Jedro

Pri tožniku izvedenka ni ugotovila popolne nezmožnosti za delo, pač pa, da ima še preostalo delovno zmožnost v smislu 61. člena ZPIZ-1. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 5. 1. 2011 in št. ... z dne 11. 4. 2011 ter da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 5. 1. 2011 dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da pri njem ni podana I. kategorija invalidnosti, saj ni zmožen opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela. Že dalj časa se zdravi zaradi arterijske hipertenzije in depresije in ni pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja. Neozdravljive so tudi generativne spremembe hrbtenice in kolkov. Zato ni zmožen opravljati nobenih lažjih fizičnih del, kot jih je opredelila izvedenka. S težavo se krajši čas giblje doma, saj je skoraj nepokreten. To je ugotovila tudi komisija v BiH in ne more razumeti, da v Sloveniji zdravniki in izvedenka ugotavljajo, da je zmožen za delo. Zato predlaga drugega izvedenca.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne očita.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 11. 4. 2011 ter prvostopno odločbo št. ... z dne 5. 1. 2011 in ugotavljalo ali je pri tožniku podana popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti.

Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Po prvi alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. V prvi alineji 67. člena ZPIZ-1 pa je določeno, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije in pa tudi v primerih, določenih v drugi in tretji alineji citirane določbe.

Po izvedenih dokazih predvsem po pridobitvi mnenja sodne izvedenke specialistke medicine, dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz mnenja izhaja, da so glavne tožnikove težave depresivno stanje, zvišan krvni tlak, dispnoične težave, utrujenost pri hoji v hrib (EKG je pokazal obremenitev levega preddvora in subendokardialno ishemijo sprednje stene), bolečine v vratu, križu in kolenih, ledvični kamni, nespečnost. Internist je menil, da spada tožnik v III. skupino po Nyha, kar je izvedenka pojasnila, da takšna klasifikacija temelji na opisu simptomov, ki jih bolnik čuti v vsakdanjem življenju, razred III pa pomeni, da bolnik čuti znatne omejitve pri fizični aktivnosti, da v mirovanju nima težav, da pa že manj kot zmerna fizična aktivnost povzroča utrujenost, palpitacije in dispnee.

Na podlagi takšnega stanja in medicinske dokumentacije, ki jo je izvedenka ocenila, da je skopa (enako kot pred tem invalidska komisija druge stopnje) je izvedenka menila, da tožnik dela, ki ga je opravljal v Sloveniji, to je delo sekača, ker je delo fizično težko, ni sposoben opravljati, da pa je sposoben opravljati lažje fizično delo, brez pogostih in stalnih prisilnih drž vratne in ledvene hrbtenice, brez dolgotrajne hoje in stoje, ne na višini, ne na lestvah in ogrodjih, ne ponoči in ni za normirano delo. Tako da ne drži, da je bila izvedenka mnenja, da je zmožen za delo sekača. Izvedenka je prepričljivo obrazložila, kateri delavci in s kakšnimi obolenji niso primerni za delo sekača in da ima takšna obolenja v medicinski dokumentaciji navedena tudi tožnik (arterijska hipertenzija, ishemična bolezen srca in tudi tista obolenja, ki se manifestirajo med obremenitvijo), hkrati pa je izvedenka poudarila, da preostale funkcionalne sposobnosti, ki so opisane v kliničnem statusu, ne govorijo v prid temu, da ne bi bil sposoben za prav nobeno organizirano pridobitno delo. Pri tožniku izvedenka torej ni ugotovila popolne nezmožnosti za delo, pač pa, da ima še preostalo delovno zmožnost v smislu 61. člena ZPIZ-1. Na takšno mnenje je tožnik v postavljenem 15 dnevnem roku posredoval pripombe, ker se ni strinjal, da izvedenka ni upoštevala, da je v BiH razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, ni pa navedel konkretnih pripomb oziroma razlogov, zakaj dvomi v objektivno podano mnenje in tudi ni predlagal izvedbe dodatnih dokazov oziroma pridobitve mnenja drugega izvedenca, to kar uveljavlja sedaj v pritožbi. Že zato pritožbene navedbe v tej smeri, predstavljajo novoto v smislu 337. člena ZPP in niso utemeljene. Glede na določbo 254. člena ZPP se dokaz z drugim izvedencem izvede le, če je mnenje nejasno, nepopolno ali samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Takšnih pomanjkljivosti tožnik ni zatrjeval oziroma jih ne zatrjuje sedaj v pritožbi.

Iz dokumentacije prav tako ni razvidno, da bi bil tožnik nepokreten in česa takega ne navaja niti izvedenka v svojem mnenju.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedenki, ki je mnenje ustrezno obrazložila in tudi strokovno utemeljila. Glede na to, da je izvedenka kot datum III. kategorije invalidnosti določila 3. 11. 2011, to pa je že po izdaji dokončne odločbe, sodišče pravilno v izpodbijano odločbo ni posegalo, ker presoja le pravilnost in zakonitost dokončne odločbe in upošteva dejansko oziroma zdravstveno stanje do dokončne odločbe, v konkretnem primeru je to do 11. 4. 2011. Razen tega pa je sporno le, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti.

Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.