Jedro

Sodišče je utemeljilo, da potrditev vsebine izjave tožnika z zaslišanja v upravnem postopku na zaslišanju pred sodiščem ne bi mogla vplivati na drugačno presojo sodišča ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka v ničemer ne izpodbija po presoji sodišča bistvenega dela odločitve tožene stranke, to je, da tožniku glede na razmere na Kosovu z vidika odnosov med pripadniki obeh strank ne grozi preganjanje. Teh relevantnih dejstev pa tožeča stranka ne prereka, ampak zmotno misli, da dve grozilni pismi zadoščata za preganjanje v smislu ZAzil, kar pa ne drži.

Izrek

1. Tožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijano odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS št. ... z dne 15. 12. 2004, zavrne. 2. Tožba se v delu, ki se nanaša na zahtevek za povrnitev stroškov postopka, zavrže. 3. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnila prošnjo za azil AA, roj. ... v kraju A, državljana Srbije in Črne gore, in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 3 dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka po obširnem navajanju namena in pravne podlage za pospešeni postopek utemelji, zakaj meni, da je tožnik zavajal postopek. Po oceni tožene stranke je razlog za to dejstvo, da sta izjavi, ki ju je podal ob vložitvi prošnje za azil in ob zaslišanju, povsem v nasprotju. Ob podaji prošnje je povedal, da so ga člani stranke AAA preganjali, večkrat je dobil grozilna pisma, ko pa je dogodke prijavil na policijo, so ga pretepli. Na zaslišanju pa je navedel le dve grozilni pismi, ki so mu jih nabili na vrata. Kdo je bil avtor pisem, ni vedel povedati. Ko ga je uradna oseba soočila s kontradiktornostmi, je povedal, da tega, kar izhaja iz prve izjave ni nikoli povedal in da nič, kar mu je bilo prebrano iz vloge (prošnje) za azil, ne drži. Stvarno pa naj bi se po njegovi izjavi zgodilo to, kar je povedal na zaslišanju. V nadaljevanju tožena stranka navaja, na katerih pet virov se je oprla pri oceni splošne situacije na Kosovu in v občini B. Iz teh poročil izhaja, da sta obe stranki po volitvah v oktobru leta 2004 vodilni stranki na Kosovu. Med njima sicer prihaja do napetosti, vendar so volitve potekale mirno in večinoma brez nasilja. Tožnik je član stranke BBB, ki ima bolj ekstremistične metode delovanja od AAA. Poročila ne izkazujejo, da bi med pripadniki strank prihajalo do konfliktov. Tožena stranka tudi opisuje, kdo skrbi za varnostno situacijo na Kosovu. Tožnik ne spada med tiste pripadnike Albancev, ki bi po ugotovitvah tožene stranke spadali med ogrožene prebivalce. Poleg tega je v občini B glavna stranka BBB, ki ji tožnik pripada. Na tej podlagi je tožena stranka odločila, da je prosilec za azil zavajal oziroma zlorabljal postopek, hkrati pa je očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alineja 1. odstavka 36. člena in 2. odstavek 35. člena ZAzil). Tožena stranka tudi navaja, da se je tožnik odpovedal svetovalcu za begunce tako ob vložitvi prošnje za azil kot tudi pri zaslišanju, ves čas pa je bil prisoten prevajalec za albanski jezik.

