Jedro

Če nepremičnina ni navedena v prodajni pogodbi, kupec na tej nepremičnini kljub vpisu v zemljiško knjigo ne pridobi lastninske pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine parcela št. 78/2 v izmeri 286 m2, ki je sicer vpisana pod vložno št. 442 k.o. B. kot družbena lastnina v uporabi Gasilskega društva B. in toženi stranki naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za odpis te parcele od vložne št. 442 k.o. B. ter pripis te parcele k vl. št. 8 k.o. B. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 353/1 ZPP. V pritožbi navaja, da je res tožena stranka zemljiškoknjižni lastnik zemljišč na parc. št. 79 in 78/2 in sicer na podlagi kupne pogodbe z dne 21.4.1964. Veljavnosti te listine tožeča stranka ne izpodbija in dokler je v veljavi pridobitni naslov v obliki kupne pogodbe, ni mogoče izreči sodbe, ki bi bila temu nasprotna. Tožena stranka je tudi v dejanski posesti spornega zemljišča vse od sklenitve kupne pogodbe. Zemljišče je ves čas uporabljala kot svoje za shranjevanje gradbenega materiala, za parkiranje vozil, za gasilske veselice in podobno. Sicer pa se sodba opira na podatke Geodetske službe, pri tem pa ne upošteva, da gre za spor o lastništvu zemljišča. Podatki geodetske službe bi bili merodajni le v primeru, če bi bil med pravdnima strankama spor o meji. Zato bi se sodba v večji meri morala ukvarjati z dejstvi okrog sklenitve pravnega posla.

Pritožba je utemeljena.

Z razlogi prvostopnega sodišča, da je tožena stranka od tožnika kupila samo parcelo št. 79 k.o. B., ne pa tudi parcele št. 78/2 k.o. B. in je ta pomotoma vpisana v zemljiški knjigi kot družbeno premoženje v uporabi tožene stranke, se pritožbeno sodišče strinja.

Tožena stranka je namreč med postopkom in tudi v pritožbi zmotno razlagala določbe kupne pogodbe z dne 21.4.1964 in pa predhodne spremembe posestnih mej, ki jih je na podlagi sporazuma strank ugotavljal pristojni občinski geodetski organ. Iz kupne pogodbe z dne 21.4.1964 namreč povsem jasno izhaja, da je tožnik prodal del svojih parcel št. 78/2 in 79, vl. št. 8 k.o. B. v izmeri 434 m2 (tč. 3 pogodbe), kar je postalo sestavni del nove parcele št. 79 v skupni izmeri 559 m2. V novo parcelo sta namreč všteta tudi del parcele št. 71/6 k.o. B., last J. O. v izmeri 50 m2 in del javnega pota parc. št. 1690 k.o. B. v izmeri 75 m2. Slednje je dobro razvidno iz naznanilnega lista št. 2/63, delilnega izkaza in skice na naznanilnem listu št. 2/63 (listine C 3, C 4, C 5), pa seveda tudi iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca. S parcelacijo zemljišč oz. z izvedbo sprememb obstoječih posestnih mej in površin je nastala nova parcela št. 79 v izmeri 559 m2 (gasilski dom 179 m2 in dvorišče 380 m2). Parcela št. 78/2 je ostala v lasti dotedanjega lastnika, to je tožnika z zmanjšano površino 286 m2, prav tako se je zmanjšala površina parcele št. 1690 (javno dobro - pot) in parcela št. 71/6 (last J. O.). Predmet kupne pogodbe je bilo torej tožnikovo zemljišče, ki je postalo del nove parcele št. 79, kar je v kupni pogodbi večkrat poudarjeno, še posebej v tožnikovem zemljiškoknjižnem dovoljenju, ki zajema zgolj parcelo št. 79, ne pa tudi parcele št. 78/2. Pravilna je torej vknjižba lastninske pravice, oziroma pravice uporabe tožene stranke na parceli št. 79 k.o. B., ne pa tudi na parceli št. 78/2 k.o. B.. Ta po parcelaciji zmanjšana parcela na površino 286 m2 ni bila predmet kupne pogodbe z dne 21.4.1964, zanjo ni obstajalo vknjižno dovoljenje, torej je vpis te parcele v zemljiški knjigi na toženo stranko pomoten. Pravnega posla za to nepremičnino ni bilo, torej ni bilo pravnega naslova in zgolj vpis v zemljiško knjigo ni povzročil pridobitve lastninske pravice oziroma pravice uporabe v korist tožene stranke. Vse to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, medtem ko so neutemeljene pritožbene trditve, češ da tožena stranka poseduje veljavni pridobitni naslov (pravilno: pravni naslov) v obliki kupne pogodbe. Neutemeljeno tudi pritožba kritizira sklicevanje prvostopne sodbe na podatke geodetske skužbe, češ da so ti merodajni le v primeru spora o meji. Kot je bilo že poudarjeno, se zaradi prometa z nepremičninami ugotovijo nove posestne meje in površine parcel s parcelacijo zemljišč, kar izvede pristojni geodetski organ in prav podatki tega postopka so bili skupaj s podatki kupne pogodbe pravilno uporabljeni v tem postopku.

