnem zahtevku glede denarne obveznosti pa ima podlago v petem odstavku 132. člena ZOR, po katerem mora stranka, ki vrača denar, plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela plačilo. Glede na navedene razloge toženčeva revizija ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče jo je zato moralo zavrniti (378. člen ZPP).