Tožnik v tožbi pravi, da je natančno navedel, kakšne težave je imel, ker je bil član stranke BBB in je bil preganjan s strani članov stranke AAA, pri čemer so mu pošiljali grozilna pisma, da mora zapustiti Kosovo, sicer ga bodo likvidirali. Že iz teh navedb je razvidno, da mu v izvorni državi grozi preganjanje in so zato podani zakoniti pogoji za pridobitev azila. Pravi, da je tožena stranka napačno in pristransko ocenila okoliščine in možnosti njegovega bivanja v izvorni državi. Razlike v njegovih izjavah pa niso take, da bi ovrgle verodostojnost. Do razlik je prišlo ob prevajanju zaslišanja. Tožnika bi bilo potrebno zaslišati na sodišču. Pod prvo točko tožbenega zahtevka predlaga, da sodišče odločbo spremeni tako, da se prošnji za azil ugodi in da tožniku ni potrebno zapustiti Slovenije. Pod drugo točko pa uveljavlja, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku vse stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ker je tožnik brez sredstev za preživljanje, prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da naj bi tožnikovo preganjanje temeljilo na dveh grozilnih pismih neznanih avtorjev, v katerih je pisalo, naj zapusti Kosovo. Iz poročil o stanju na Kosovu izhaja, da je etničnim Albancem na Kosovu zagotovljena zadostna zaščita. Političnim pritiskom bi bili lahko izpostavljeni le pomembni člani stranke AAA. Poleg tega je glavna politična stranka v občini tožnikovega bivališča BBB, katere član je tožnik. Izjave tožnika ob vložitvi prošnje za azil in na zaslišanju so si popolnoma v nasprotju in tožena stranka ta nasprotja v odgovoru na tožbo glede na dokazno oceno v izpodbijani odločbi ponovi in temu še doda: da je ob vložitvi prošnje za azil tožnik navedel tudi, da so ga pripadniki AAA večkrat sledili, ko je šel v mesto, pa tudi policisti, ki so povezani z AAA; ko je prijavil dogodek policiji, so ga pretepli. Tožnik je imel tekom postopka tolmača. Na zaslišanju je sam zanikal verodostojnost navedb ob vložitvi prošnje in je podal drugačno zgodbo, za katero pravi, da je resnična.

V odgovoru na odgovor tožene stranke tožnik navaja, da sta dve grozilni pismi zadosten pritisk, da je moral pobegniti. Ne drži, da so varnostne razmere v občini B stabilne, saj iz časopisov in TV poročil stalno izhaja, da so v teh krajih na Kosovu strelski obračuni. Ne misli, da je prišlo do napak pri prevajanju, ampak je prišlo do nesporazumov pri vprašanjih in odgovorih, poleg tega je bil tožnik dvakrat zaslišan, vsak izpraševalec je spraševal po svoje. Zato bi moralo sodišče zaslišati tožnika in se prepričati, da ni bistvenih razlik v njegovih navedbah.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe tožene stranke. Namen zaslišanja stranke v upravnem sporu ni v tem, da bi se stranki (tudi) pred sodiščem vedno dala možnost, da dokaže, da je sposobna predložiti konsistentno, logično, natančno in celovito izpovedbo o dejanskem stanju, ki naj bi izkazovalo pogoje za pridobitev azila po ZAzil, četudi je tožnik v upravnem postopku dal po vsebini dve različni izjavi in sicer ob podaji prošnje za azil in ob zaslišanju. V azilnem postopku namreč velja tudi načelo materialne resnice iz splošnega upravnega postopka (ZUP, Uradni list RS, št. 88/90, 70/2000, člen 8), ki se sicer uporablja subsidiarno (23. člen ZAzil), vendar pa je načelo materialne resnice treba upoštevati tudi po samem ZAzil. Določilo 5. odstavka 24. člena in 1. odstavka 33. člena ZAzil med drugim določata, da mora pristojni organ po uradni dolžnosti ugotoviti resnično stanje stvari. Tega načela sicer ni mogoče spoštovati v absolutnem smislu, ker zanesljivih dokazov v azilnem postopku največkrat ni. Načelo materialne resnice pa je uporabljivo tudi v primeru, če stranka v postopku zavaja ali zlorablja postopek. To pomeni, če pristojni organ v upravnem postopku ugotovi, da je prosilec za azil dvakrat v postopku navajal različna dejstva, in je tožena stranka prosilca za azil na zaslišanju soočila z njegovimi nekonsistentnostmi, nelogičnostmi ali neskladji v izpovedbah (dokazni standard iz 199. odstavka Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca Visokega komisariata ZN za begunce ŠHandbook on Procedures and Criteria for Determining Refugee Status, UNHCR, Geneva, January, 1992] in iz ustaljene upravno-sodne prakse: sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 906/2001 z dne 24. 10. 