Jedro

Pri vrnitvi v prejšnje stanje stranka trdi, da je dejanje zamudila iz upravičenih razlogov (torej zamudo priznava), kar pomeni, da napake, ki naj bi se jih zagrešilo pri vročanju, ne predstavljajo razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zatrjevanje nepravilne vročitve in zahtevanje vrnitve v prejšnje stanje se tako izključujeta.

Izrek

I. Pritožba zoper 1. točko izreka se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

II. Pritožbi zoper 2. točko izreka se ugodi in se sklep v tem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje (1. točka izreka) in štelo, da je dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi umaknjen (2. točka izreka).

2. Takšno odločitev dolžnik izpodbija s pravočasno pritožbo. Navaja, da trditve sodišča prve stopnje ne držijo. Sprašuje se, kaj naj navede razen tega, da sklep ni bil viden. Dokaza ne more predložiti. Sodišče ni preverilo, zakaj elektronska priponka ni bila vidna. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, zato bi moralo plačilo sodne takse ustaviti do odločitve sodišča o tem predlogu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in sodišču prve stopnje naloži ponovno presojo oziroma da njegovemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, saj ni nastala po njegovi krivdi.

3. Pritožba zoper 1. točko izreka ni utemeljena, zoper 2. točko izreka pa je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

5. ZIZ v 36. členu določa, da je v izvršilnem postopku vrnitev v prejšnje stanje dovoljena v primerih, ko je zamujen rok za pritožbo ali ugovor. Pri vrnitvi v prejšnje stanje gre za procesnopravni institut, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se postopek vrne v stanje pred zamudo. Sodišče na predlog stranke dovoli opravo zamujenega dejanja, če spozna, da je stranka zamudila rok iz upravičenega vzroka (glej 116. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vsebino „upravičenega vzroka“ ugotavlja sodišče v vsakem konkretnem primeru po pravilih o razlagi pravnih standardov. V sodni praksi se je pri tem izoblikovalo merilo: upravičen vzrok je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi procesno dejanje; vzrok bo upravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se ga lahko predpiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Zamuda mora torej biti nezakrivljena (gre torej za nekrivdo) in le ta ni upravičena, če stranka v danih okoliščinah ni ravnala tako, ko bi bilo od nje pričakovati. Stranka je tista, ki mora zatrjevati in dokazati, da zaradi nepredvidljivega vzroka procesnega dejanja ni mogla opraviti pravočasno. Če se vrnitev v prejšnje stanje predlaga zaradi zamude roka, mora predlagatelj obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje (četrti odstavek 117. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. V konkretnem primeru je dolžnik svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeval na trditvi, da sklep z dne 4. 9. 2015, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, pri vročanju v njegov elektronski predal dne 20. 9. 2015 iz neznanega razloga ni bil viden. S temi trditvami pa dolžnik pravzaprav zatrjuje, da mu sodna pošiljka ni bila pravilno vročena in zato ni bil nikoli v zamudi, kar pa ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, temveč je to lahko le pritožbeni razlog ali predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Pri vrnitvi v prejšnje stanje stranka namreč trdi, da je dejanje, to je v konkretnem primeru vložitev pravnega sredstva, zamudila iz upravičenih razlogov (torej zamudo priznava), kar pomeni, da napake, ki naj bi se jih zagrešilo pri vročanju ne predstavljajo razloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zatrjevanje nepravilne vročitve in zahtevanje vrnitve v prejšnje stanje se tako izključujeta. Ostalih trditev, zakaj bi bila njegova zamuda upravičena, pa dolžnik niti ni podal. Ker tako že iz samih navedb predlagatelja izhaja, da navedena dejstva ne morejo predstavljati upravičenega vzroka, je odločitev o zavrnitvi takšnega predloga pravilna. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbo dolžnika zavrnilo in izpodbijano odločitev potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Predlog dolžnika bi bilo tako treba glede na njegovo vsebino(1) obravnavati tudi kot predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti(2) sklepa z dne 4. 9. 2015, s katerim je sodišče odločalo o dolžnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, česar pa v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni storilo. Ker pa je od (ne)pravnomočnosti tega sklepa odvisna tudi dolžnikova taksna obveznost za vloženi ugovor, je odločitev, da se ugovor šteje za umaknjen, prenagljena. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi dolžnika glede 2. točke izreka sklepa ugodilo, sprejeto odločitev v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje mora tako v ponovljenem postopku najprej dolžnikovo vlogo obravnavati kot predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in presoditi, ali je bila vročitev sklepa z dne 4. 9. 2015 pravilna in nato glede na sprejeto odločitev ponovno odločiti tudi o dolžnikovem ugovoru.

Op. št. (1): Sodišče vlogo stranke presoja glede na njeno vsebino ne glede na napačno poimenovanje (falsa denominatio non nocet).

Op. št. (2): Sodna odločba postane pravnomočna, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo (glej sedmi odstavek 9. člena ZIZ), kar pomeni, da mora biti stranki najprej pravilno vročena, da lahko le ta uspešno uveljavlja z zakonom predpisano pravno sredstvo.