Tožena stranka pa se je med postopkom sklicevala tudi na priposestvovanje parcele št. 78/2, češ da je to zemljišče več kot 20 let javno, nemoteno in redno uporabljala. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi obravnavalo tudi priposestvovanje kot originaren način pridobitve lastninske pravice, vendar je zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi parcelo št. 78/2 priposestvovala.

Tudi ta del tožena stranka izpodbija in sicer po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno, ker je dokazna ocena prvostopnega sodišča dvomljiva. Tožena stranka namreč zatrjuje stalno uporabo sporne nepremičnine - parcele št. 78/2, medtem ko se razlogi sodbe opirajo le na tožnikovo izpoved in na izpoved neprizadete priče F. K., ki pa zanikata posest tožene stranke v zadnjih 10 letih. Prvi pisni dogovor med strankama pa izvira iz leta 1953, ko je bil določen obseg prodanega zemljišča in je bila plačana kupnina. Tožena stranka zatrjuje stalno posest oziroma uporabo spornega zemljišča za shranjevanje gradbenega materiala, za parkiranje vozil, za gasilske veselice, za gasilske vaje in podobne dejavnosti. Ali je bila torej tožena stranka dobroverni posestnik sporne nepremičnine, najmanj 20 let skupaj v času od leta 1953 do leta 1989, ko je prišlo do spora, v izpodbijani sodbi ni bilo ustrezno ugotovljeno in ocenjeno, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je v zvezi z morebitnim priposestvovanjem dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V kolikor je tožena stranka sporno nepremičnino priposestvovala, tožniku namreč ni mogoče priznati lastništva sporne nepremičnine, toženi stranki pa ne naložiti izstavitve zemljiškoknjižne listine.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 370/2 ZPP).

V nadaljnjem postopku naj torej prvostopno sodišče ponovno oceni izvedene dokaze ter po potrebi izvede tudi dodatne, ki jih bodo predlagale stranke, zaradi morebitne ugotovitve priposestvovanja sporne parcele. Ugotoviti oziroma oceniti je potrebno obstoj posesti za obdobje od leta 1953 do 1989 oziroma ali je v navedenem časovnem okviru obstajala najmanj 20 letna nepretrgana posest tožene stranke.

Ker je za priposestvovanje potrebna dobroverna posest, bo moralo prvostopno sodišče posebej pozorno obravnavati element dobrovernosti torej obstoj objektivnih razlogov, zaradi katerih so tožena stranka oziroma njeni organi mislili, da je sporno zemljišče njihovo.

Izrek o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve sodbe in temelji na določbi člena 166/3 ZPP.