2001), kar pomeni, da mu je s tem dala možnost, da je izčrpno predstavil, pojasnil in dokazal okoliščine in dejstva (2. odstavek 24. člena ZAzil), potem je takšno neskladje v izjavah tožnika v upravnem postopku lahko pravno relevantno za odločitev, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal postopek (1. alineja 2. odstavka 35. člena ZAzil), če je prosilec lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje (2. alineja 36. člena ZAzil). Takšno neskladje v izjavah tožnika v upravnem postopku je lahko pravno relevantno za odločitev tudi zaradi tega, ker je dokazno breme v azilnem postopku deljeno med prosilca za azil in pristojni organ za odločanje (24. in 33. člen ZAzil ter odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 68/2002 z dne 23. 1. 2002) in ker je zaradi običajnega pomanjkanja drugih dokazov (listinskih ali prič) v azilnih postopkih ravno obveznost prosilca za azil za aktivno in verodostojno sodelovanje v dokaznem postopku (3. in 4. odstavek 29. člena ter 3. in 4. odstavek 24. člena ZAzil) ključnega pomena za ugotovitev resničnega stanja stvari. Vendar ob tem sodišče pripominja, da je treba pojem zavajanja oziroma zlorabljanja postopka v smislu 2. alineje 36. člena ZAzil, v konkretnem primeru gre za pojem lažne predstavitve razlogov, razlagati tako, da ne pride do uporabe formalnih dokaznih pravil, ki pa so v azilnem postopku prepovedana (6. odstavek 24. člena ZAzil). V konkretni zadevi je tožnik na zaslišanju povsem odkrito in jasno povedal, da izjava, ki mu je bila prebrana in ki naj bi jo podal ob vložitvi prošnje glede preganjanja, ne drži in da drži samo tisto, kar je povedal na zaslišanju. Ali je bilo to neskladje posledica napak pri prevodu, ali nesporazuma med izpraševalcem in tožnikom, ali različnega pomena, ki sta ga uradni osebi dali navedenim vsebinam, kot trdi tožeča stranka, po presoji sodišča ni bistveno in tega ni bilo treba razčiščevati na glavni obravnavi pred sodiščem niti ni bilo treba dati tožniku možnosti, da predstavi konsistentno in logično izpoved pred sodiščem. Kajti sodišče se ne strinja s toženo stranko, da gre za zavajanje oziroma zlorabo postopka. Izpovedba ob podaji prošnje za azil in ob zaslišanju po presoji sodišča namreč nista v tolikšni meri različni, da bi ju bilo mogoče šteti za popolnoma nasprotni, kot trdi tožena stranka. Tožniku pa tudi ni mogoče očitati, da je lagal, če je na zaslišanju povedal, da vsebina njegove izjave iz prošnje za azil ne drži. Tožena stranka namreč ni dokazala, da je tožnik lažno predstavil razloge v postopku glede na to, da je na drugem zaslišanju, ki je s procesnega vidika zaradi procesnih zagotovil ključno za odločanje v azilnem postopku, tožena stranka tožnikovi izpovedbi verjela. Ta izpovedba pa je bila glede na okoliščine preganjanja, ki jih je navedel tožnik zanj celo manj ugodna, kot tista, ki jo je navedel ob vložitvi prošnje za azil. Vendar pa dokazna ocena tožene stranke glede lažnega predstavljanja razlogov ne more vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, ker se sodišče strinja z drugim razlogom, na podlagi katerega je tožena stranka zavrnila prošnjo za azil. Sodišče se namreč strinja z dokazno oceno in odločitvijo, da glede na ugotovljeno situacijo na Kosovu glede pripadnikov dveh glavnih strank in glede na tožnikove navedbe na zaslišanju, pri tožniku ne gre za utemeljen strah pred preganjanjem v smislu 1. člena ZAzil. Dejanja preganjanja zaradi tožnikove pripadnosti politični stranki oziroma političnemu prepričanju, ki jih je navedel tožnik na zaslišanju, in splošna situacija na Kosovu, ki jo je tožena stranka ugotovila na podlagi verodostojnih in aktualnih virov, ne vsebujejo sodišču nobenega pomisleka, da tožena stranka ni odločila pravilno. Tožeča stranka je sicer v tožbi predlagala zaslišanje prosilca za azil, da bi dokazal, da v njegovi izpovedbi ni nekonsistentnosti ali nelogičnosti, vendar se to nanaša samo na oceno verodostojnosti tožnika. Sodišče je že utemeljilo, da potrditev vsebine izjave tožnika na zaslišanju v upravnem postopku na zaslišanju pred sodiščem ne bi mogla vplivati na drugačno presojo sodišča ob upoštevanju dejstva, da tožeča stranka v ničemer ne izpodbija po presoji sodišča bistvenega dela odločitve tožene stranke, to je, da tožniku glede na razmere na Kosovu z vidika odnosov med pripadniki obeh strank ne grozi preganjanje. Teh relevantnih dejstev pa tožeča stranka ne prereka, ampak zmotno misli, da dve grozilni pismi zadoščata za preganjanje v smislu ZAzil, kar pa ne drži. Tožnik sicer govori o časopisnih in televizijskih poročilih, ki izpričujejo obstoj strelskih obračunov na Kosovu, vendar so to pavšalne navedbe, ki niso z ničemer konkretizirane. Ob zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje tožnika se je sodišče oprlo na stališče Ustavnega sodišča RS v azilni zadevi (Up-422/03-10 z dne 10. 