Jedro

Dejstvo, da je tožnik hodil po kesonu kamiona, ki je sicer dvignjen od tal, ne pomeni, da je opravljal delo na višini.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za nematerialno in materialno škodo v znesku 7.102,20 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti stroške postopka (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 174,00 EUR pravdnih stroškov (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da izda vmesno sodbo, s katero ugodi temelju tožbenega zahtevka, glede višine pa zadevo vrne prvemu sodišču v odločitev. Podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo odločiti, da sta toženi stranki objektivno odgovorni za škodo nastalo tožniku. Tožnik je delo opravljal na kesonu tovornjaka, kar je 1,3 m nad tlemi. Tla kesona so bila gladka in dodatno pomrznjena ter spolzka. Tožnik se je po takih tleh moral premikati in umikati pred tovorom, ki ga je žerjavist spuščal na keson. Sodišče je napačno presodilo, da tožena stranka ne nosi krivdne odgovornosti. Pri tem je spregledalo, da je delodajalec tisti, ki je dolžan zagotoviti varne pogoje dela in ne delavec. Tožnik je imel delovno zadolžitev, ki je presegala okvir njegove strokovne usposobljenosti in tudi opravljenega izpita iz varstva pri delu za nekvalificiranega delavca. Sklicuje se na določilo Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih in Pravilnika o varstvu delavcev pri nakladanju in razkladanju motornih vozil. Meni, da delo, ki ga je opravljal tožnik ni mogoče šteti za enostavno fizično delo, ki ne potrebuje posebnih znanj, niti nadzora, kot je zmotno ugotovilo prvo sodišče. V posledici zmotne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotavljalo vseh elementov odgovornosti. Tožniku ni mogoče očitati niti nerodnosti niti premajhne pazljivosti. Vzrok za tožnikov padec je posledica posebno spolzkih in zamrznjenih tal v kesonu tovornega vozila. Sodišče bi ob pravilni uporabi materialnega prava in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja moralo odločiti, da je do škodnega dogodka prišlo po krivdi tožene stranke, ki tožniku ni zagotovila varnih pogojev dela. Tožniku pa ni mogoče pripisati kakršnekoli soodgovornosti za škodni dogodek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih, razlogi niso sami s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče pa tudi v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča, ki je sprejeta in v razlogih sodbe tudi utemeljena na način, kot to določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku, torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prosto ocenjuje dokaze, svojo dokazno oceno pa mora ustrezno utemeljiti v razlogih sodbe. To pa je prvo sodišče, kot je bilo že povedano, storilo. Dokazna ocena, kot jo ponuja pritožnik oziroma njegovi pomisleki glede pravilnosti dokazne ocene prvega sodišča ne omajejo prepričanja pritožbenega sodišča v pravilnost prvostopne dokazne ocene.

5. Drži navedba v pritožbi, da je delodajalec tisti, ki je dolžan zagotoviti varne pogoje za delo in ne delavec. V obravnavanem primeru je to delodajalec tudi zagotovil. Sam tožnik je povedal, da je imel vsa potrebna sredstva za delo – nove delovne čevlje z gumijastimi narezanimi podplati, rokavice in čelado. Tožnik pa je tudi natančno vedel, kakšna so tla (na kesonu), po katerih je hodil, saj je pred padcem zložil že vsaj tri opaže. Zaradi tega bi moral hojo prilagoditi situaciji, kar pomeni, da bi moral temu ustrezno pazljivo hoditi. Glede na povedano je zaključek sodišča, da tožena stranka za padec tožnika ne nosi nobene krivde, pravilna. Tožnik sam bi moral biti bolj pazljiv, če pa bi ocenil, da je hoja nevarna, pa bi moral na to opozoriti predpostavljene. Da bi to storil, tožnik ni zatrjeval. 6. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik dne 11. 10. 2011 razporejen na delo na tovorno vozilo, kamor je nalagal opaž, ki ga je s tal na keson tovornega vozila prenašal žerjav. Tožnik je moral na tla kesona položiti letve, ko pa je žerjavist spuščal opaž proti podlagi, ga je moral prijeti, da se ne bi vrtel okoli svoje osi. Ko je bil opaž postavljen na letve, je moral izvleči še gurtne. Ni slediti pritožbi, ko pravi, da je tožnik opravljal dela s povečano nevarnostjo. Res je tožnik nalagal opaž s pomočjo žerjava, vendar je poudariti, da do padca in posledično škode ni prišlo v zvezi s samim nalaganjem opaža, ampak potem, ko se je žerjav že umaknil in je tožnik naredil korak proti lesenim letvam. Med tožnikovim padcem in delom z žerjavom ni prav nobene povezave. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnik hodil po kesonu kamiona, ki je sicer dvignjen od tal, ne pomeni, da je opravljal delo na višini. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se sicer odgovarja ne glede na krivdo, vendar za tak primer po vsem povedanem v obravnavani zadevi ne gre.

7. Po povedanem pritožba tožnika ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).