7. 2003), ko je Ustavno sodišče odločilo, da kljub temu, da je v tej zadevi tožnik v upravnem postopku oporekal verodostojnosti dokazov, ki jih je uporabila tožena stranka, in je zatrjeval zmotno ugotovljeno dejansko stanje, Ustavno sodišče ni ugotovilo, da je bilo Upravno sodišče zavezano soditi na podlagi glavne obravnave, in sicer zato, ker tožnik ni navedel konkretnih okoliščin in ni predlagal konkretnih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ampak je pavšalno zatrjeval določene kršitve in trditev ni podkrepil s konkretnimi dejstvi. Takšno stališče Ustavnega sodišča pomeni, da ni dovolj, če stranke menijo, da je sporno dejansko stanje, ampak mora biti tudi po mnenju sodišča sporno dejansko stanje oziroma mora stranka utemeljeno zagovarjati stališče, da so dejstva sporna. To je v azilnih postopkih postala ustaljena upravno-sodna praksa (sodba Upravnega sodišča RS v zadevi U 1942/2004 z dne 3. 11. 2004, U 2263/2004 z dne 13. 1. 2005), izhajajoč iz določila 3. odstavka 39. člena ZAzil in 2. odstavka 51. člena ZUS. Po določilu 3. odstavka 39. člena ZAzil namreč sodišče samo dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti, če ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva ali okoliščine, ali če se je med tem spremenilo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba. Po določilu 2. odstavka 51. člena ZUS sodišče izvaja dokaze na glavni obravnavi, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu. V konkretnem primeru okoliščine iz določila 3. odstavka 39. člena ZAzil v povezavi z določilom 2. odstavka 51. člena ZUS niso podane. Takšna upravno-sodna praksa uporabe dokaznega prava v zvezi z zaslišanji na glavni obravnavi v upravnih sporih izhaja tudi iz novejše sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki se nanaša na varstvo človekovih pravic (I Up 196/2001 z dne 2. 12. 2004), kjer so procesni standardi še strožji od standardov v tovrstnih azilnih zadevah. Ker je sodišče odločilo, da je izpodbijana odločba zakonita, sicer ne zaradi tega, ker bi tožnik zavajal postopek z lažnim predstavljanjem razlogov (1. alineja 2. odstavka 35. člena ZAazil in 2. alineja 36. člena ZAzil), ampak zaradi tega, ker prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil po 1. členu ZAzil (1. alineja 1. odstavka 35. člena ZAzil), sodišče v zadevi tudi ni odločalo v instrukcijskem roku 7 dni (4. odstavek 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče s zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek tožnika na povrnitev stroškov postopka. Po določilu 1. odstavka 16. člena ZAzil svetovalce za begunce imenuje minister za pravosodje. Po določilu 4. odstavka istega člena imajo svetovalci za begunce pravico do nagrade za opravljeno delo in povračila stroškov v skladu s kriteriji, ki jih določi minister, pristojen za pravosodje, iz sredstev proračuna Republike Slovenije. Na podlagi določila 4. odstavka 16. člena ZAzil je bil sprejet Pravilnik o nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Pravilnik, Uradni list RS, št. 103/2004). Določilo 1. odstavka 4. člena Pravilnika določa, da je svetovalec po pravnomočno končanem postopku za pridobitev azila dolžan ministrstvu za notranje zadeve predložiti določeno dokumentacijo, ki izkazuje upravičenost do nagrade in povračila stroškov. Naslednji odstavek pa določa, da sklep o odmeri nagrade in povračilu stroškov izda ministrstvo in da je zoper ta sklep dovoljeno sprožiti upravni spor. Tako urejen postopek uveljavljanja povrnitve stroškov svetovalcu za begunce je razlog, da je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevano povrnitev stroškov od tožene stranke, zavrglo na podlagi določila 1. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ob upoštevanju določila 6. odstavka 39. člena ZAzil. Obrazložitev k tretji točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.